...spremenite sebe, spremenite svoj pogled na svet. Svet je namreč večnost že sam po sebi, popoln in samo zato ste bili sami rojeni, da enkrat vstopite v to popolnost. O, da bi že enkrat z novimi očmi to zagledali. Ta današnji svet ne rabi nobene spremembe, ker nima ne začetka in ne konca, ne včeraj in ne jutri ter je v svojem bistvu vedno nov in svež. Iz ljubezni ste bili rojeni-da se vrnete v ljubezen, da živite to ljubezen, tukaj in sedaj.

Želja po spreminjanju sveta se vedno znova rojeva v človeku, saj je pozabil svojo popolno naravo, ki jo je žrtvoval zaradi nenasitne želje po ohranjanju stika s samim seboj. On je namreč svoje kraljestvo postavil zgoraj, v višavah, mi pa smo ga želeli imeti za sebe, ga častiti tu spodaj, da počastimo in nasitimo le svoje samoljubje. Za vsako željo po spreminjanju sveta, se skriva nemoč posameznika iz današnje družbe, da bi se odkrito soočil s to svojo resničnostjo in ji ubežal. Zato hrepenimo vedno znova po tukaj nedosegljivem-v prazno.

Ko človek izgubi realen pogled na svet, zaide v težave in v svoji nevednosti želi, da bi se okoliščine prilagodile njemu-nevednežu, ne pa da bi sam spremenil svoje poglede, niti da bi se kaj naučil iz te nove lekcije. Neznanje tako v človeku obuja tisto, kar je že mrtvo, v mislih vedno znova premleva to, kar je že njegova zgodovina, neznanje in dober spomin sta namreč, kot enojajčna brata dvojčka, le redko se popolnoma ločita.

Vsak se prej ko slej znajde pred pritlehno željo človeškega ega, da bi spreminjal svet po svoji podobi, da bi bil bog, sebi in drugim, da bi bil voditelj, svetovalec, rešitelj.

Današnji svet je navidezno kompleksen, neobvladljiv, kaotičen, nepredvidljiv, krut in nepravičen. Lahko pa, da je resnično samo to in le takšen, le da ga je potrebno samo še sprejeti z odprtimi rokami, ga zagledati z novimi očmi, ga občutiti z vsemi svojimi čuti. Dihati zrak s polnimi pljuči, govoriti, da govoriti z navdušenjem-iz svojega življenja, iz svojega doživljanja tega trenutka. Ljudje današnje dobe čakajo, da jim spregovorite brez olepšav, brez sprenevedanja, brez obžalovanja, brez opravičevanja.

Ljudje današnje dobe, čakajo glasnike resnice, ki se v viharjih Vaših dni rojevajo v Vašem duhu. Tistih, ki se neprestano pritožujejo in godrnjajo je že tako ali tako dovolj, neštetih svetovalcev, ki govorijo o pravem življenju-sami pa ga ne zaživijo, niti delajo kot govorijo. Kaj vedno znova govorite mir, mir, ko pa vendarle ni nikjer miru! Mir daje samo on, ki je zgoraj...in to le tistim, ki so mu zvesto sledili.

Če kdaj Vaš čas porabite za to, da sledite svojim željam in ''samo malo''...spreminjate svoje najbližje, svoje otroke, svoje okolje, se trudite, da druge prepričate v svoj prav...

Ali jih hočete prikrajšati za skrito resnico njihovega bistva, ali jim hočete vzeti njihovo trenutno resničnost? Ne tako, želite, da ste kot roparji in tisti, ki delajo več škode kot koristi? Svet je do danes obstal namreč le zato, da bi tudi ti našli svoja vrata iz podzemlja.

Če bi bili slepi, bi ne imeli greha, ker pa pravite vidimo, znamo, imamo, napredujemo-Vaš greh ostaja. Ali z drugimi besedami, če bi bili gluhi, ne bi imeli nobene potrebe po spreminjanju sveta, ker pa pravite vse slišimo, Vaš greh ostaja, dokler se ne pokorite za vsak svoj prestopek.

Tisti pa, ki ste pravični, boste postali lahki kot ptičje pero, kot dih sapice in ognjeni meč Vas bo osvobodil vsake želje po spreminjanju sveta, v eni noči bo namreč ločil Vaše kosti od mesa in Vam dal novo obleko dneva. Bodite zato vedno ljubeznivi do vseh, tudi do svojih sovražnikov, da se izpolni volja Njega iz višin, saj te je poslal na bojišče, v blato zemlje, da odmreš v svojem samoljubju do konca, da spoznaš svojo majhnost, svoj slepi pohlep skritih želja, ki te vodijo in se potem, ko se te dotakne, očistiš vse navezanosti ter z novimi ušesi in očmi podajaš roko resničnemu in pravemu gospodarju tvojega življenja.