Bog mi ne bo odpustil. To si moram spraviti v mojo glavo.

Ko se sam s seboj usedem in pregledam vse stvari, ki sem jih naredil v svojem življenju in ki so prizadele, večkrat močno prizadele druge, si moram sprijazniti z dejstvom, da mi Bog ne bo nikoli, res nikoli odpustil.

Bog mi je na to povedal. Zelo jasno.

»Ne prihajaj k meni po odpuščanje, (je rekel Bog.) Tukaj ga ne boš našel. Nikoli ti ne bom ničesar odpustil.«

Bog mi je potem skrbno in ljubeče razložil, da je razlog, zakaj mi nikoli več ne bo nudil odpuščanja preprosto ta, da odpuščanje v Nebeškem Kraljestvu ni mogoče. In to zato, ker če bi bilo odpuščanje možno, bi morala obstajati tudi bolečina in izguba. Kar pa je popolnoma nemogoče v pristnem izkušanju Božanskega.

Bog nikoli ne more biti »v zmoti.« Bog nikoli ne more biti »poškodovan« ali »zbegan« ali »jezen« ali čustveno prizadet.

Ne obstaja možnost, s katero bi prekinili mir Boga ali zmotili jasnost Boga ali uničili spokojnost Boga. To je zato, ker je Bog Bog in ne kar nekdo. Bog ni poosebljenje človeka in ni ustvarjen po podobi človeka. Mi smo poosebljenje Boga in ustvarjeni po Njegovi podobi. Na to dejstvo smo pozabili. Vanj ne verjamemo in zato tudi ne delujemo v skladu z njim.

Ljudje mislimo, da smo lahko prizadeti, zaradi česar tudi potrebujemo odpuščanje in zato odpuščanje iščemo pri drugih. Nič od tega ni Resnica. Na noben način ne moremo biti prizadeti. Ne moremo si predstavljati, da smo prizadeti, ampak vse to je samo v naših predstavah. V Resnici nikoli ne moremo biti prizadeti. Da se izognemo izkušnji prizadetosti, obstaja namreč zvijača, s katero uporabimo našo domišljijo na drugačen način.

Naša duša je neobčutljiva za prizadetost, ker ona pozna Resnico o sebi. Duša JE Resnica in to ve. Duša ve, da je del ponovne uprizoritve Božanskega. Je del zunanjega izraza Univerzalne Esence, ki jo mi imenujemo Bog ali Alah, Jahve, Brahma, Oče, Jehova, Budha ali pa katerokoli drugo poimenovanje ob katerem se počutimo dobro v kateremkoli času ali prostoru.

Duši je to popolnoma jasno in zato izrablja vsak trenutek našega življenja, da bi lahko to sporočilo Resnice prenesla do našega telesa in razuma. To počne z ustvarjanjem popolnih in dovršenih ljudi, krajev in dogodkov, s katerimi kroji naša izkustva, ki naj bi nas pripeljala do razumevanja in spominjanja, kdo zares smo.
Namen vsega našega Življenja je rast. Zavest. Zavednost. Širjenje. Evolucija.

Ko to vidim, mi postane jasno, da če bi mi hotel Bog odpustiti, bi moral Bog postati manj, kot Bog je in bi moral mene videti manjšega kot sem. To pa je nekaj, kar Bog ne more narediti. Za Boga-v-Vsem je dobesedno nemogoče, da bi Samega Sebe spoznal za manj kot Boga-v-Vsem je.

Kakorkoli, za nas pa to ni nemogoče.

Ločen Bog ali kot v trilogiji Pogovori z Bogom imenujejo Utelešenje Božanstva, kar jaz sem, si zares lahko zamišlja, da je še kaj drugega kot Bog-v-Vsem. In tako lahko vidimo, da nič, popolnoma nič, ni nemogoče za Boga. Vprašanje je samo, kateri potek bo Bog uporabil, da bo dosegel želene rezultate.

Če Bog želi izkusiti rezultat imenovan Ponovno Spoznavanje Sebe in blaženost ob vnovičnem združevanju s Sabo, lahko Bog Samega Sebe ustvari kot majhne, drobcene Osebnosti, ki so za sebe sposobne misliti, da so ločene od svojega Stvaritelja in tistega, ki je vir njihovega rojstva in potemtakem nikakor ni Bog.

V tem primeru lahko Bog doživi izkušnjo ponovnega združevanja s Samim Seboj in še enkrat več izkusi blaženost takšnega trenutka. Zares, vedno znova in znova in vseskozi in tako vso neskončnost. To se imenuje Življenjski Cikel. Na katerikoli točki v Iluziji, Imenovani Čas, Ločen Bog izkuša Blaženost Povezanosti z Bogom-v-Vsem. To je, da Osebnost postaja Esenca. Na tej isti točki Časa/Nečasa, element Esence postaja Osebnost. Povejmo še drugače, Bog se nepretrgoma rojeva in ponovno rojeva. Esenca Samo Sebe nenehno ponovno ustvarja v naslednji veličastni različici najbolj vzvišene vizije, ki jo sploh lahko ima o tem, Kdo in Kaj Bog Je.

