|  Si pismo mi pisala,
na moj stari naslov,
a vedeti nisi znala,
da tja ne hodim domov...
Še vedno me rada imaš,
misliš name vsak dan,
deklica moja, ti ne znaš,
da sem že davno oddan...
Imam družino, otroke,
ženo, ki zame skrbi,
plačujem za hišo obroke,
to se v življenju zgodi...
Odšla si že dolgo tega,
me v samoti pustila,
imel sem veliko gorja,
zame nič nisi čutila...
In danes, ko ti ne gre,
mi pišeš pismo otožno,
ko srce mi zate že ve,
da s tabo nič več ni možno...
gabriel s
|
NE ZAMUDITE
Srce že ve
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 11. december 2006 @ 00:51 CET
če potolažiš ji njeno gorje,
tvojih lepih besed naj bo deležno,
saj ljubezen je veliko srce.
Napiši ji pismo naj te v srcu obdrži,
da ti imaš ženko in druge skrbi,
naj si drugega najde, naj ne trpi,
naj ljubi življenje in srečno živi.
T.
Srce že ve
Prispeval/a: gabriel s dne ponedeljek, 11. december 2006 @ 16:27 CET
Dobro si tole dodala, mojstrovina mala, a deklica zala samo v tej pesmi živi, morda za druge, v resnici, a zame je ni...
HVALA ZA LEP KOMENTAR! gabriel s
Srce že ve
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 11. december 2006 @ 17:25 CET
Brez premešanih kart se ničesar ne ve,
besede prikličejo dež, ki čute zalije,
razleti kot boben se tvoje srce,
kot malina rdeča, ko sonce zasije.
Ko star boš, onemogel in hudo bolan
se deklica mlada k tebi privije,
nič več premražen v postelji in sam,
ne boš ko zunaj sibirska zima vogle obrije.
Vedi, da enkrat se ti želje pregrešne spolnijo,
da tipal nožice nežne boš na svojem ležišču,
tedaj ti ognji plamteči v očeh zagorijo,
vijugal in sankal boš kot mladenič na belem smučišču.
Nalijejo toplega čaja naj ti dekliške dlani,
izvriskaj svojo ljubezen in svoje goresti,
ko vžge se star panj hiša in duša zgori,
jezik položi nocoj v gorčico in začuti starosti bolesti.
Ne vlači nog za sabo, kot ti bodo ohromele,
raje se vozi na zobatih kolesih svoje ljubezni,
ko ti bodo oči malce oslepele in usta onemele,
vedi, da cvetje cikorje pomaga v tej hudi bolezni.
Ko v štali boš k jaslim privezal svoje junice,
takšne, ki niso več mlade, v bokih štlečih kosti,
in zanje veš, da niso bile nikoli prave device,
jih nakrmi le s korenjem in sveča naj jim večno gori!
Srce že ve
Prispeval/a: gabriel s dne ponedeljek, 11. december 2006 @ 18:11 CET
Lep pozdrav med kraško brinje.... gabriel s
Srce že ve
Prispeval/a: sonceživljenja dne torek, 12. december 2006 @ 09:12 CET
Če se navežem na zelo znano monokomedijo - Jamski človek (upam, da sta jo videla),
kjer je zelo nazorno prikazano kako razmišljajo moški, ter kako ženske in kje lahko delujejo moški - potem je štalca (v dejanskem pomenu besede) verjetno tudi prostor, kjer niso izrinjeni. (vsaj bolj toplo je kot v garaži) – ha ha ha. Ob komediji sem se res od srca nasmejala in sedaj ko preberem verze, ki niso nastali pod žensko roko, skušam razumet vsebino iz »moškega« vidika.
Sta me prav pozabavala!
Pozdrav obema
Darinka
Srce že ve
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 12. december 2006 @ 09:27 CET
lepo je da si ga zvrnil na ustvarjalno potenco pesnikov in pesnic. Prav nobena pravljica ni tako pravljična, da ne bi imela tudi nekaj resnice v sebi. Godci igrajo na cimbale in saksofon, ženske na bobne in kitare in čas beži. Nato se zagledaš v štalco, ga zvrneš in saj veš, se hudomušno nasmeješ....ha,ha,ha... Lep pozdrav Darinki. Ko se oglasi zares posije sonce življenja.
LP Tatjana
Srce že ve
Prispeval/a: gabriel s dne torek, 12. december 2006 @ 15:39 CET
Hvala za komentar obema in lep pozdrav! gabriel s