Gledam skozi okno; belo sneži.
Gledam skozi okno, ker tebe ni.
Zamišljam si te in te poljubim,
Okno odprem, zavpijem da te ljubim.

Bele kresničke se uležejo preko širne planjave,
Zadušijo vsak zvok naše prelepe narave.
Zadušijo moj krik močne ljubezni,
Oklenjene okrog lista te pesmi.

Ta pesem se piše le tebi in zate,
Pošilja poljubov in stihe ti zlate.
Pošilja ljubezni, te reši iz zagate,
Pošilja ti misli moje kosmate.

Izlivajo misli se moje nocoj,
Izliva ljubezni se skriven napoj,
Ki pijača je bogovom in tebi in meni,
Razsvetli nam misli in dušo v temi.

Do kod sega tvoje lepote sijaj,
Do kod le? A vidim ga zdaj.
Razteza se čez široko obzorje,
Mogoče celo do obale čez morje.

In vendar in končno pokaže se nam,
Vsem ljudem iz dneva v dan.
Pokaže ljudem se v primorju lepo.
Ko sonce zahaja, sije celo nebo.

A sončni zahod bi ne bil, kar je zdaj.
Bi bil kakor ogenj, ki izbruha ga zmaj.
Del tebe ga obdaja, je lepota, ki sveti.
Je tvoj mil obraz, sta tvoji očki prelepi.