To Snovanje je nenehno in nikoli končano. Je ciklično in krožno in večno in vedno. Amen in še enkrat amen.

Del procesa Snovanja zahteva, da posamezni elementi Esence padejo v tako imenovano začasno amnezijo ali izgubo spomina. To je približno tako kot bi padli v globok spanec. To je Božanski Mehanizem, s katerim Bog za majcene in drobcene Dele Samega Sebe ustvari pogoje, da lahko pozabijo na Same Sebe. In na ta način lahko Ponovno Spoznava Samega Sebe.

Obstaja del Življenja, ki vedno »umira« in je del Življenja, ki se vedno »rojeva.« Umiranje in rojevanje, rojevanje in umiranje je večni proces. Pravzaprav nič ne umre in nič se ne rodi v smislu, da bi prenehalo obstajati ali se povrnilo v bivanje. Vse kar je kdajkoli bilo je sedaj in vedno bo Je sedaj. To Kar JE SEDAJ je preprosto in nepretrgano spreminjanje oblik. Energija in Esenca se premikata iz enega načina izražanja v drugega, iz ene stopnje vibracije v drugo. Vsak fizičen ali duhoven prehod iz Stanja Bivanja v drugega, se v človeškem jeziku imenuje rojstvo ali smrt. Vsaka nova manifestacija v Fizičnem Kraljestvu se imenuje »osebnost.« Resnica pa je, da imamo eno, Eno samo Osebnost in ta Osebnost ostaja z nami skozi celo večnost in dokazuje Kdo Zares Smo.

Jaz sem Izraz Božanskosti, ki se še ne spomni vsega, vendar sem na poti spominjanja. Bog-v-Vsem nima nikakršne potrebe, da bi mi izkazoval čast ali mi oproščal, kakorkoli že ravnam, enostavno zato, ker Bog-v-Vsem ve Kdo Jaz Zares Sem in da sem veliko nad paradigmo Nagrad in Kaznovanja. Bog-v-Vsem ve, da Ta, Ki Je ne more biti na noben način poškodovan ali pogubljen in prav tako ve, da Ločen Bog prav tako na noben način ne more biti poškodovan ali pogubljen in zato nagrajevanje in kaznovanje ne pride v poštev. Sedaj prav zares vem, da je to trenutek, ko se spominjam, Kdo Zares Sem. Zaradi tega je tudi odpuščanje nepotrebno, pomembno pa je samo spominjanje. Pravzaprav, kar večina ljudi imenuje »odpuščanje« JE preprosto dejanje spominjanja. Besedi sta dejansko medsebojno zamenljivi. Namesto da rečem, »Oproščam ti,« lahko prav tako rečem, »Spominjam se te,« in s tem pošljem isti pomen, ki povzroči isti čustveni izid. Gre za povsem isto stvar.

Bog nam ne odpušča, ker nas Bog nikoli ni pozabil. Bog se nas vedno spominja in zaradi tega nima nikakršne potrebe, da bi nam kdajkoli odpuščal. Bog ve, da Ga ne moremo prizadeti, niti ne moremo prizadeti katerikoli Del Boga. Lahko si predstavljamo, kako zadajamo rane Delu Boga, vendar je to samo predstava, ustvarjena zato, da nam omogoči doživetje točno določenega izkustva in v teh trenutkih pozabljanja, ne vemo, kaj počnemo. (»Oče, odpusti jim-spomni se jih, saj ne vedo kaj delajo.«)

Vedno uporabljajmo besedo »oprosti« in »spomniti se« kot medsebojno zamenljivo in vse nam bo postalo jasno. V nasprotnem primeru nas zmeda obišče v trenutku. Ko sem prej rekel »Bog nas ne bo nikoli pozabil,« sem ta izraz uporabil na način, kot ga ljudje ponavadi uporabljamo. To pa ustvari zmešnjavo in ta zmeda vedno vodi k razumevanju, ki je cilj zmešnjave. To je zdaj nova misel in želim si, da jo globoko raziščete. »Zmešnjava« je samo druga beseda za Snovanje, pri katerem v trenutku mnogo misli pride skupaj z namenom, da uzremo celotno sliko tega, kar je. To zlitje mnogih misli, predstav, idej in zavedanja v nekem trenutku ustvari zasičenost uma, ki zaobjame vse podatke, prisotne v tem svetem trenutku in nam tako končno omogoči, da jih pogledamo kot celoto, ne pa kot vsakega posebej, kar pogostokrat počnemo, ko o čem premišljujemo.

Zmešnjava je odločitev, ki ni večna. Je signal umu, ki vsebuje vse v preteklosti zbrane podatke, dodajanje le-teh trenutno zbranim podatkom in mešanje vsega s tistim, kar duša ve od Vedno. To je sveto snovanje, posvečeno mešanje. Je »mešan blagoslov.« Zato nikoli ne grajajte svojega občutka ali stanja zmedenosti, pač pa bodite hvaležni zanj, kajti izhaja iz združevanja in zlitja vseh podatkov, ki jih je potrebno preučiti pri posamezni temi, ki na ta način postaja vse jasnejša in vse bolj čista.

