V vseh časih so se gnostiki, filozofi in misleci ukvarjali s človekovim iskanjem sreče. Sodobni filozofi ga opisujejo kot nedoločljivo iskanje življenja brez bolečin in skrbi. Če se ozremo okoli sebe, seveda ugotovimo, da življenja brez bolečin in skrbi še nismo dosegli. Ali pa ga lahko dosežemo, ali lahko zaživimo v miru in harmoniji s kozmosom? Mar je prizadevanje po takšnem življenju zgolj idealiziranje in romantičen sen, ki ga je treba odriniti vstran in se raje posvetiti vsakodnevnim nalogam in opravilom? Zakaj nas pravzaprav spremlja notranje hrepenenje po sreči, ljubezni in izpolnitvi?

Spomnimo se, kako ob vsakem prehodu v novo leto (največkrat iskreno) zaželimo srečo drugim in sebi. Stare prijatelje, ki jih nismo videli nekaj časa, ob srečanju vprašamo, kako jim gre, in nekako podzavestno pričakujemo odgovor, da so srečni. Tudi od svojega življenja pričakujemo, da nam bo nekoč naklonilo srečo, da se bo zgodilo nekaj, kar nas bo osrečilo. Željno pričakujemo prelomnice (novo leto, rojstni dan ipd.), ko naj bi zaživeli drugače, bolj polno, bolj srečno.

Mlad človek se usmerja po svojih predstavah in željah, začrta si prve obrise bodočega življenja: študij, delo, odnose z ljudmi; vse to naj bi ga osrečilo, ko bo dosegel cilje. Bolniki vrednotijo zdravje kot najvišjo srečo, relativno zdravim pa se zdi, da je sreča predvsem v pridobivanju materialnih dobrin. Človek, ki pogreša ljubezen in pozornost, ju vneto išče v sočloveku; predstavlja si, da ga bo osrečila naklonjenost in pozornost ljubljene osebe. Svojo nepopolnost bi rad zapolnil z bitjem nasprotnega spola. A koliko dram je o tem že napisala človeška usoda!

Kaj je sreča?

Odgovorov je toliko, kolikor je ljudi. Vsakdo ima namreč drugačen seznam vrednot; misli, da bo srečen, ko jih bo dosegel. Zagovorniki evolucije trdijo, da si je celo ameba v pradavnini prizadevala po idealnih življenjskih pogojih, v katerih bi se lahko najbolje razvile njene lastnosti. Z razvojem kompleksnejših organizmov in vse bolj zavestnega življenja je po evolucijski teoriji nastal človek, ki ga še vedno določa hrepenenje po idealnem življenjskem okolju.

Vendar so v 21. stoletju naše zahteve do življenja veliko večje. Sodobni človek razmišlja o sreči bolj celostno Ne zadoščata mu le streha nad glavo in idealno okolje, potrebuje predvsem socialno varnost. Njegovo srečo pogojujejo okolje, v katerem živi, materialne dobrine in moralne vrednote. Zadovoljeni morajo biti tudi njegovi čuti, čustva in misli. Okolje stalno vpliva na človeka, ga spodbuja in mami, da bi se nemirno iskanje sreče vsaj za trenutek umirilo. Človek si prizadeva iz svojega življenja odstraniti vsakršno stisko, pa čeprav bi tako zmanjšal srečo drugim. Stremi po lastni harmoniji, ne glede na to, ali bo zaradi nje trpel kdo drug. Težave nastajajo torej zato, ker si vsi ljudje sebično prizadevamo po sreči. Vsak dan se soočamo z nasprotji in brezčutnostjo do težav sočloveka. Tudi on išče srečo in morda zato ogroža druge. A kako more biti sreča posameznika hkrati nesreča za drugega!?

Ob tej ugotovitvi ne moremo mimo temeljnega zakona, zakona stalnega spreminjanja. Ta perpetum mobile, to nihanje med zadovoljstvom in nezadovoljstvom, srečo in nesrečo, bogastvom in revščino, poletjem in zimo, zdravjem in boleznijo, dobrim in zlim, mirom in vojno... kaže, da zunanja sreča ne more biti trajna. Kar poglejmo okoli sebe in pomislimo tudi nase! Kaj se dogaja z našim koščkom sreče, ki smo si ga izborili? Mine. Minejo sreča, zdravje, mir. Nekega dne oveni celo največja ljubezen, lahko se sprevrže celo v sovraštvo. Ko človek doseže cilj, ki naj bi ga osrečil, se v njem ponovno prebudi nemir. Postaviti si mora nove cilje ali pa spoznati, da je deloval napačno.

