Ekološki odtis

Evropa je večkrat predstavljena kot vodilna sila na področju ekologije. Ponašamo se lahko z naprednimi zakoni in direktivami, ki ciljajo na čisto in zdravo prihodnost. Najnovejše poročilo Evropske agencije za okolje (EEA) pa je pokazalo, da je naše mišljenje, da naredimo dovolj za okolje in s tem za prihodnost na majavih tleh. Evropa namreč pustoši planet dvakrat hitreje, kot preostali svet. Celotni svet pa trenutno porabi 23% več biokapacitete, kot lahko zemlja trajno nudi. Z drugimi besedami potrebno je več kot eno leto in dva meseca, da zemlja obnovi, kar porabimo in onesnažimo v enem letu. Prekoračitev zemeljskih kapacitet se dogaja neopaženo vendar se s tem zmanjšuje zmožnost planeta, da bi zadotil potrebam družbe v prihodnje.

Poročilo EEA izide vsakih nekaj let in opisuje stanje okolja in prisotne trende. V zadnjem poročilu, ki je izšlo konec minulega leta so veliko pozornosti namenili t.i. ekološkemu odtisu. Ekološki odtis je kazalec, ki pove koliko zemeljske površine potrebuje človek za svoje dejavnosti, t.j. proizvodnjo, odlaganje odpadnih snovi, bivanje in transport.

Ko zahteve človeštva presežejo dolgoročne zmožnosti ekosistemov, da se obnovijo se znajdemo v področju ekološke prekoračitve (overshoot). To je rast preko nosilne kapacitete planeta. V letu 2002 so bili, Kitajska, Velika Britanija in Japonska največji uvoznik biokapacitete. V razširjeni EU porabimo 5 hektarjev na osebo, kar je sicer pol manj kot v ZDA ampak več kot na Japonskem in približno dvakrat več kot na Kitajskem, Indiji ali pa Braziliji. Ekološki odtis modernih mest pa je še posebej velik. London na primer ima odtis, ki je 120 krat večji od površine mesta. Izračunano je, da tipično mesto v ZDA s 500 tisoč prebivalci potrebuje površino v velikosti Slovenije, ne da bi sploh vključili potrebe, ki jih ima industrija. Za primerjavo mesto podobne velikosti v Indiji bi porabilo desetkrat manjšo površino. Raziskave so pokazale, da je bilo zaradi povečane urbanizacije v letih od 1990 do 2000 v Evropi pozidanih 800 000 hektarjev površin, kar predstavlja skoraj polovico Slovenije. Pozidava narašča na račun manjšanja družin in večjega standarda. V planetarnem obsegu pa človek neposredno vpliva kar na 83 % zemeljske površine. Vsak teden se na svetu poveča število prebivalcev mest za milion.

Slovenski državljan potrebuje po poročilu EEA površino v velikosti 3,8 ha za vzdrževanje življenskega standarda, na voljo pa mu je le 2,9 ha. To je možno le tako da živimo na račun tisti držav, ki porabijo manj in na račun izrabljanja neobnovljivih virov. V Sloveniji bi morali največ narediti na področju onesnaženja zraka (emisije v prometu so se podvojile v 10 letih) ter energetski učinkovitosti. Četudi se je zmanjšala poraba energije v industriji, se je povečala osebna poraba. Vse več imamo električnih naprav v vse več gospodinjstvih. Študije so pokazale da električne naprave, ki so ugašene (stand-by) porabijo 3 – 13 % električne energije gospodinjstva.

Področja, ki trenutno najbolj pogubno vplivajo na planet so kmetijstvo, energetika, transport in prostorsko planiranje. Da bi zaustavili izrazito netrajnostne trende na teh področjih, bi potrebovali vsesplošno priznanje, da problem sploh obstaja, ali kot je dejal Wolfgang Sachs iz Wuppertal inštituta: "Svet ne bo več razdeljen med ideologije na ‚levi’ in ‚desni’ ampak na tiste, ki sprejemajo ekološke omejitve in tiste, ki jih ne.“ Na vseh koncih planeta se povečujejo dokazi, da so obnovljivi viri in ekološke usluge, ki jih nudijo v vedno večji ogroženosti. Od Zemlje si sposojamo ekološki kapital, ki se je nabiral v miljonih let. Najočitnejši primeri za to so fosilna goriva, in genska zakladnica življenja, ki so nastajali miljone in miljone let, človeštvu pa je uspelo v pičlih 200 letih razpoloviti rezerve nafte in izvesti eno največjih izumrtij vrst, kar jih je videla Zemlja.
Naslednji zaskrbljujoč dejavnik po poročilu EEA je promet. V 10 letih se je v Evropi za 30 % povečal tovorni in za 20 % potniški transport, kar je izničilo spremljajoče tehnološke izboljšave. Evropa izgubi 200 milijonov delovnih dni na leto zaradi bolezni povezanih z onesnaženim zrakom. Zdravje Evropejcev pa ogroža tudi vedno večja izpostavljenost koktajlu kemičnih snovi, ki izvirajo iz hrane, čistil, pohištva in oblačil. Znanstveniki pa vse večkrat ugotavljajo povezavo med kemikalijami in povečanim trendom raka ter otroške levkemije.

