Piše: Jasta Prava

zakaj so na zemlji otroci
otroci na zemljo prihajajo zato, da staršem kažejo srečo. kažejo jim vse, kar so ti pozabili. starše, sosede in učitelje spominjajo na nasmeh in na smeh. na živost in na igro in na ustvarjanje. na svetlobo na nebu, na sanjanje in na nočna potovanja. na prijateljstvo s kuštravimi, bolnimi in umazanimi. spominjajo jih na gradove iz peska, na nevidne prijatelje in na angelska krila. otroci odrasle vabijo v domišljijo, ne v fantazijo. "slišim in voham, kar ne vidim. in včasih vidim to, kar ti ne", sporočajo mamici. "domišljijo si pozabil, očka. v njej so občutki - ne misli in pravila. smeh pa ljubezen in srečo, to ti bo tvoja domišljija podarila".

ko otrok pride v družino, s seboj prinese čisto srečo. ko raste, postane pridnica ali porednica, največkrat pa oboje. zvezde so v nebeški službi zato, da otrokom pomagajo ostati srečnice. v družbi resnih in odgovornih odraslih otrokom namreč ni vedno lahko. kjer je na zemlji sreča doma, tam so visoka drevesa in košati grmi, tam vesel otrok skaklja. vendar so na zemlji tudi drugačni domovi. hiše so in stanovanja, v katerih živi virus.

virus nestrpnosti in slabe volje odpira vrata v svet Ne! "nočem, ne maram, ne bom", šepeta otrokom in odraslim in tako temne oblake kliče. ljudje iz sveta Ne! zato grdo gledajo, godrnjajo in njihovim otrokom včasih tečejo solze. zaradi virusa so vsi skupaj pozabili ponoči potovat in sanjat. zvezde srečnice so pozabili, v svetu Ne! so utonili. čisto drugače je v svetu Ja! svet Ja! je pisana risbica, v kateri rožice in ptički pojejo in plešejo. ko se otroci v njem smejijo, takrat se iskre krešejo.

otroci iz enega in drugega sveta se srečujejo v vrtcih in v parkih. v istih blokih stanujejo, skupaj praznujejo rojstne dneve, skupaj se tudi učijo. otroci srečnice se lažje učijo kot pridnice ali porednice, ki niso srečnice. ja, na žalost so na zemlji zelo pridni otroci, ki niso srečni. in tudi poredni otroci niso vsi srečni. otroška ne-sreča je stanje, ki ne traja dolgo. za to poskrbijo zvezde srečnice. "vdihni srečo in pridi zvečer z menoj potovat, srajčka srečnica te čaka", šepetajo otrokom. tako se ponoči v družbi zvezd buške zmanjšajo, solzice se posušijo, nove pesmi nastanejo in drugačne igre se naredijo. zvezde bi zelo rade pomagale nesrečnim odraslim, pa kaj, ko so ti pozabili gledat v nebo. starejši ljudje še v zvezdni mežik ne verjamejo več in srajčki srečnici bi se smejali! zato na zemljo prihajajo otroci. da odrasle spominjajo, da naj bi svoja krila odpirali, se več skupaj igrali. da naj bi srečo dihali in zemljo praznovali.
krila sreče

vsak človek ima svoja krila, ki so krila sreče. očka bo dvignil obrv in mamica se bo nasmehnila, resnica pa je, da sta oba že to pozabila. otroci na zemljo prihajajo tudi zato, da starše spomnijo: uporabiš lahko svoja krila.

otroci se radi prevračajo. kozolce delajo zato, ker jih srbi hrbtenica. na vsaki strani hrbtenice namreč imajo skrite majhne popke. iz teh popkov enkrat po drugem letu starosti začnejo siliti tanka nevidna peresa. ta peresa na vsaki strani hrbtenice naredijo po eno krilo. krila imajo ptice in angeli, to pa so otroška krila sreče. čutiš jih lahko ves čas, vidiš pa le v domišljiji. krila vsakemu otroku pomagajo ostati srečnica. vsi otroci imajo noge, pa ne brcajo vsi žoge in vsi imajo srce, pa nekaterim tečejo solzice. zakaj pa imajo krila? majhni otroci uporabljajo srajčke srečnice, malo večji pa začnejo uporabljati svoja krila. zvezde srečnice fantkom in punčkam vse to razložijo, jih krila uporabljati naučijo. tudi ti imaš krila in prav zdaj jih lahko začutiš...