Vse vrednote in dosežki na tem svetu se nekoč končajo, sprevržejo se v svoje nasprotje ali pa minejo. Minejo zato, ker se nam dozdeva, da lahko najdemo srečo v materialnih stvareh, da nas lahko osreči nekaj, kar je zunaj nas. Minejo tudi zato, ker vladata svetu dve polarni sili, dva zrcalna tokova, zaradi česar se vse sprevrže v svoje nasprotje. Sili sta tako mogočni, da ju noben smrtnik tega sveta ne more premagati ne s svojimi rokami, ne z razumom, ne s čustvi, ne s hotenjem in ne z močjo. Zagotovo ne vse dotlej, dokler je ujet v trorazsežnostni svet.

Zakonitost omenjenih sil ne deluje v naši naravi zato, da bi ljudje trpeli, kakor pogosto sklepamo, ko se nam dogajajo boleče spremembe, ampak zato, da bi zagotavili pravilen razvoj. Dopolnjujeta se kot jin in jang, sta harmonija dveh nasprotij, ki se spodbujata k skupni rasti. Njuno delovanje lahko primerjamo z gorečo svečo, ki z gorenjem sicer izginja, zato pa daje svetlobo, toploto in energijo za nekaj novega. S tega gledišča postaneta tudi smrt in tema vrata, ki vodijo k razodevanju novega življenja in nove svetlobe.

Zakonitost nasprotij nam omogoča, da se ne oklenemo le materialnega sveta in v njem obtičimo, ampak da začnemo iskati tudi duhovne vrednote. Brez tega uvida nam bo vsak konec pomenil nesrečo, a dokler nam konec ne bo pomenil možnosti za nov začetek, se bo namesto sreče v nas rojeval strah, groza, da se bo zgodilo zlo. Potem bomo dobri, pozitivni, blagi in tihi pred Bogom le iz strahu in ne iz notranje potrebe. Sreče ne bomo našli, saj se bo samo po sebi vse spremenilo v svoje nasprotje, kakor puščavski pesek nam bo vse spolzelo skozi prste. To spoznanje je boleče za mnoge ljudi.

Ali obstaja druga pot?

Nekatere pa težave navdihnejo za vznemirjeno spraševanje o smislu življenja. Ali sploh obstaja pomembnejše vprašanje?! V posvetitvenih templjih starega Egipta so kandidate, iskalce, spraševali: »Človek, kdo si? Od kod prihajaš? Kam greš?« Mar niso to vprašanja, s katerimi Stvarnik nagovarja človeka, svojo stvaritev? Ali niso vsaj povabilo, naj razišče lastno življenje?

Nekateri znanstveniki menijo, da je Zemlja stara 4,7 milijarde let in da ima pred seboj še 3–4 milijarde let. Po evolucijski teoriji ima torej človek pred seboj še dolgo razvojno pot, kar pomeni, da se človeštvo še ni približalo svojemu koncu. To stališče se v nekaterih točkah stika z univerzalno modrostjo, ki ugotavlja, da se človek nenehno spreminja. Vse stvarstvo se spreminja, z njim tudi čas, življenjske okoliščine, bitja in med njimi človek. Dokler bo obstajalo življenje, bosta obstajala tudi napredek in sprememba, ki je zaradi delovanja sil polarnosti lahko rušilna ali gradilna.

Ko zanihamo z zakonom narave in mu ne nasprotujemo, pomeni vsaka sprememba rast notranje zavesti. In prav ta zakonitost predstavlja silno možnost za notranjo prenovo. Druga pot je torej notranja prenova. Če hodimo po njej, nas popelje v lastne globine, do notranjega Boga, do tistega, čemur Jezus pravi: Nebeško kraljestvo vam je bližje kot roke in noge.

