Hotel sem le, ljubezni da užije,
posrka željno vase sladko vino
pohotno mi meso, a le praznino
je zapustila slast, zdaj sram me bije.

So le zato me strle iluzije,
kaj le zato sem dvignil se v višino,
da brezna bi spoznal brezup, globino.
Da prah sem le, zdaj vem, telo ki gnije.

Kaj bal bi smrti se, saj prst razkraja
le rane bolne, solze v kup pepela,
kar vzklilo je iz nje, si spet pripaja.

A duša grešna bo naprej trpela,
zaman svoj mir prekleta bo iskala,
izgnana bo poslednje stihe pela.