Bleščeči kelih

Rad bi povedal kratko zgodbo, ki se je resnično zgodila. Ko sem bil na turneji po Tihem oceanu, mi je nekdo poslal kelih iz Šri Lanke, z enega izmed področij, ki jih je hudo prizadel cunami. Z njim je prišlo pismo, da je ta kelih iz njihove družine, in da so se nekaj dni pred cunamijem odločili, da ga očistijo. Lotili so se dela in ga zloščili do popolnega sijaja.

Potem pa je udaril cunami in vse, kar so imeli, je bilo uničeno in je odneslo morje. Naslednji dan so šli pogledat, ali je sploh kaj ostalo in med vsemi razbitinami, ki jih je naplavilo, je bil ta kelih, ki se je bleščal v soncu. Ocean je nekako vrnil ta kelih in bil je tam med vso navlako – in sijal.

Zakaj je ta zgodba pomembna? Gre za tvoje življenje, za tvoj obstoj. Naj se brezhibno blešči, ker nikoli ne veš, kdaj bo cunami udaril. Ne gre za to, ali bo udaril – udaril bo. In ko udari, je izgubljeno vse, na kar smo tako ponosni, vse, kar smo označili za svoje, vse, kar mislimo, da nam pripada. To je kot hišica iz kart, ki so naložene ena na drugo. Zelo je občutljiva. Že neznaten veter jo podre.

Vidim to nasprotje, kako se kelih blešči sredi opustošenja in navlake – ne skriva se, ampak sije. Sije močno, ker si je nekdo vzel čas, da ga je očistil in zloščil. Vsak izmed nas je kelih. Ali ta kelih sije, ali ne? Ali je potemnel ob vsem dobrem in slabem, ob vseh zamislih, ob kopici stvari, ki jih nimamo v življenju? Če je, vzemi krpo in zlošči ta kelih, da bo lahko odseval jasnost, kajti on je jasnost.

Kaj pravzaprav hočemo doseči? Bolj nas zanimajo naše naloge, kot pa to, kar bi olajšalo vse naše načrte – življenje samo. Brez življenja ni nalog. Stvari, ki se v življenju zdijo kot pribite, to niso; samo zdi se, da so. Ne glede na to, s čim se ukvarjaš – ali skušaš uspeti v poslih, biti dobra mati ali oče ali biti dober prijatelj – kaj je bistveno, kar te žene, kar zahteva, da se razvijaš? Kaj je zate kot za človeka najvažnejše? Najvažnejša stvar je prihajanje in odhajanje diha. To je tisto. Brez diha nimaš ničesar. “Ali je to res tisto?” To je tisto, saj je v tem dihu moja resnica, moja modrost. To je moja ura, to je moj ritem, to je moja pesem, to je moje udarjanje na boben, ob katerem moram plesati.

Samo to mi je bilo dano. Vse drugo je kot oprijemanje za balone s helijem. Takoj ko jih izpustiš, odletijo. Odletijo proč. Naj občudujem, kar mi je bilo dano. Naj očistim svoj kelih tako, da bo sijal in niti cunami tega ne bo preprečil. Naj bo tvoje življenje takšno. Naj se blešči. To je mogoče. Mir je mogoč. Radost je mogoča. Izpolnitev je mogoča. Sprejmi to v življenju. Razumi to. Zato smo tukaj.

Prem Rawat Maharaji

Vir: http://www.besedemiru.net