Nahajamo se v času velike predpraznične mrzlice. V nakupovalnih centrih se dogajajo prave borbe za raznorazno blago na policah. Kaj kupiti in kaj podariti ja trenutno vprašanje številka ena. Zadnjič sem v nekem častniku bral, da bi morali v mega nakupovalnih centrih uvesti cestno prometna pravila, ker da je brez vlada čista zmeda. Kaj si lahko človek ob tem misli, kajti verjamem, da kaj takega niso predlagali otroci ampak odrasli ljudje. Morda ravno v tem grmu tiči zajec.

Za trgovce so dnevi pred svetim Miklavžem, Božičem in novim letom vrhunci v tudi sicer najbogatejšem mesecu decembru, vsaj kar se zaslužka tiče. Otroci pa so v teh dneh prav posebej na trnih, češ, ali so bili čez leto dovolj pridni ali ne, da se bo dobri mož ustavil pri njih in jim pusti kakšno darilce, ali ne.

Sicer pa opažam, da se je danes pri otrocih, ki še verjamejo, da jim darilca priskrbi sveti Miklavž, starostna meja zelo znižala. Sam sem bil v to skrivnost popolnoma prepričan tja do desetega, enajstega leta. Vse dokler mi to skrivnost nekega dne v začetku decembra ni sošolec razložil do te mere, da mi je bilo povsem jasno, da ima sveti Miklavž z darili toliko skupnega kot z lanskim snegom.

Pa saj ne, da bi imel s tem kakšne težave, kajti doma nismo ravno gojili tradicije obdarovanja ob takih ali drugačnih prilikah. Zato tudi sošolčevo razsvetljenje pri meni ni povzročilo kakšnih travmatičnih stanj.
Sem pa danes toliko bolj pozoren na otroke in njihovo dojemanje svetega Miklavža, še bolj pa na njihove starše. Kajti brez njihove privolitve, bi bile vse propagandne akcije, ves ta cirkus, ki ga lahko spremljamo po nakupovalnih centrih vsepovsod, pa tudi po različnih medijih, popolnoma brez koristi za vse.

Dandanes je sveti Miklavž tudi na podeželju dobil povsem potrošniški pridih. V primerjavi z mestnimi prijatelji so otroci na podeželju deležni malce manj Miklavževih daril in še tista so za te otroke, kar takoj uporabna, če ne celo nujna. Nikakor pa ne smem pozabiti zelo pomembne razlike, namreč, da otroci podeželja znajo mnogo bolj ceniti darilo. Odnos do obdarovanja je bolj tradicionalen in skromen kot pri mestnih otrocih. Saj ne, da bi bil prvi ali drugi način boljši ali slabši, ampak bi raje kot ta vidik izpostavil dejstvo, da nas takšen način nikakor ne mora peljati v resnično zadovoljstvo. Za notranjo radost ne potrebujemo ničesar materialnega in tega se mlajša populacija danes ne more naučiti od njihovih staršev, ker so na to pozabili. Da bi se lahko zgodil ta miselni zasuk se mora nekaj zgoditi. V zadnjem času sem na več mestih zasledil, da se je temu ali onemu zgodilo to in to, kaj ni pomembno, nato pa je skozi to bolečino človek uzrl drugačno pojmovanje materialnih potreb.

Roko na srce, dragi moji, človek za svoj obstoj potrebuje zelo malo. Če pa se malce ustaviš pred katerimkoli nakupovalnim centrom in opazuješ ljudi, ki prihajajo iz njega, pa imaš lahko vsak dan povsem upravičen občutek, kot da je tisti dan zadnji. Brez vozička, ki je nabasan in ne samo poln iz takih centrov pride zelo redek. Takšna je današnja realnost, kar se tiče nakupovalnih navad, ki pa so še posebno v magičnem decembrskem času vedno znova na preizkušnji.

Vendar, da ne bi to razmišljanje zvenelo pesimistično ali celo negativno naj ga zaključim z mislijo na čas, ki prihaja. Ne samo, da živimo v zgoraj opisanem času, živimo tudi v času prebujanja velikega števila duš. Ljudje, so se začeli spominjati kdo zares so, čedalje več ljudi si upa misliti višje misli o sebi in vsem stvarstvu, spoznavajo, da je vse samo energija in da smo tudi mi samo energija, enaka kot tista, iz katerega je drevo ali kamen. Dogajajo se enormne spremembe v zavedanju človeka. Vsakodnevno bi lahko poročali o množici manjših pa tudi zelo velikih čudežev. Čas v katerem živimo je res blagoslovljen in tudi vsi mi, romarji na svoji poti proti domu, smo v tem svetu dvojnosti z namenom. Upati si spoznati svoj namen je veliko delo, pravzaprav je to edino delo, ki ga imamo v tem svetu samih iluzij, blaznosti in zmešnjav.

Zato naj to razmišljanje pride do globin vašega Biti. Globoko v sebi veste, da to kar berete govori o Resnici vseh Resnic. Vaša duša čaka na vaš odziv in čakala bo toliko časa, kolikor ga boste rabili, da se boste prebudili iz spanja in se zbudili v stanje čistega zavedanja. Zavedajte pa se, da na tej poti ne morete ne priti. domov.
Poizkusite ta magični decembrski čas izkoristiti tudi za premislek o vas samih, življenju, ki ste si ga podarili, vseh prečudovitih ljudi, ki vas obkrožajo in nenazadnje o stvarstvu, ki nas vse obkroža in nam na nešteto načinov pomaga na naši poti v višja zavedanja. Naredite ta korak, vaša dušica vas tam že čaka…

Sonček …