globoko vdihni... in začuti svoj hrbet. na sredini je hrbtenica, desno in levo od nje pa so majhni popki. še enkrat mirno vdihni... in začuti... lahko že imaš manjša ali večja krila... če še enkrat mirno vdihneš, jih boš pa res začutila... krila lahko odpreš, jih razširiš in tudi premakneš jih lahko naprej in nazaj... pa prav počasi gor in dol.... ja, odpreš jih lahko in zapreš.
krila sreče ljudem prinesejo mir, v katerem se lažje spomnijo svoje sreče. krila sreče ljudem pomagajo dihat, posebej, če so čista. na krilih se namreč nabirajo različne stvari. slaba volja in žalost in posebej jeza krila zelo obtežijo. otroci zato lažje dihajo kot odrasli.

ko otroci vdihnejo, svoja krila na široko odprejo... in ko izdihnejo, jih počasi zaprejo... pri tem sreča puhti iz kril kot vonj po vrtnici, nedolžnost otroka se razširja in okolico pomirja. in zabavno se je igrat s svojimi krili. ko boš naslednjič postal/a slabe volje, samo svoja krila široko odpri in počasi zapri. in zraven mirno vdihni in izdihni. slaba volja pomeni, da je v bližini virus. okuženi ljudje tudi kričijo, ne gledajo ti v oči in grdo govorijo. pa mahajo radi z rokami. če se znajdeš v bližini že okuženih ljudi, lahko svoja krila najprej odpreš, potem pa jih pred seboj lepo zapreš. tako nastane posebno prijetno skrivališče, v katerega virus ne more. zelo toplo in mehko je v notranjosti svojih kril, tak varen prostor nastane. nihče te ne najde v tem skrivališču in nič ne more stopit vanj. ko krila pred seboj zapreš, nastane samo tvoj prostor, v katerem se lahko igraš in si spočiješ. in zvezdo srečnico lahko povabiš vanj. pa mamico in sestrico, kogarkoli imaš rad. zato ljudje krila imajo. zato, ker so zaklad.

majhno srce je dovolj

največji zaklad na zemlji pa so otroci. zaklad so prav vsi pridni fantki in poredne punčke, ki se z Ja! in Ne! igrajo, dokler sami ne spoznajo, da je sreča vse. ne sreča, ko imaš več čokolade ali lepše barvice kot drugi. prava sreča je tista, ki stanuje v srcu. ja, prav vsak otrok ima v sebi dragoceno čarobno malo stvar. njegova je in nihče mu jo ne more vzeti. prav vsak otrok v sebi ima prijetno melodijo, mehko toploto in vesel okus sreče, ki je - njegovo srce.

otroško srce je majhna, a mogočna stvar. v otroškem srcu stanuje sreča, ki je zdrava in zelo močna energija. tako je živa, da se iz otroka širi na vse vrhove in v vse skrite kotičke dolin pride. tudi če je slabo vreme. srečo v srcu hranijo sonce, tudi luna pa lahkotna melodija in topla domišljija. pa pesem, ples, igra in smeh. objem, gugalnica in poljub prinesejo srcu srečo. pa zvezde srečnice in njihovi mežiki in seveda dihanje sreče, ki je v zraku. v zraku je marsikaj, dosti stvari. kaj ljudje dihamo, pa izbiramo sami. dobro je dihati srečo.
sreča nobenega srca ne more zapustiti, le zmanjša se lahko. sreča se v vsakem srcu tu in tam skrije. ko otroci postanejo odrasli in se jim preveč mudi, takrat sreča v njihovih srcih malo zaspi. mamice in atiji dostikrat mislijo, da bi morali imeti večje srce. "vsi sorodniki in sosedje bi morali priti, vsi skupaj bi morali srce odpreti", rečejo. otrok pa jih začuden gleda, saj ve, da "en majhen srček je dovolj, seveda".

eno samo srečno srce je dovolj, tudi majhno srce v odraslih telesih. ko srečno srce greje telo, v katerem stanuje, to najbolj greje vse okrog. majhen srček je dovolj, da poganja močno fantkovo in zdravo punčkino telo. samo majhen vnučkov srček je dovolj, da dedek pozabi na bolečo nogo. otroški srček je tisti, ki zasrbi konico nosu, sije v očeh in žari v otroških nasmehih. zato, ker je tako močen. in srečen, ker živi na zemlji, se širi vse naokrog. čeprav majhen, otroški srček piše pesmice in riše čudovite risbice. ja, greje celo hišo. čisto vsako srce lahko sije veliko srečo.

in zato, ker ti imaš srce, si srečnica. zato je do tebe prišla tale zgodbica. zdaj pa vdihni vse srečnice na nebu in na zemlji... svoja krila široko odpri... začuti srečo v svojem srcu... daj, dovoli, da na novo zažari! ja, ko je sreča na zemlji, je sreča na nebu.