Avtor: Dominik Golenhofen

V preteklih petnajstih letih so bile objavljene številne študije, ki dokazujejo škodljivost amalgamskih zalivk. Strupene sestavine amalgama (živo srebro, srebro, kositer, cink in baker) se v merljivih količinah izločajo iz zobnih zalivk, naše telo jih absorbira in skladišči v različnih organih. Amalgamske zalivke so glavni vir obremenitve človeškega telesa z živim srebrom. Ker je živo srebro med vsemi kovinami, ki sestavljajo amalgam, najbolj strupeno, bomo v nadaljevanju obravnavali predvsem posledice zastrupitve z živim srebrom in njihovo odpravljanje.

Kaj je amalgam
Amalgam je zmes približno 50 odstotkov tekočega živega srebra in 50 odstotkov finega prahu, ki ga sestavljajo različne kovine: srebro (20 %-33 %), kositer (12 %-15 %), baker (3 %-13 %) in cink (1 %). Takšno zmes lahko dobro oblikujemo, sama se strdi po 30-ih minutah in se pri tem še nekoliko razteza. Te lastnosti (možnost dobre obdelave) in nizki stroški so tudi glavni razlog, da se je ta "nevarni odpadek" tako razširil. Amalgam, v primerjavi z zlatimi zalivkami, ni zlitina, ampak porozna zmes, iz katere živo srebro z lahkoto izhlapeva.

Kako pride živo srebro iz zalivk v telo?

Do vdora živega srebra v telo lahko pride na več načinov:

1. Majhne delce amalgama iz zalivke, ki se raztapljajo v slini, pogoltnemo, nato pa se preko črevesja absorbirajo v kri in živce.
2. Določen delež živega srebra izpari iz plomb in se z dihanjem absorbira v pljuča.
3. Živo srebro vdre neposredno v zob in se preko zobnega živca vzdolž ostalih živcev prenese v možgane in tam uskladišči.

Izločanje živega srebra iz zalivk močno spodbujajo galvanski tokovi v ustih, ki nastajajo ob prisotnosti različnih kovinskih zalivk (npr. zlato in amalgam, mostički in amalgam, kovinska proteza in amalgam). Problematično pa ni izločanje živega srebra, ampak njegova absorpcija in kopičenje v telesu. To dejstvo zobozdravniki, ki še uporabljajo amalgam, vedno znova zanikajo, vendar je njegova škodljivost znanstveno jasno dokazana. Znanstveniki so raziskovali poškodbe ledvic in možganov umrlih in njihovo povezanost z vsebnostjo živega srebra v tkivu. Rezultat je jasno pokazal večjo poškodovanost organov pri višjih koncentracijah živega srebra v tkivu. Vsebnost živega srebra v tkivu pa je bila odvisna od števila amalgamskih zalivk in je bila tri- do devetkrat višja pri ljudeh, ki so imeli amalgam v zobeh, kot pri tistih brez amalgamskih zalivk. Celo Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že leta 1991 sporočila, da se največ živega srebra v telesu absorbira iz amalgamskih zalivk (3-17 g/dan), veliko manj ga dobimo iz mesa, rib in morskih sadežev (2,34 g/dan) in zgolj v minimalnih količinah iz drugih živil (0,25 g/dan).

Posledice vsebnosti živega srebra v telesu:

- Eden najpomembnejših vzrokov za toksičnost živega srebra je, da se skladišči v žveplovih beljakovinskih spojinah, še posebej encimih, in jih s tem blokira. Na ta način je ovirano delovanje osrednjih funkcij v telesu. Živo srebro vpliva celo na transportne procese celičnih membran, kar lahko povzroči odmiranje celic.

- Druga posledica kopičenja živega srebra je tvorba prostih radikalov. Ker je bilo o škodljivosti prostih radikalov (na primer zaradi kajenja) že veliko napisanega, se bomo izognili natančnejšim pojasnitvam.

- Zaradi prisotnosti živega srebra v telesu se poveča potreba po vitaminih, mineralih in mikroelementih.

- Živo srebro lahko vpliva na našo dedno zasnovo (DNK), kar pripelje do celičnih sprememb, kot na primer pri raku.

- Znanstveniki so z raziskavami ugotovili, da bakterije ob prisotnosti amalgamskih zalivk postanejo odporne na živo srebro, istočasno pa razvijejo tudi odpornost na antibiotike.

