Večina Zahodnih načrtovalcev je prepričanih, da je najboljši način, da se zadovoljijo potrebe ljudi ta, da se jih zvabi v urbana središča. Celo program Združenih narodov (UN Development Program) spodbuja urbanizacijo. Trdijo, da lahko mesta bolj učinkovito preskrbijo z vodo, hrano, službami in drugimi potrebščinami; da mestni prebivalci porabijo manj virov na prebivalca.

Vendar, ko upoštevamo vse stroške urbanizacije ter globalne ekonomije, postane očitno, da so mestna središča izredno potratna. Hrana in voda, gradbeni materiali ter energija, vse mora biti prenešeno iz velike razdalje preko energijsko potratnih infrastruktur; odpadke je potrebno odpeljati nazaj in odložiti ali pa zažgati, z velikimi ekološkimi posledicami.

Od najbolj premožne četrti v Parizu, do revnih slumov v Kalkuti, je mestno prebivalstvo odvisno od dolgega prevoza hrane; tako da vsak gram hrane, ki ga zaužijemo v mestu, porabi nekaj gramov nafte, povzroči onesnaženje ter ustvarja odpadke.
Urbanizirana ekonomija ni proizvod njene učinkovitosti, temveč je posledica masovnih finančnih podpor, davčnih olajšav ter direktnih plačil globalnih korporacij in javnega denarja, ki podpira prevoze na dolge razdalje, prometno infrastrukturo, specialistično izobraževanje v mestih ter vojaška moč, ki drži neposlušne skupnosti pri miru.

Kako "učinkovita" je globalna ekonomija, ki prevaža hrano po celotnem svetu, ko bi jo lahko enako dobro proizvedli v okolici? V Mongoliji, v državi, kjer imajo 25 milijonov krav mlekaric, se prodaja maslo v trgovini večinoma iz Nemčije, voda pa je med drugim ustekleničena v Hong Kongu. Na tržnici v Franciji, državi, ki sama vzgaja jabolka, lahko najdete tako domača kot novozelandska jabolka.

Vsak otrok lahko vidi, da je to neunčikovito; prevažati nekaj, kar bi lahko proizvedli lokalno, na tisoče kilometrov okoli zemlje, porabljati fosilna goriva, onesnaževati zrak in prispevati h globalnemu segrevanju. Če je "učinkovitost" ključna beseda v današnji ekonomiji, bi si morali prizadevati za čim bolj raznolike lokalne ekonomije, ki bi proizvedle čim več stvari v bližini ter bi se zanašali na dolge prevoze le za tiste dobrine, ki jih ni moč proizvesti lokalno.

Ekonomski parni vlak, ki uničuje raznolikost na južni polobli, povzroča opustošenje tudi na Severu , kjer so strukturna nezaposelnost ter rahlanje demokracije najbolj očitni znaki. Globalni sistem v sebi nosi klice samouničenja, vendar samo najbolj ironični in cinični lahko le stojijo in čakajo, da se vse samo zruši.

Še vedno je čas, da spremenimo smer, vzpostavimo raznolikost nazaj ter se začnemo gibati proti bolj trajnostnim in zdravim družbam ter ekosistemom. Kako začeti? V principu je odgovor zelo jasen: prepričati vlade, da preusmeri podporo in subvencije stran od globalizacije, k raznolikosti in lokalizaciji
.
Ali še bolje: sami začeti ustvarjati krajevne ekonomije. Zopet začeti tkati povezavo med ljudmi samimi ter med ljudmi in naravo. To ne pomeni, da prekinemo vse trgovanje ali pa prekinemo intelektualne stike s tujino, kot nekateri obtožujejo. To tudi ne pomeni, da ne bi nihče več smel živeti v mestih.

Vsekakor pa ideja lokalizacije nasprotuje današnjemu splošnemu prepričanju, da so mesta s hitrim življenskim tempom, žarišča "prave" kulture, medtem ko so male vaške skupnosti izolirani zaostali kraji, kjer so ozkomiselnost ter predsodki nekaj običajnega.

Predpostavlja se, da je preteklost bila 'surova', čas. ko je bilo polno nebrzdanega izkoriščanja, divje nestrpnosti ter je bilo nasilje nekaj vsakdanjega - situacija nad katero se je moderni svet popolnoma vzpel. Te predpostavke so globoko vsajene ter delujejo na podzavestnem nivoju. Obstaja elitistično in že kar rasistično prepričanje, da so modernizirani ljudje naprednejši, bolj razviti, medtem ko je prebivalstvo na vaseh manj razvito.

Takšno prepričanje je razširjeno celo med vaškim prebivalstvom. To ne preseneča: celotni proces industrializacije je pomenil sistematično odstranjevanje politične in ekonomske moči iz kmečkih območij ter posledično izgubo samospoštovanja. V majhnih skupnostih danes ljudje živijo na obrobju, odrinjeni od "moči" in "kulture".

Med ljudmi v zahodnem industrijskem svetu pa je vaško življenje zaznamovano kot manjvredno že več generacij, zato ima večina Zahodnjakov močno popačeno sliko, kako izgleda življenje v majhnih skupnostih. Čeprav je večina ljudi v tretjem svetu naseljena v vaseh, je kolonializem in razvoj pustil neizbrisen pečat. Moderne interpretacije teh krajev vedno izvirajo iz industrijskega zornega kota.

Le majhen del znanja je še ostal, kako je izgledalo življenje v teh skupnostih, pred vdorom zahodnega človeka, niti ne obstajajo statistike, ki bi primerjale pred-industrijske in pred-kolonialistične čase s tem, kar je sledilo. Vseeno so v zadnjem času začeli v Tretjem svetu raziskovati, kakšno je bilo življenje nekoč. Našli so tako tudi primere, da so bili pred kolonialno invazijo veliko večji donosi v kmetijstvu, kot po tem.

Dolgoročna rešitev za današnje družbene in ekološke problem, se ponuja v majhnih lokalnih iniciativah, ki so tako raznolike, kot kulture in okolje, v katerem se nahajajo. Mnoga taka prizadevanja že potekajo in so že uresničena, od majhnih bank in lokalnih valut v raznoraznih skupnostih, do lokalnih izobraževalnih sistemov, ponovno odkritih tradicionalnih znanj in mnogo več.

Takšni koraki potekajo počasi in potrebujejo veliko podpore, uspešni pa so le, če so vpeti v kraj, kjer se nahajajo skupaj z domačini. Takšne majhne iniciative lahko vrnejo kulturno in biotsko pestrost zemlji, ki je nujno potrebna za dolgoročno preživetje.

http://www.isec.org.uk