Ne vem, baraba si.
Kako to, da ljubil sem te vse te dni,
Kako to, da ljubim te sedaj,
Ko ne najdem več poti nazaj

V svet, ki vrti se okoli svoje osi,
Okoli mene, kjer tebe ni in ni.

V zavetju potokov in gora,
Pred slapovi srebrnimi zgrudena,
V objemu rahlem, toplem, sediva,
Prepuščena mehkobi ljubezni, nemudoma

Utrne trenutek svetlobe se in iskrí
Med poljubom se strastnim, presihajočim v ljubezni.

In zdi se, da je v ljubezni prisotna narava,
Ki ljubi skupaj z nama in naju odobrava.
Spremlja naju z žuborenjem hladne vode,
S šumenjem slapov in modrostjo nove dobe,

Ki obstaja le za naju, da uživava v bodočem otročaju
In v ljubezni v večnem toplem maju.