Prijatelj, si mar na tretji stopnji,
na stališču in sečišču znanosti
bolj napreden, bolj razgledan?
Si mar zaradi svojega mišljenja
kaj več ali kaj manj vreden?
Si se mar spotaknil ob znanost,
si presotopil čez reko Rubikon
in svoje mišljenje sprejel kot slepilo,
utvaro? Če si se razvil z njim,
ga ne moreš reducirati na fiktivno.
Preskočil si od golega dražljaja do znamenja.
Znamenje je dobilo določen pomen.
Ali nista ti in tvoje mišljenje eno in isto?
Je mar iluzija biti, če pa se je izoblikovala
šele tedaj, ko se je že zgodila bít tvojega bitja.

Tvoja nesmrtnost izvira iz želje po nesmrtnosti.
Za Božansko komedijo je Dante rodil fikcijo,
ki je postala prostor bíti v svetu svetosti.
Prijatelj, zakaj zanikaš fikcijo upodobitve te želje?
Nebo nad tabo ni svet, temveč je okno sveta.
Tvoja misel in tvoje oko se raztezata čez vse nebo.
In ko se v duši dotakneš božjega, dosežeš
najvišjo instanco bivajočega. Se dotakneš božjega,
ne pa Boga, Jahveta ali Elohima. Bog ni tvoj gospodar.
Bog je samo tvoja resnica. Bog je tvoja fikcija.
Zakaj bi moralo imeti to v kar verjameš svoje ime?
V vesolju smo in nismo sami. Morda so še drugi,
ki tako mislijo. Verjameš v resnico? Jaz verjamem v
resnico, ki vem da ne obstaja. Resnica je nikoli
odkrita skrivnost. Nima jedra, nima srdice.
Sredi nje požene nova rast. Resnica je nedotakljiva,
večna je in nesmrtna. Je hierarhija misli, ki te dviga.
Je tvoj presežnik. Umri na legitimen način
svojega hrepenenja po nesmrtnosti in večnosti,
saj se ne moreš več reducirati na fiktivno!
Obstajaš! Ti in tvoja bít sta eno in isto.