Ugašanje življenja

Fanatizem je gonilna sila za mnogimi človeškimi dejanji. Poznamo verski fanatizem, ki je tesno povezan s terorizmom in imamo ekonomski fanatizem, ki je kriv za mnoge zločine proti naravi – prepričanje, da je denar in profit pomembnejši od vseh ostalih dejavnikov, vključno s preživetjem različnih življenskih oblik. Človek pravi, da izkorišča naravo za svoje preživetje in se smatra za bitje z visoko razvitim intelektom, vendar še roparice v naravi delujejo tako, da povečujejo pestrost in genetska odličnost drugih vrst. Če pa bo človeštvo nadaljevalo s trenutnimi trendi potrošnje in proizvodnje, bo do konca pričujočega stoletja izumrlo polovico vseh trenutno živečih vrst. Ne vemo, kakšne bi bile posledice vsekakor pa bi bile ekstremne. Morda se, nam, ki sedimo v svojih stanovanjih za računalniki in televizorji, izginotje vrst ne zdi pomembno. Vendar je vsaka vrsta kot nit v tkanini življenja, če izgine ena se posledice niso očitne, ko pa je pretrganih večina niti se celotno blago nenadoma strga. Posledica so naravne katastrofe v obliki bolezni, med ljudmi, živalmi in rastlinami, otežena je pridelava hrane, zmanjšajo se samočistilne sposobnosti planeta in spremenijo se poti kroženja elementov v biosferi, vključno z vodo, kisikom in ogljikovim dioksidom, od katerih smo vsi odvisni. Rastline nas oskrbujejo s kisikom, hrano in zdravili, ptice širijo semena in uničijejo škodljivce. Vsaka vrsta ima funkcijo, ki je pomembna celotnemu ekosistemu. Danes pa vrstam po celem planetu sistematično odvzemamo možnost za preživetje. Opazujemo lahko, kako življenje okoli nas ugaša. Trenutno je četrtina vseh sesalcev ogrožena in ena tretjina vseh vrst rastlinskih in živalskih lahko izgine do leta 2050. Za primer, v zadnjih dveh desetletjih se je število vrst rib, ki jih ulovijo v Črnem morju zmanjšalo iz 27 na 6. V članicah EU-15 je približno polovico pasem domačih živali označenih kot izumrle ali zelo ogrožene. Vsaj 600 rastlinskih vrst je izumrlo, 45 % plazilcev in 52 % sladkovodnih rib je ogroženih ali na robu preživetja, 10 -30 % sesalcev in ptičev je na robu izumrtja. Izumiranje vrst je sicer naraven proces vendar sedaj poteka 1000 krat hitreje, kot naravno.

Pregrevanje in hlajenje

Evropa že 5000 let ni videla takih klimatskih sprememb kot se dogajajo sedaj. Pred nekaj tedni pa je bila iz Državnega oceanografskega centra v Veliki Britaniji objavljena alarmantna novica, da se atlanski tok, ki ogreva severni del Evrope, dejansko ustavlja in sicer za 30 % v zadnjih 12 letih. Če bo tok ostal tako šibak kot je, lahko temperature v Veliki Britaniji in SZ Evropi padejo za 1° C na 10 let. Če pa se bo tok ustavil bi temperature padle za 5° do 10° C, kar bi pomenilo manjšo ledeno dobo. Atlanski tok se ustavlja, ker je zaradi topljenja ledu na severnem polu in Greenlandiji ter izdatnejšega dotoka Sibirskih rek povečan dotok sladke vode v morje, kar zmanjša gosto vode, ki se tako ne potopi in vrne proti ekvatorju.

Po drugi strani pa poročilo EEA kaže, da je temperatura Evrope narasla v povprečju za 0,95° C v prejšnjem stoletju, kar je več kot 0,7° C v svetovnem povprečju. V naslednjem stoletju pa naj bi se segrelo za od 2 do 6° C. Jacqueline McGlade, direktorica EEA, je poudarila: "Brez učinkovite akcije v naslednjih desetletjih, bomo videli topljenje ledu na severu, ter širjenje puščav iz juga... Tudi če zadržimo segrevanje pod 2° C, bomo živeli atmosferskih pogojih, ki jih človek ni še nikoli doživel. Potrebna so večja zmanjševanja emisij." Dogajale se bodo spremembe v padavinah. Večina sredozemeljskih držav že sedaj doživlja poleti krizo s sušami. Zaradi segrevanja oceanov so se nekatere vrste rib že preselile tisoč kilometrov severneje. Tudi kopenske živali in rastline se selijo proti severu.Vodna gladina oceanov je v prejšnem stoletju narasla 1,8 mm na leto, v prejšnem desetletju za 3 mm na leto. V naslednjem stoletju pa naj bi narasla voda za 40 – 50 cm. Da pa ne bo vse tako črno EEA omenja tudi izboljšave, ki so bile narejene v zadnjem desetletju na področju svinca, kislega dežja, CFC-ja, komunalne čistilne naprave so omogočile, da se reke, in jezera začnejo zdraviti od onesnaženja, z Naturo 2000 je zaščitenih 18 % površja EU, gozdna površina se rahlo povečuje.


