Duša je prizorišče misli. Misli so predhodnica besede; imajo svoje duhovno telo, ki ga je treba negovati. To duhovno telo ima svoja ušesa in jezik ter hišo, v kateri misli nastajajo in učinkujejo. Misli imajo svojo magično moč, svojo zgodbo, svoje življenje ter smer gibanja, zapuščajo svoje sledi tudi po smrti človeka.

Nekatere misli se vračajo od daleč, niti ne vemo od kdaj so, enostavno so od nekdaj, nekatere so pa prava trupla, ki se sesujejo kot okostnjaki iz omare. Misli so tudi zabrazgotinjene in ranjene, potrebne okrevanja. Vsaka misel ima tudi vrvico, da jo lahko potegnemo nazaj preden je izrečena. Misli usmerjata tudi inteligenca in znanje človeka.

Izražanje presežka negativnih čustev sproža misli, ki ostajajo pri tleh, medtem ko se val hrepenenja in pozitivnih čustev spremeni v lepe in koristne misli, ki se dvigajo kvišku v zgornje miselne ravni in plasti v višjih dimenzijah človekove psihe. Misli zarisujejo življenju svojo pot. Če so misli pozitivne, njihova pot kot ošiljen plamen ognja teži in plameni kvišku tako, kot se toplota v prostoru dviga pod strop. Negativne misli pa imajo moralo sužnjev. Nosijo v sebi simptome stiske in pričvrstijo blodeče vklenjeno srce k tlom.

Misli se vedno naučijo jezika izkazovanja moči. Jezik moči se vzdiguje v val hrepenenja in je čista ljubezen, lahko pa je jezik moči tudi sprevržena ljubezen v nasilje, oblast in zasužnjenje drugega. Misli nastajajo v molku, v globini in so odločilni poganjki ustvarjalnosti. Pravim mislim bi pripisali lepoto, resnico, ljubezen, prostost, ptičji let, skratka pravo ljubezensko življenje. Misli so humus besed in poganjek duše, ki hoče rasti in sprejemati svetlobo vase. Misli imajo povodce – enkrat jih vodi srce, drugič razum, a ta dva se prepletata kot morski valovi, zato je miselni svet v nas velik kot ocean. Najbolj blesteče so presežne misli, ki nas poustvarjajo v novi podobi.

Misli tudi mutirajo pod pritiskom zunanjega sveta, ki deluje kot ponotranjeni pritisk. Včasih so misli potisnjene iz determinirajoče stvarnosti v nestvarnost. Tudi razblinijo se in pred nami ostane bel list papirja – prazen nič. Misli so tudi utopične, vendar če mišljenje ne bi bilo zmožno izraziti in videti ničesar utopičnega, bi to pomenilo konec mišljenja. Človeku je zajamčena odprtost in spontanost mišljenja. Mišljenje se nikdar ne odreka pojmu celote, hoče videti pred seboj vso naravo bivajočega, mišljenje teži k spoznanju resnice in k spoznanju skrivnosti. Mišljenje razmišljujočega človeka nosi v sebi nekaj mesijanskega. Posebno vzvišeno je občudovanje in strmenje v stvarstvo in prečudovito podarjenost narave, kar nam ustvarja lepe misli in nas bogati.

Misli imajo mejne črte in svoje samozamejitve. Njihove kreposti so lastnost molčanja in lastnost dozorevanja. Misli so lahko stereotipi ali izvirne. Misli niso vedno v človeku samotne, temveč imajo tudi obdobja, ko si zaželijo knjigo, lepo glasbo, klepet, kulturni dogodek, družbo, skratka poistovetenje med notranjostjo in zunanjim svetom, kajti misli so v nenehni interakciji z okoljem in pridobivajo vtise, na podlagi katerih se oplajajo in obnavljajo. Imajo svoje potrebe po ustvarjalnosti in se odražajo v izdelkih in kreacijah, ki jih izdela človek, n.pr. poezija, slika, knjiga, izum, ročnost ustvarjani predmet, ki zahteva kombinatorične in druge lastnosti ustvarjalca, kakor tudi drugi produkti ustvarjalnega duha.

Misli so lahko erotične, mistične, skrivnostne, razodevajoče, zamolčane, egocentrične, manipulatorske, perverzne, abotne, tendenciozne, zasidrane v kultu in ideološke ali pa alutruistične, dobronamerne in simbolne. So tudi misli moči in nasilja ali misli ljubezni, prizanesljivosti in drugih dobrih lastnosti. Misli so lahko bogate duha in modre ali pa plehke in prazne. Misli tavajo po labirintih, se izgubljajo in se spet najdejo in dopolnjujejo. Omikane misli imajo lastnosti urejenosti, premišljenosti in se obnašajo odgovorno.

Prave misli niso izčrpljujoče, razdvojene in ne jemljejo človeku spanja. Pretirane in ekstremne misli travmatizirajo. Angažirane prinašajo osvoboditev. Okostenele misli so znak neprožnosti duha in telesa. Misli vedno iščejo identifikacijsko oporo v duši človeka. Zakonska spalnica je lahko velika zračna, sončna in cvetoča planjava, v kateri se rojevajo pozitivne in ljubeče misli, lahko se pa spremeni v bolnišnico, v kateri misli umirajo in sčasoma umre tudi partnerski odnos. Take misli so običajno mrakobne, sive, nedosledne, boleče, sovražne, nekonsistentne, skratka sprevržena ljubezen v čustveno indiferentnost in otopelost ali celo v sovraštvo. Simbioze misli so prav neverjetne. Misli imajo pravico do lastnega razvoja in pozitivnosti.

Misli se odražajo v izrečenih besedah, ki imajo svojo kulturologijo v zaporednosti ali hkratnosti ali nadčasovnosti dogajanja. Misli imajo svoje vzpone in padce. Človek je bitje upanja, zato se rešuje z dobro besedo in dobrimi dejanji v hoji za svojo srečo. Njegovo življenje usmerjajo pozitivne misli, ki se odražajo v resnični, topli, naravni in ustvarjalni dani prijateljski besedi. Artikulirana govorica pomeni človekovo postopno razmišljanje, napredek človeške misli. In če je človek kulturno bitje po mišljenju, je človek kulturno bitje tudi po izrečeni besedi. Po besedi se odkriva miselnost v moči simbolnega mišljenja. Človek z mislimi ustvarja cele sisteme sporočanja in medsebojnega občevanja. Beseda je šifra človekove misli, njegovih čustev in hotenj. Kako bogat je človekov miselni svet in kako razvejana po področjih je variacija človekove simbolične govorice. Celo gluhonemi izražajo svoje misli s pomočjo simbolov Braillove pisave. Simbolična narava mišljenja, prehaja v govorico in dejanje, le ta pa v kulturo.

Naše spoznanje je, da svoje misli negujemo kot posebno duhovno telo v nas, ki vsebuje neskončnost in nujnost, da se kultiviramo, da težimo z razvojem svoje osebnosti k pravi bitnosti in da nadaljujemo z razvojem in razlago sebe in sveta, v skladu z našim duhom.