NI VZGOJE, NI IZOBRAŽEVANJA?

Novembra 2006 je izšla knjiga Eliza 1: Zabloda tisočletja o "vzgoji" in "izobraževanju" , avtorice Tinke Podjavoršek, ki trdi, da imamo le sistem šolanja in ne izobraževanja, po domovih pa premalo prožnega starševstva. Posledice so vidne v celotni družbi, ki brez pravih temeljev (to je pravočasno kultiviranje umsko - duševnega prostora) ne more oblikovati zdrave nadgradnje.

Zakaj si se odločila za pisanje knjige?
Spoznala sem, da samo moje dolgoletno delovanje ni dovolj. Predavanja, delavnice, seminarji, pogovori. Nič se še ni spremenilo za otroke. Preveč je sprenevedanja, da smo tako napredna družba, jaz pa napredka v medčloveških odnosih ne vidim. Tudi knjiga je samo simbolično orodje, s katerim bi rada dosegla ljudi, ki imajo moč spreminjanja pogojev za otroke.

Tebi se zdi, da ni napredka?
Ne, le standard imamo višji, kakovost bivanja pa pada.

Imamo torej več problemov kot včasih?
Bolj smo se jih naučili zanikati, potlačiti. Niti jih ne znamo prepoznati. Zato so seveda orodja, ki so stvar znanja, stvar umsko - duševnih procesov. Torej stvar šole, ki pa tega ne izvaja, pa bi morala.

Kaj je glavno sporočilo knjige?
Zabloda o vzgoji in izobraževanju. Večina misli, da se otroci v šolah izobražujejo, v bistvu pa prevladuje le zunanja motivacija, kar pomeni, da se otroci ne učijo zaradi znanja, ampak zaradi ocen, točk. Tudi starši imajo podobne probleme kot učitelji, prevladujejo načini, ki jih imenujemo trda in mehka naravnanost.

Kaj je zate vzgoja?
Samo samovzgoja, prožna naravnanost, ki pomeni, da sem na tisti tretji stopnički, ki zahteva DVOM v ustaljene navade, pomeni, da moramo misliti s svojo glavo. Pomeni, da znam razlikovati med ti in jaz komunikacijo, med psihologijo zunanjega in notranjega nadzora. Pomemben je dvom v toga zunanja pravila. Meni je pomembnejše spontano izražanje kot pravilna, knjižna uporaba jezika.

Kakšno je stanje po šolah? Zakaj se ti zdi, da se otroci ne učijo radi?
Čutim neko nemoč vseh udeleženih in seveda nezadovoljstvo tistih, ki bi res radi dobro delali. Učiteljski poklic pa prinaša največji izziv za to dobo - da bi pomagali z ozaveščanjem sebe in staršev, da bi spoznali, da imamo probleme, ker ne znamo ne vzgajati ne izobraževati.

Se ti zdi, da se večina ne zaveda, da imamo probleme?
To je največji problem - priznati si, da problem imaš in si potem želeti, da bi to spremenil. Večini se zdi, da so slabi, če bi si priznali nemoč, konflikt. Zato se nič ne spremeni, ker je pogumnih še bolj malo. Najbolj močni so ravno tisti, ki priznajo nemoč. Posledice so vendar tako očitne, toda ljudem se zdi, da je vse v redu, če se o tem ne govori.

Kako bi rešili ta problem?
Samo z vztrajanjem, s prižiganjem lučk na različnih krajih. Ljudje morajo najprej razumeti, da so problemi del življenja, da ni nihče slab, če jih ima. Imamo pa jih vsi.

Kakšne imaš odzive na knjigo? Komu je všeč, komu mogoče ni?
Najbolj je knjiga všeč prožno naravnanim ljudem, medtem ko samo šolani ljudje iščejo v njej napake. Knjiga je namreč "poslastica" za tiste, ki poveličujejo zunanja pravila. Jaz sem se odločila za pogovorni jezik, v knjigi je zato menda polno pomanjkljivosti, ki jih ne opazijo, oziroma ne motijo tiste, ki so dojeli namen knjige. Jaz trdim, da življenje ni slovnica, ko govorimo, naj bi bili spoštljivi, toda ne obsedeni z umskim nadzorom, kar se dogaja samo umsko naravnanim ljudem,
Preprostim ljudem je najbolj všeč, takšnim, ki so se nasitili naših neživljenjskih teorij.

Ali sledi kakšna konkretna akcija?
Že dolgo časa poskušam delovati ozaveščevalno, z organiziranjem okroglih miz, s pisanjem. Najbolj pa si želim, da skupno realiziramo projekt drugačne šole, šole samih prožnih učiteljev, kakršno opisujem v naslednji knjigi z naslovom Eliza 2: Šola, najljubši in najprijaznejši kraj za otroke.

Se ti zdi, da je možno, da je šola najljubši kraj za otroke?
Ja, ravno v tem je bistvo. Narediti učenje tako prijetno in koristno, da otroci komaj čakajo, da so lahko v šoli. Ker nimamo takšnih izkušenj, se večini zdi to kot iluzija. Jaz v to verjamem, trdim, da moramo mi odrasli v vlogi učiteljev poskrbeti za takšne pogoje, da bodo učenci notranje motivirani. Starši pa so dolžni doma poskrbeti za maksimalno dobre pogoje, kjer se bodo otroci počutili sprejete, ljubljene. Starši in učitelji naj bi v šoli Eliza sodelovali, oboji bi morali biti notranje motivirani za svojo osebnostno rast - temu se reče samovzgoja.

Ali so že kje takšni modeli šole?
Podobni. Preučujem vse svetovne modele dobrih šol. V šoli Eliza bi naj bili sami prožni učitelji, kar pomeni,da stalno delajo na lastnem kultiviranju umsko-duševnega prostora. Je pa nastalo že kar nekaj modelov rodovnih šol, kakršnega v Sloveniji uvaja Jasna Martinjak. Tam pa bi poučevali učitelji, ki so že duhovno prebujeni. Nujno rabimo več vrst šol. Naši otroci morajo spoznati, da je učenje radost, kajti le tako bodo spoznali, da je življenje radost. In takšni otroci bodo ljubeči, netekmovalni, bodo pa zelo uspešni, imeli bodo oboje, znanje in modrost.

Kdaj vidiš možnost uresničitve takšnega projekta?
Drugo leto. Vse je odvisno samo od nas odraslih. Samo uskladiti se moramo, spoznati, da moramo pristopati fleksibilno in čim prej uresničiti ta projekt, rezultati bodo vidni takoj. Vsak obiskovalec bo lahko začutil razliko med klasično šolo in alternativnimi šolami, Elizo, ali Slovensko rodovno šolo. Odgovor bodo zadovoljni otroški obrazi.
Šola Eliza bo posvečena Janezu Svetini.

(B.Š in T.P), dec.2006