Rešitve

Rešitev za okoljske bolezni je v spremebi učinkovitosti. To pomeni predvsem zmanjšanje toka energije in snovi skozi ekonomski sistem, kar se izvede s pomočjo pametnega planiranja in optimizacijo tehnologije. Ekonomski sitem po 200 letih še vedno upošteva Zemljo kot neskončni vir brezplačne surovine in kot brezplačni ponor odpadkov. V času Adama Smitha je seveda to držalo, danes pa je človestvo preseglo meje rasti in bi morali vnesti novo sitacijo v ekonomski sistem. V poročilu EEA je večkrat omenjeno, da bi se moral spremeniti sistem obdavčevanja. Cena izdelka bi morala odsevati obremenitev, ki je bila povzročena pri izdelavi, uporabi in odlaganju izdelka. Tako bi spremenili navade potrošnikov, ki bi uporabljali izdelke, ki manj obremenjujejo okolje. Pri agenciji se zavzemajo za postopno preusmeritev iz obdavčevanje ´dobrih virov´, kot so investicije in delo, k obdavčenju »slabih virov«, kot so onesnaženje in neučinkovita poraba. Taka davčna reforma je nujna za ustvarjanje razmer na trgu, spodbujanje inovacij in učinkovitosti, ki bi ohranili naše zdravje, okolje in biodiverziteto. Z upoštevanjem dejanskih stroškov, ki jih izdelek nosi, bi vplivali na odločitve posameznika, kaj kupuje, kje živi, kaj dela in kam ter kako potuje.

Del rešitve se kaže tudi na vzhodu; zelena prihodnost človeštva nujno vključuje tudi »zeleno« Kitajsko. Tam pa se že kažejo nekateri znaki obračanja na bolje. Pred kratkim so v mestu Šanghai začeli s projektom 100,000 solarnih streh. Kar bo sicer ustvarilo le za približno 2 dni porabe mesta električne energije, vendar kaže na prisotno voljo oblasti. Naslednji pozitivni kazalec je testni projekt »zeleni BDP«, ki odšteva stroške porabe naravnih virov in onesnaženja od osnovne vrednosti BDP. Več ko je proizvedenih odpadkov in onesnaženja slabši je rezultat za zeleni BDP, ter za lokalne vodje. LR Kitajska lahko pomembno prispeva, k svetovnem preobratu v zeleno prihodnost predvsem zaradi svoje rastoče moči ter močnega vpliva države na ekonomijo.

Politiki predstavljajo gospodarsko rast, kot edino rešitev za naše težave, čeprav dejansko predstavlja zagotovo pot v ekološki, ekonomski in družbeni kolaps. Zahodnji svet že sedaj potroši in onesnažuje več kot si to lahko planet privošči, z višjimi dohodki bomo potrošili še več in več. Ekonomisti trdijo, da bogatejša, kot je država bolj skrbi za okolje, kar je res v moralnem in političnem smislu, v praksi pa študije kažejo drugače: bogatejše države neprimerno bolj obremenjujejo okolje na posameznega prebivalca, kot revnejše države. Prisoten je tabu, da se ne govori o omejevanju gospodarske rasti. Zatiskamo si oči pred najbolj očitnem dejstvom, da ne moremo imeti neskončne gospodarske rasti na končno velikem planetu. Gospodarska rast sama po sebi ne zagotavlja enake porazdelitve bogatstva vendar ima vse prevečkrat ravno obraten učinek, še posebej v razvijajočih se ekonomijah. Trditev, da bodo bogatejši naredili revne bogate, ne drži več, kajti prišli smo do meja nosilnosti Zemlje. Kdor ima veliko več kot potrebuje ima na račun tistih, ki nimajo. To velja tako za narode, kot za posameznike. Bogatenje bogatih, danes, kot še nikoli poprej pomeni siromašenje revnih in ropanje rezerv zemlje. Ali kot je dejal Mahatma Gandhi: » Zemlja nudi dovolj, da zadosti našim potrebam, vendar ne dovolj, da zadosti človeškemu pohlepu.«

Marko Kovač