Se ga zavedaš, se ga spomniš, prepoznaš njegovo delo in veš kaj je tvoje, ali ga čutiš?
Kako veš, kdaj deluje Bog, kdaj veš, da delaš prav?

Razmišljanja: Ko gledam nazaj na pretekla dogajanja, na dogodke, ki so se mi v življenju zgodili vidim in vem, kje sem delala prav in kje bi morala delati drugače, če bi želela biti srečna. V trenutku odločitve, ko ne vem kaj bi naredila in se odločila pa nimam vpogleda, kaj je zame najboljše.

Bolečina, ki sem jo utrpela me je naredila močnejšo, modrejšo in bolj strpno. Stvari ne jemljem več tako »za res« kot sem jih včasih in če se ne naredi situacija kot sem si zamislila, ni nič narobe, ne izgubljam moči, energije in tudi ne zaupanja v božjo voljo. Situacije so se pokazale, da so se odvile ugodneje zame, ko sem bila pod božjim varstvom v njegovi volji in se mu prepustila.

Prav je, da ima človek želje, vendar On ve, kaj je za nas boljše in to se zgodi. Ni bolečina slaba, ni žalost škodljiva. Vse je koristno in se odvija z namenom po božjem načrtu. Trpljenje pa je nepotrebno, saj si ga sami ustvarjamo z našim pogledom na stvari, z našimi zahtevami, pričakovanji in prepričanji. Preizkušnje, katere nam On pošilja so zato, da jih rešimo ali se jim izognemo, če menimo, da je to bolje.

Včasih nam gre vse narobe. Vse se nam dogaja, kot bi se nam zarotilo vse proti nam. Ko pa dobro premislimo, pa sami ustvarjamo situacije z našimi mislimi, besedami in soudeležbo. Razmišljamo in ne verjamemo, ne zaupamo, da smo vredni, ne upamo si verjeti, da zmoremo, smemo, da nam sreča, zadovoljstvo in ljubezen pripadajo.

Bolj ko smo srečni in bolj ko ljubimo nesebično, bližje smo Bogu. Res je, da ga nosimo v sebi, ampak ga ne poslušamo, ne čutimo in ne upoštevamo. Ko vemo, da je v vsakem človeku nekaj božjega, bomo tudi s sočlovekom delali ljubeče in mu privoščili vse najboljše, ga ne bomo obsojali, saj bomo razumeli, se ne bomo jezili, ker bomo vedeli, da ima svojo pot in ne bomo žalovali, če ne bo izpolnil naših pričakovanj. Občutek, ki ga človek zazna, da ima v sebi vso moč in ljubezen tega sveta, je vera v Boga, v tistega, ki ga ima v sebi. Takrat pa razume tudi njegovo vsemogočnost in svojo majhnost obenem pa hvaležnost in blaženost. Nič več se ne boji, nič več se ne sprašuje, katera pot je prava, saj posluša svoje srce, glas, ki je v njemu. Takrat, ko stvari »ne stečejo«, ko se zatikajo in gredo narobe, je znak, da si se oddaljil od Boga. On ne želi nesrečnega in trpečega človeka ampak močnega, ljubečega, srečnega posameznika, ki zaupa v njegovo pomoč in vodstvo. Bog pa nas ne vodi po trnjih s trpljenjem ampak z močjo razuma in upanjem v dobro. Bolj ko boli, bolj se nam um bistri. Kadar nam je hudo imamo le priložnost, da presežemo sami sebe, se s trpljenja nekaj naučimo in začnemo gledati na stvari drugače. Ni potrebno, da delamo iste »napake« in jih ponavljamo. Ne, Bog tega ne želi ampak nam kaže razlog zakaj smo morali iti skozi napako in možnost, da lahko naredimo tudi drugače.

Vsa negativna čustva, ki nam škodujejo in nas delajo nesrečne so odmik od Boga. Prav je, da se jih zavemo, ni pa potrebno, da jih negujemo in zaradi njih trpimo. Bolj ko ljubimo, bližje smo Bogu, bolj smo srečni in take nas ima rad.

Izbira je naša, saj imamo svobodno voljo: lahko smo blizu njega, ga občutimo, poslušamo, se z njim pogovarjamo in ga povprašamo, ali pa hodimo skozi življenje sami brez misli nanj in zavedanja, da nam pošilja bolečine za to, da postanemo boljši in občutimo trajno srečo in njegovo navzočnost vedno in povsod.