Nobelov nagrajenec za mir je Muhamad Junus, ki je s svojo banko Grameen iz Bangladeša z nesebično pomočjo pomagal milijonom revnim ljudem po svetu. Podelitev nagrade in razglasitev nagrajenca v Oslu je odbor komentiral takole: "Trajnega miru ne moremo doseči, ne da bi velikanske množice ljudi našle način, kako se izkopati iz revščine. Mikrokreditiranje je eden izmed takšnih načinov, razvoj od spodaj pa služi tudi k napredku demokracije in človekovih pravic."

Kako mu je to uspelo?
Junus je s svojim prizadevnim delom v banki namreč omogočil družbeni in gospodarski napredek ljudem, ki prihajajo iz popolnega dna družbene lestvice.
Kako?

Že pred tridesetimi leti je ustanovil popolnoma nov tip banke, ki posoja majhne vsote denarja samo najrevnejšim prebivalcem Bangladeša, še posebej pa ženskam. Tako so se lahko ljudje z majhnimi posojili začeli ukvarjati s podjetništvom, ne da bi nad njimi visele gromozanske obresti. Na ta način so se začeli vzpenjati po vrhu družbene lestvice.

Nato je Junus ta novoodkriti sistem mikrokreditiranja preselil tudi na druge konce sveta. Banka Grameen pa sedaj že 6,1 milijon posojilojemalcev, med njimi 97% žensk.

Iz banke Grameen je leta 1997 nastala fundacija, ki združuje 52 partnerjev v 22 državah sveta. Do zdaj naj bi prek mreže majhnih podeželskih bank pomagala že 11 milijonom ljudem v Aziji, Afriki, Amerikah in na Bližnjem vzhodu. Od ustanovitve je banka posodila že za 5,72 milijarde dolarjev denarja, od katerih je dobila vrnjenih 5,07 milijarde oziroma 98,05 odstotka vseh dolgov.

Izsek iz intervjuja:
"Kot vsi ostali študentje ekonomije, sem tudi sam verjel, da bodo vsi ljudje, ko bodo odrasli, našli svoje delovno mesto na trgu. Če jim to ne bo uspelo, pa se bodo prijavili na Zavodu za zaposlovanje. Toda, ko sem se soočil z resničnim življenje revnih ljudi v Bangladešu, sem ugotovil, da temu ni tako. Večini teh ljudi trg dela ni pomenil veliko. Da bi preživeli, so se sami lotili podjetniških podvigov. Toda državna ekonomija in zakonodaja se nista zmenili za njihov boj za preživetje. Pravni sistem jih je zavrnil

Šokiran sem bil, ko se videl, kako revni ljudje trpijo, ker ne morejo zaslužiti niti za minimalno porabo mesečno. Njihova mesečna poraba je znašala manj kot dolar na osebo.

Tako smo sprejeli dejstvo, da so revni ljudje na svetu. In zato tudi smo obkroženi z revnimi ljudmi. Če bi sprejeli dejstvo, da revščina ni sprejemljiva za naš svet, bi ustvarili takšno zakonodajo, institucije in zakone, ki bi kreirale in ustvarile svet brez revščine. Želeli smo priti na Luno in uspelo nam je. Želeli smo komunicirati drug z drugim zelo hitro, zato smo naredili enormne spremembe v tehnologiji. Dosežemo to, kar želimo doseči. Če pa nekaj ne dosežemo, moj prvi sum leti na dejstvo, da takšne niso naše želje in nameni. Sam močno verjamem, da lahko ustvarimo svet brez revščine. In v prihodnosti bo edini kraj, kjer bomo na svetu lahko videli revščino, muzej. Ko se bodo naši šolski otroci sprehajali po takem muzeju revščine, bodo zgroženi in ogorčeni nad bedo in nedostojanstvom človeških bitij. Obtožili bodo svoje predhodnike, da so tolerirali takšno stanje v svetu.

Banka Grameen me je naučila dveh stvari: kako je medsebojna pomoč ljudi še vedno neprimerna, pomanjkljiva. Ter drugič: vsak človek ima neizmeren potencial. Vsak od nas ima veliko več skritega v sebi, kot mu okolje omogoča, da bi lahko to razvil. In če ne bomo ustvarili okolja, ki omogoča (in ne zavira), ne bomo nikoli vedeli, kaj vse se skriva v nas. Banka Grameen mi je dala neizmerno vero, neomajno vero v moč kreacije človeških bitij. To me vodi k temu, da verjamem, da ljudje nismo rojeni zato, da trpimo bedo lakote in revščine. Rojeni smo za veliko več."

Barbara
http://www.forbetterworld.com