»Kam pa naj grem, če sem pa tu doma!?« odvrne na ženino godrnjanje v enem njunih prepirov.

»Saj si vedno zdoma, šele zvečer te vidimo… Ko si pa doma, mi niti ene stvari ne narediš prav. Na tebe se res ne morem zanašati…«

»Dlje se poznava, slabše je z nama. Vsak dan me napadaš. Vsaj en dan se skušaj obvladati. Otroka tudi nista slepa, čeprav ne vesta, zakaj vsi ti prepiri. Saj še sama ne veš, zakaj se toliko prepirava. Skoraj vsak dan prideš domov napeta in razdražena, jaz pa naj bi bil tvoja tarča. Saj ni čudno, da sem raje zdoma… Pa tako rad sem te imel, ko sem te spoznal in še sedaj te imam, ti pa mi groziš celo z ločitvijo. Včasih si tako neodrasla in svojeglava, da bi te raje nosil, kot pa poslušal. Veš, imaš srečo, da mi tvoje besede ne pridejo do živega, ker imam bolj kosmata ušesa… Ene grde ti še nisem rekel, ker sem se večkrat raje v jezik ugriznil. Zavoljo ljubega miru vse potrpim. Da ne boš mislila, da se smilim samemu sebi…

S teboj bi se rad pogovarjal spet sproščeno. Daj no, draga moja Špelca, srček moj zlati, bodi vsaj malo prijazna z mano. Vsak dan čakam, da se to zgodi. Saj si vendar moja žena in vem, da me imaš vsaj še malo rada. Res je, da sem jaz gledal za teboj, a še malo nisi bila jezna takrat… Ti si mi predlagala skupno pot, se spomniš? In kako sva si želela otroka, sad najine ljubezni, in sva skoraj že obupala… Sedaj imava vse, kar je potrebno za najino srečo: imava drug drugega, imava Smiljana in Gorazda, imamo topel dom, oba imava službo, ki sva si jo želela, nimamo dolgov, zdravi smo. Kaj nam pa manjka, pri moji veri, draga…, če s tem ne znava biti zadovoljna, potem pa sva res pošteno zavozila…«

Ona se nasmehne skoz solze: »Ah, Anže, ko pa je tako težko. Dobro veš, da imam naporen značaj… Vsake moje besede tudi ne smeš jemati preveč resno. Tistega o ločitvi nisem mislila zares, samo jezna sem bila. Sem pač eksplozivna, Bog pomagaj. Morda ti drugače ne znam pokazati, da te imam rada in sem med naju nehote postavila berlinski zid. Včasih me je sram vračati ti nežnost pred otrokoma…«

»Pridi sem, Špelca moja špelasta,« si jo posadi na kolena kot v dobrih starih časih, jo poboža po dolgih laseh in jo na dolgo poljubi. Ta poljub je znamenje njune sprave in dokaz vdane mlade ljubezni dveh src, ki trepetata eno za drugo…

Danijela Premzl