Pogled je potrebno obrniti navznoter in poslušati glas, ki šepeče v srcu. Tega nas ne more naučiti zunanji svet, te sreče stika s samim seboj nam ne morejo dati ne materialne dobrine niti zadovoljeni cilji, ne občutek ljubljenosti ali uspeh. Človeška vrsta z veliko žalosti, sporov in krivice sledi mukotrpni zunanji poti, resnični človek pa išče svojo pot v notranjem. Stari modreci nas učijo, da v notranjem leži resnično razvojno polje. Tam išče Ardžuna modrost Krišne, tam gnostiki najdejo Sofijo, modrost, in Buda razsvetljenje. Tam je nebeško kraljestvo, o katerem govori Kristus; tam je za vsakega človeka, ne le za priznane modrece.

Da bi zaživeli notranje življenje, se moramo rešiti vezi zunanjega, snovnega. Da bi dosegli višjo spiralo, moramo zapustiti nižjo. Da bi se rodil duhovni človek, mora snovni s predajo Duhu »umreti«. Novi človek ljubi globino, potaplja se v vesoljno modrost. Podpira zlomljene in postavlja pokonci potlačene. Govori resnico in priča o poti, Dau, pravi Laozi.

Snovni in duhovni človek

Vsakomur, ki znotraj sebe naredi vsaj malo prostora za sile Duha, pokloni Duh neskončnost in večnost. To možnost spodbuja tudi sedanje obdobje Vodnarja, ki iz vrča obilja zliva nad človeštvo živo vodo; mnogim v uteho, nekaterim v tolažbo, drugim v ozdravitev in nekaterim v obsodbo.

Človeka, ki se iskreno in z notranjim hrepenenjem sprašuje, kje najti neminljivo, lahko prešine uvid, podoben blisku, in ga spodbudi k nadaljnjemu iskanju – v sebi!
Odgovor je blizu, v srcu, kjer je izvir življenja, utripajoči začetek diha življenja. V njem je skrito sporočilo, da je človek nekoč vedel, vendar je pozabil. To sporočilo je jedrno počelo, semensko zrno, dragulj v lotosovem cvetu, vrtnica srca, praatom, ki ga je potrebno oživiti. Je začetek nove poti k sreči, nov razvoj duhovnega človeka, priklic pozabljenega.

S hrepenenjem po duhovnem človeku pripravlja človek v sebi prostor in izgovarja odločilno prošnjo: Razodeni mi svoje skrivnosti. Takrat vrže kamen v vodo in vodni krogi zanihajo skozi celotno bitje. Takrat doživi povsem drugačno življenje, kakor je življenje malega, omejenega posameznika. Spremeni se, dvigne se iz materije in njegovo življenje končno dobi globlji smisel. Tak človek govori resnico in priča o poti, Dau.

Spet smo pri simbolu jin-jang. S snovnostjo povezan človek, ne zavedajoč se svojega porekla in naloge, je kot črno polje, ki skriva v sebi belo piko, prostor, duhovno iskro, ki se mora razodeti, zaživeti. Dokler je takšen človek, črno polje, sam sebi namen in se duhovne iskre ne zaveda, ostaja le-ta nerazodeta bela pika v sredini. Ko pa življenje poskrbi, da pri iskanju sreče doživi brodolom na čereh lastne sebičnosti in povnanjenosti, in če se mu tedaj »posveti«, ima možnost, da se zmehča in postane ponižen in blag. Skozi razpoke na oklepu ega posije neka druga svetloba, svetloba Duha. Če ji zagotovi prost vstop in v njej raztopi svoje staro mišljenje, hotenje in delovanje, ostane od starega človeka le črna pika, okoli nje pa veliko belo polje, razodeti duhovni človek.

Ko se v srcu in glavi prebudi zavest duhovnega človeka, doživi bitje globok notranji mir. Njegovo dušo razsvetli svetloba, jo dvigne, nanovo ustvari in popelje v Božje bistvo. Iskalec s pomočjo duhovne duše ve in spozna vse, kar mora vedeti in spoznati. Duh in duhovna duša začneta delovati v miselnem in snovnem telesu. Razvije se novo bitje: ustvari se novo telo, ki so ga gnostiki imenovali ognjeno telo. Bolj slepeče je od bliska in popolnoma neodvisno od zemeljskega telesa osebnosti (črne pike v belem polju). Ljudje, ki ga zmorejo nositi in prenesti, se v vseh časih imenujejo Sinovi ognja.

Mednarodna šola Zlatega rožnega križa
Lectorium Rosicrucianum