Apel ministru za kulturo dr. Vasku Simonitiju!

Spoštovani minister za kulturo gospod dr. Vasko Simoniti, ko odločate o usodi slovenske knjige, ji prosim prizanesite z obdavčitvijo in spomnite se tistih težkih časov za časa fašizma, ko Primorci nismo smeli ne brati, ne pisati in ne govoriti v svojem maternem jeziku. Vaše korenine segajo na Primorsko, saj je bil vaš prednik Dr. Rado Simoniti, znameniti glasbenik in ljubitelj slovenstva zavedna primorska duša, ki je uglasbil toliko plemenitih domovinskih čustev, ki so bodrila slovenski narod skozi težke preizkušnje. Gospod minister: "Nabrusimo kose!"

Kot zanimivost naj vam povem, da je pisatelj Vladimir Bartol, avtor knjige "Alamut", tiskane v številnih svetovnih jezikih, ki je ponos slovenski kulturi, ohranil edini izvod knjige novel "Ogenj", primorske pisateljice Ive Breščakove, ki so jo leta 1940 uničili fašisti pri svojem nanasitnem plenjenju in uničevanju vsega, kar ni bilo italijanska kultura. Primorci smo za časa fašizma doživljali neizprosen teror nad meternim jezikom in vse mogoče pritiske, nasilje in oblike raznarodovanja. Zato so takšni primeri ohranitve kulturne dediščine še kako vredni spomina. Z velikim spoštovanjem sem prejela v roke ta edini ohranjeni izvod knjige in ga z občudovanjem ter s spoštovanjem držala na dlaneh, kot eno redkih stvari, ki ji je krhka minljivost časa morda namenila pozabo ali celo uničenje.

Skrbno hranim orumenele liste knjige, zrezane po straneh iz avtorskih pol, zložene v majhen, že preperel usnjen ovitek, edinega ohranjenega izvoda novel "Ogenj", zavedne primorske pisateljice Ive Breščakove (13.06.1905 – 17.12.1991), ki jih je Vladimir Bartol po vojni izročil pisateljici. Najverjetneje jih bom izročila v hrambo NUK-u, saj ti orumeneli lističi so dokaz o zavestnem uporu in borbi Primorcev za ohranitev svoje identitete ter hkrati opomin, ki posega v našo sedanjost in prihodnost.

Rokopisi, ki jih je hranila pisateljica so bili uničeni ob bombnem napadu dne 20. 10.1944, ko je bil porušen dom Breščakovih v Milanu, njeno rojstno hišo v Dobravljah pa so Nemci požgali 22. 09. 1943 in je bilo prav tako vse uničeno. Zbirka njenih novel je bila že leta 1940 tiskana v polah, doletela pa jo je zla usoda, ker ni dobila dovoljenja za tisk, bila je zaplenjena od fašistov in prodana za star papir. Na podlagi navedenega ohranjenega izvoda so svojci poskrbeli za ponatis knjige pri Katoliškem tiskovem društvu, Založba Grafica Goriziana, Gorica 1993, vendar pisateljica predstavitve knjige ni dočakala.

Pisatelj Vladimir Bartol je 26. julija 1946 objavil v Ljudskem tedniku prispevek »Knjiga, ki so jo uničili fašisti« - Iva Breščakova: "Ogenj", v katerem piše:

Ime avtorice Ive Breščakove sem prvič bral v Razgledih, kjer je bila priobčena njena novela Dve kristalni vazi. Zdaj mi je prišla v roke drobna knjižica novel z naslovom Ogenj, ki jo občutim kot pravo odkritje. O avtorici sem izvedel, da je bila učiteljica in da živi zdaj v Milanu. Njeno knjigo Ogenj je izdala l. 1940 Goriška založba, a je bila takoj ob izidu zaplenjena. Zalogo so med vojno fašisti uničili. Izvod, ki ga imam pred seboj, je eden izmed rekih ali morda celo edini, ki se je ohranil.

Ta 78 strani obsegajoča knjižica je vsekakor vredna, da se o njej piše in govori in da se jo ponovno izda. Njena vsebina, v celoti 8 novel, je kaj pestra in raznolika. Vsem sestavkom je skupna neka globoko občutena človečnost, neka socialna nota, pristna in neprisiljena, ki mestoma spominja na Cankarja.

V prvi noveli Ogenj, ki je dala tudi zbirki naslov, slika avtorica brezposelne poljske delavce v Južni Ameriki – bili bi pa lahko briški koloni! – ki tavajo mesece in mesece sestradani okrog, iščoč dela, medtem ko njihovi gospodarji sežigajo žito.

Izredno močna se mi zdi sledeča novela: Mož je bil izmučen, podoba brezposelnega bančnega uradnika v Ameriki, ki ima ženo in tri otroke in ne more najti dela. Končno ga iztakne šef reklamnega podjetja pravzaprav ne njega, marveč njegovo plešasto glavo ter ga najame, da mu poseda dneve in dneve po lokalih z reklamno poslikano in popisano plešo. Njegov sram in njegovo ponižanje skrivanje pred družino so psihološko izredno učinkovito popisani.

Vse novele so iz domačnega primorsko slovenskega ambienta. Pismo je satirično napisana, toda prav živa zgodba gospoda generalnega direktorja, bogataša, ki se pravda s svojima bratoma za dediščino, oziroma za malenkostne prednosti pri njej. Ko narekuje svojemu uradniku Piki žolčljivo pismo za advokata svojih bratov, ga zaradi 16,75 lir popade tolikšna jeza, da ga sredi pisma zadene kap. Ostale zgodbe, kakor Življenje matere Rozalije, Micka se moži, Brajdarjev Miha, itd. so sličice iz naše vasi in naših ljudi. Opazke na robu duhovito prikazujejo razne anomalije življenja in družbe.

Avtoričina prednost je nedvomno fino psihološko niansiranje v prikazovanju značajev, posega pa tudi z lahko satirično ostjo v predvojne družbene razmere. Kompozicija novel je zvečine preprosta, »prema« avtoričine meditacije jim dajejo kdaj pa kdaj lirično primes. Iz njih veje topla človečnost, pa tudi precejšnje poznavanje človeškega značaja in njegovih slabosti.

Knjiga je vredna ponatisa, kar bo avtorici spodbuda za nadaljnje delo. Iva Breščakova je nesporn talent in bi bilo škoda, če bi njeno delo ostalo v tej drobni knjižici.

Spoštovani gospod minister Dr. Vasko Simoniti, upam, da se vas je zgodba dotaknila.