Vaše življenje je lahko v trenutkih zmedenosti res videti, kot da razpada na koščke, ampak kar se resnično dogaja je, da se prvič zares šele sestavlja.

Še enkrat, da ponovim in sem popolnoma jasen: Bog mi ne da in mi ne mora dati odpuščanja za moje grehe, kajti Bog ve Kdo Jaz Zares Sem, ve kdo vsak od vas Zares Je in nikjer ne vidi in ne občuti prizadetosti in nenazadnje ve, da se popolnost Snovanja imenuje Življenje Samo. Če hrepenim po odpuščanju je to samo Spominjanje po katerem hrepenim. Če hrepenim po odpuščanju je to zato, ker sem pozabil Kdo Zares Sem. Pozabil sem tudi na resnično Osebnost tistega, za katerega mislim, da sem ga prizadel. Padel sem tako zelo globoko, tako dolgo hodil po pravljični deželi, da sedaj verjamem, da kar je tako, ni tako in kar ni tako, je tako.

In če še vedno hrepenim po odpuščanju, moram sedaj odpustiti samo še samemu sebi. Moram se samo spomniti Samega Sebe, spomniti se moje Resnične Osebnosti kot Dela Boga, kot Osebno Božanstvo in ne gledati na to, kar sem storil v življenju in je bilo »slabo« ampak na to, kar sem v življenju storil in je bilo zares »dobro.« Nato pa opaziti, da sem uporabljal čisto vse, zares čisto vse, samo da bi se spomnil, Kdo Zares Sem. Pri obravnavanju in ponovnem obravnavanju svojih prekoračitev ali napak se moram samo vprašati, »Kaj je tisto, kar sem hotel pri tem dokazati sebi, se naučiti? In kakšno novo odločitev, na podlagi tega, Kdo Zares Sem, želim sedaj sprejeti?«

Ko se spomnim tega, oprostim samemu sebi (se spomnim) in v tem trenutku lahko odpustim (se spomnim) vsem tistim, ki so me v življenju prizadeli. V tem svetem trenutku popolnega spominjanja in popolnega odpuščanja je v meni ponovno rojeno Božanstvo kot jaz in skozi mene kot plamen v življenju drugih.

Na ta način je cel svet ozdravljen svoje iluzije in vsi ponovno postanemo Eno.

Samemu sebi odpustim tudi za vse grenke solze in globoko bolečino, ki sem jo povzročil pri drugih. Sedaj vidim, da sem uporabljal moje življenje, oni so uporabljali svoje in mi smo uporabljali naše življenje skupaj, kot veličastno orodje na poti spominjanja tega, kdo zares smo in za ustvarjanje, za katero se šele bomo odločili, da bo. Spominjanje je mogoče le skozi pozabljanje. Samo skozi bolečino v življenju se lahko izrazi radost življenja. Vendar ni potrebno, da je prvi del snovanja tako razširjen kot drugi in obratno. Ali drugače, dolžina bolečine ni potrebno, da je enaka dolžini radosti. Trenutek ali drobcen odkrušek Njegovega doživljaja nas lahko odpre v neskončnost njegovih nasprotij. In tako sedaj vidim za sebe in za celoten svet čas Radosti. Radost svetu! Gospod je prišel!

Gospod je seveda tisti Gospod Znotraj, Božje Kraljestvo, ki je vedno v meni. Ko sem prišel nazaj k samemu sebi sem s seboj prinesel Radost za vse na svetu. Spomnil sem se, Kdo Zares Sem, in ni mi več potrebno ponavljati ali nadaljevati z nezaželenim početjem niti ponovno obiskovati trenutke pozabljanja ali zopet ustvarjati bolečine v samemu sebi ali drugih, z namenom, da bi nadaljeval z izkušanjem Radosti v Življenju.

Radost prevlada in preživi bolečino v srcu odpuščanja. V srcu tistega, ki se spominja, radost traja večno in še dlje. In potem delamo dobre in čudovite stvari, tu na zemlji.

»To delajte v moj spomin,« je rekel nekdo, ki nas je prišel spomniti Kdo Smo.

In jaz bi začel. In grenke solze ob mojih lastnih neuspehih bodo izbrisane skozi krst mojega spominjanja. Živim v pesmi o najvišjih sanjah za človeštvo in vabim te, da se mi pri tem pridružiš. Dovolimo si drug drugemu odpustiti prav vse. Dovolimo se spominjati drug drugega, vedno in povsod. In nenazadnje, prečudoviti, dovolimo si živeti v izkušanju Božanskega, kar lahko vedno imamo in vedno smo.

Vir: Neal Donald Walsh, The Plan and the Process and Everything in Between
Prevod in Energija: Tomaž & Vesna