Miselni procesi sestavljajo tudi svet spomina. Spomin je kulturna dediščina naše zavesti. Človek je razvil lastno kulturo spomina, nekakšen mozaik umeščenosti ljudi, dogodkov, slik, zgodb, pojmov in tudi mitov, ki so se »usedli« v dušo in v spominu tvorijo identiteto naše osebnosti in izkušnjo, ki nas povezuje in usmerja navznoter.

Spomini konstituirajo v nas nek nov svet, ki predstavlja sintezo tistega, česar se hočemo spominjati in tistega, česar se nočemo več spominjati in podzavestno spomin »izbrišemo« z ekrana naše zavesti, ker smo na to hoteli pozabiti ali nimamo čustvenega interesa in zanimanja, da bi gojili spomin na osebe, stvari in dogodke, ki nas ne zanimajo ali bi zaradi neprijetnih občutkov, ki jih te vsiljivke spomina sprožajo, radi odrinili negativke v pozabo.

Spomin ima markerje, ki ustvarjajo referenčne točke, pri katerih se naš miselni proces večkrat ustavi, jih prikliče v zavest in analizira ter umesti v »film« predstav posnetek tistih figur iz mozaika, ki sestavljajo neko novo transformirano dejanskost spomina. Spomin se z leti preoblikuje in se nadgradi z olepševanjem s težnjo, da se lepi spomini čimbolj poveličujejo in ohranijo kot nekaj posebnega. Spomini nas tudi čustveno hranijo. Spomin mobilizira velike sile, da človeka odznotraj obogati ali pa ga osiromaši za izkušnjo, na katero ne bi smeli nikoli popolnoma pozabiti.

Najlepši so spomini na dogodke in osebe, ki so nas osrečevale. Radi se spominjamo na svoje otroštvo, starše, prvo ljubezen in podobe narave, ki so se nam vtisnile najbolj v spomin. Spomini so zibelka naše osebnosti. So trajna dobrina, na kateri gradimo sedanjost in prihodnost. Spomini nam dajejo informacijo, ki omogoča razumevanje sveta in sebe na osnovi izkušnje. Spomini so pomembni za razvoj čustvenega življenja posameznika, na njih sloni naš čustveni svet in so vzgon, ki motivira naše delovanje in odločitve.

Vse naše znanje temelji na spominu: učenje materinščine in tujih jezikov, matematike, zgodovine, nacionalne in tuje kulture ter poklicnih znanj. Brez spomina ne bi bili to kar smo – homo sapiens in bi živeli le nagonsko na ravni živali. Posameznik ima tudi nek kolektivni spomin v sebi, da umesti vase nek svet zgodovinskih dogodkov, ki ga ni živel, temveč ga je doživeto sprejel vase kot resnico. Spomin je dojemljiv tudi za metafizične predstave in špekulacije. Pogosto človek sprejme kolektivni spomin z vsiljenimi pojmovanji za svojega lastnega.

Nekateri spomini pa lahko postanejo prava življenjska obsesija in neprestano trkajo na človekovo zavest. Ti se razraščajo in postanejo posebno močni, če smo v življenju komu naredili krivico. Ni dovolj kesanje, da bi izbrisali dogodke in osebe iz spomina. Ti lahko vodijo človeka tudi v pekel, da se ta subjekt spremeni v ciničnega človeka, ki zapade nihelizmu in zaradi občutenj krivde ni več sposoben živeti v harmoniji sam s seboj. Zato je treba takšne spomine presejati in jih sistematizirati v svoji zavesti kot izkušnjo, iz katere smo se nekaj naučili. Hudo je, če jih gojimo kot krivdo, da se krivda razrašča in da je nismo sposobni s kesanjem umestiti v tisto mesto spomina, kamor spada naš odnos do naše izkušnje. Poiskati moramo način, da spomini na dobra dejanja, zasenčijo takšne negativne izkušnje in da z dobrim nad zlom prevladajo. Iz spomina, tudi neprijetnega, lahko poženejo najlepše ideje in nameni, ki kalijo iz prejšnjih izkušenj. So lahko vodilo za najplemenitejša dejanja, ki obogatijo življenje. Gre za nadgradnjo vrha piramide našega pozitivnega delovanja in ni nujno, da ta izhaja samo iz lepih spominov. Narava nam je podelila zakone, v katere načeloma ne posega. Tudi ozdravitev lastnih bolezni lahko izhaja iz spomina, kajti odvisno je od našega psihičnega področja katere spomine hočemo gojiti in katerih ne. Pridobiti moramo sposobnost, da nekatere spomine zagovarjamo in jih sprejmemo v vrt naše duše, da tam cvetijo in mi jih neprestano vonjamo, druge pa odvrnemo, da nam ne vnašajo zla v našo zavest.

Spomini neprestano preizkušajo našo samozavest, neprestano se soočajo z vsemi mogočimi argumenti, puščajo nam odprto področje svobode in negotovosti, preizkušajo našo odgovornost in strpnost in nas vodijo do spoznanj na višji kulturni in etični ravni.

Spomini so neprestano pod nadzorom naše zavesti in postavljajo tudi ograde, da jih ni mogoče širiti in razmnoževati znotraj s silo, če zavest spozna, da so se izkustva spremenila ali da se spomini izhajajoči iz izkušenj razlikujejo in da medsebojno ustvarjajo ali ukinjajo nejasnosti. Spomini so nedokončan šibek in hkrati močan argument za izbiro našega ravnanja in odločitev. Spomini pogosto zahtevajo novo izkušnjo. Spomini niso nič drugega kot razburljiva negotovost nekega smisla, iz katerega se neprestano učimo. Med spomini in zavestjo je prag odgovornosti, ko izpostavljamo našo dušo pogledu druge osebe. Izogniti se moramo aroganci čiste vesti našega spomina, kajti v spominu so tudi tiste usedline, ki bi jih radi prikrili. Te skrivnosti moramo sami znotraj predelati, izkušnje, ki smo jih iz tega pridobili pa koristno uporabiti v praksi. Naš spomin je hkrati tudi sedež razsvetljenstva naše osebnosti. V njem se gojijo paradoksi, konflikti, utopije in pogosto smo prisiljeni z njim polemizirati in ga postaviti na realna tla. Spomin je preobložen z asociacijami in impulzi življenjskih preobrazb. Iz spominov duhovno rastemo in dosegamo preseganje samega sebe.

Dan govori ljubezen,
dan izgovarja sonce -
spomin pa nosi s seboj oboje
s temno nočjo, ko ne moremo
z njim v družbi mirno spati.