Spoštovane bralke in spoštovani bralci!

Kdor hoče videti v kruhu simboliko, ki jo sporočajo moje pesmi in misli, je na pravi poti. Kdor pa želi iskati licemerstvo v mojem pisanju, ta to počne iz lastnega destruktivizma. Vsakdo lahko piše osebno o sebi, nima pa pravice skoz odgovore druge žaliti in jim krčiti njihov simbolni prostor izražanja. O tem kdo je licemeren in kdo je v življenju trpel lakoto, begunstvo, vojno in povojni čas, lahko govorim o sebi le jaz. Marko nima nobene pravice govoriti o meni in o mojih prehrambenih izkušnjah in navadah, ki so moja osebna stvar in me sploh ne pozna. Moj odnos do kruha je svetinja. O meni najbolj zgovorno govorijo te-le moje pesmi (nekatere izmed teh so objavljene tudi v moji pesniški zbirki "Sončevo oko", ki sem jo podarila tudi Marku Črnigoju, ki je očitno ni bral, sicer mi ne bi pripisoval licemerstva v zvezi s kruhom):

HRANA

Hodila sem iz Dobravelj od vasi do vasi,
potopljena v revščino povojnih dni.
Ljudje niso imeli napolnjenih izb z zlatom,
ne s svilo, krznom in ne z brokatom.

Bili smo brez vsega, revni kot cerkvene miši.
Ni bilo kruha, ne krompirja v hiši.
Bila sem lačna in žejna, vsa vase sesuta,
povojna leta bila do otrok so mačeha kruta.

Hodila sem iz Dobravelj od vasi do vasi,
potopljena v revščino povojnih dni.
Našla sem dobre in preproste ljudi,
ki so dajali, kar otrok starše prositi želi.

Po sveže pečenem kruhu je dišalo v zraku.
Hvaležen pogled se je dvignil visoko k oblaku.
Dobrotniki so hlebec kruha otrokom dali,
nič niso rekli, nič niso otrok spraševali.

Bili so dobri ljudje v Velikih Žabljah in Plačah,
živeli so od danes do jutri v natrganih hlačah.
Me več ne poznajo, ne vejo za mojo hvaležnost;
če še živijo, blagoslovljena naj bo njih dobrodelnost.

Živel je bogatin debel, sit in z vinom napit,
sam s sabo nezadovoljen, jezen in z vestjo sprt.
Najbolj žaljiva se mi je tedaj zdela stvar,
da lačnemu otroku ni odstopil ničesar v dar.

Vrtala sem po zemlji, glodala repo pri korenini,
ko je bogatin obiral zrele sadeže na svoji njivi.
Zdrobila sem leto 1945. Tam je pokopano.
Blagoslovljene njive, ki dajejo danes vsem hrano.

POLENTA

Če me kdo vpraša,
kakšna so bila zrnja,
kakšna je bila moka
in kakšna je bila polenta
iz tistih rumenih mozaičkov
iz dveh vreč koruze,
ki so jih med vojno
rešili iz goreče hiše,
bi mu odgovorila,
da je bila nebeška mana
zlate barve pred menoj,
ki me je odrešila lakote.

Skoznjo so se pretapljali
travniki domačije
z makovim cvetjem in plavico,
skoznjo so se scejale
kaplje znoja
in vode reke Vipave.
Ob koruzne storže
se je zalepilo sonce
in zapustilo vso težo in moč
v barvah rumenega zrnja
na storžu, ki me je iskal.
Nebo je z materinsko ljubeznijo
odložilo zarjo v zavitke,
v srajčke iz ličk
in mehkih lasnic,
ki so bile kot nitke
človeškega diha.
polenta se je vraščala vame
in jaz sem rasla iz nje.
Na ličkah sem prespala
svoje dekliške sanje
v vonjih in barvah koruze.

Dolga otroška leta
sem luščila ta zrna sreče
in tipala z dlanjo medico
slastnega okusa
kuhane polente
v zlato bakrenem kotličku,
prikritim z zapečeno skorjo,
ob presevanju žarečega oglja
skoz moje čakajoče oči.

Del mene je ostal
za rešetami in kitami koruze,
ki še čakajo, da bi jih moje roke
z ljubeznijo oluščile
in zmleto zrnje použile
z nekdanjo slastjo.
Tako kot nekoč,
ko je bila poletna edina hrana,
ki se mi je skoz vse življenje
prikazovala kot Bog.

KOZJA PARA

Na dedovi gmajni pred vasjo v Kozji pari
stare jablane povešajo veje nad ozko potjo.
Ves grunt so reveži davno gospodi prodali,
otroci otrok o prazni skledi le malo vedo.

Na Križišču stoji znamenje z zahvalo.
Bogve zakaj? Nikoli se ne obrnem vstran.
V hudih urah mi je pod težo upanje dalo,
da upognjeni vrat pred mlinom zravnam.

Nosila sem vrečo, v njej rumeno zlato.
Ob kapelici sem počila in mislila o kruhu,
ki ga leta in leta ni videlo moje oko,
le teža na glavi, zrnje je šumelo v 'uhu'.

Korak je utrujeno drsel k staremu mlinu.
V tistih časih le koruzno moko je mlel.
Za polento trikrat na dan hčeri in sinu
v 'Tadolgem' smo pleli koruzo, rili plevel.

Za hišo pradedov je struga. V njej usiha potok.
Na zaprašeni kašči orodje in stara krpa bledi,
na gredah pod korci risbe Breščakovih otrok.
Leta so mimo in njih med nami več ni.

Še danes me kdaj pot v te kraje zanese.
Le ena resnica mi ostaja vedno v bližini,
da kmečki rod dela, trpi in veliko prenese,
brazde orje, drevo zakorenini srce v globini.

Vipavska burja lomi, upogiba in zvija vejevje,
a v maju je dedov nasad cvetoča planjava,
zemlja oddrema, dlan se kmetu odpočije,
sedem na brežino, ne boli me vrat,
... le srce in utrujena glava.

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]