- Živo srebro lahko vodi do nastanka avtoimunskih bolezni. Imunski sistem se redko loti samega živega srebra, ker je premajhno. Če pa se živo srebro poveže s sestavnimi deli celice (proteini, žveplenimi spojinami), ga telo razpozna kot strup in začne napadati celo celico. To je začetek tako imenovanih avtoimunskih bolezni. Pri teh boleznih domnevajo, da telo pomotoma napada zdrave celice, v resnici pa imunski sistem ciljno uničuje celice, ki so zastrupljene z živim srebrom. Gre pravzaprav za smiselno reakcijo telesa, ki pa žal vodi do hudih zdravstvenih posledic.

- Največ škode povzroča kopičenje živega srebra v živčnih celicah. Živo srebro preprečuje, da bi živec lahko absorbiral nujno potrebne hranilne snovi, ki mu omogočajo posredovanje ukazov. Živčni dražljaji postajajo počasnejši ali se celo popolnoma zaustavijo, in živec odmre. Poskusi so pokazali, da lahko živo srebro uniči živčno ovojnico (kot pri bolezni multipla skleroza). Novejše študije so pokazale, da zadostujejo že zelo majhne količine živega srebra (veliko manjše, kot so določene mejne vrednosti), da se človekovo obnašanje (psiha) spremeni.

Bolezni, ki jih povzroča živo srebro

Živo srebro igra določeno vlogo pri skoraj vseh kroničnih boleznih. To pomeni, da lahko zastrupljenost z živim srebrom pri številnih boleznih težave poveča ali pa jih v veliki meri celo povzroči. To mogoče zveni neverjetno, vendar je popolnoma razumljivo, saj vpliva obremenitev telesa z živim srebrom na centralne procese presnove, zato so tudi posledice tako raznolike. Od vsakega posameznika je odvisno, kako se simptomi zaradi odlaganja živega srebra prekrivajo z ostalimi zdravstvenimi težavami. Simptomi zastrupitve z živim srebrom so nespecifični, razvijajo se počasi in jih zato ne moremo zlahka prepoznati. Posebno močan je vpliv živega srebra na živčni sistem, zato najbolje poznamo in dokazujemo povezanost med živim srebrom in živčnimi obolenji. Na seznamu obolenj, ki jih povzroča živo srebro, so bolezni

živčnega sistema:

- Alzheimerjeva bolezen,
- multipla skleroza (MS),
- amiotrofična lateralna skleroza (ALS),
- Parkinsonova bolezen,
- glavobol, migrena,
- nevropatija, nevralgija,
- nenadzorovano trzanje obraznih mišic,
- psihiatrični ali psihosomatski simptomi, kot so depresija, strah, nervoza, čustvena labilnost, nespečnost, pozabljivost, neodločnost,
- tinitus,
- glavkom,
- omotica oziroma vrtoglavica,
- tresenje,
- občutek gluhosti;

avtoimunske bolezni in bolezni imunskega sistema:

- kronična vnetja z glivicami, virusi in bakterijami,
- kronični poliartritis,
- Basedowova bolezen (čezmerno delovanje ščitnice),
- atropično vnetje želodčne sluznice,
- glomerulonefritis,
- diabetes tipa I,
- Guillian-Barrejev sindrom,
- vnetje mišic,
- miastenija gravis,
- eritematozni lupus,
- sklerodermija;

bolezni prebavnega trakta:

- neprebavljivost hrane in alergije,
- trebušni krči,
- divertikulitis,
- ulcerozni kolitis,
- Crohnova bolezen;

druge bolezni:

- fibromialgija,
- multipla kemična občutljivost (MCS),
- kronična utrujenost (CFS),
- motnje v delovanju ledvic,
- ženske bolezni in spontani splavi,
- prekomerna in prenizka teža,
- hipoglikemija.

Diagnosticiranje obremenjenosti z živim srebrom

Diagnosticiranje z objektivnimi metodami je izredno težko. Težave so namreč vedno posledica lokalno nakopičenega živega srebra, zato bi lahko samo z biopsijo (odvzem vzorca tkiva iz živega telesa za mikroskopsko preiskavo) dobili zanesljive rezultate. Ker pa živo srebro hitro izhlapi iz tkiva, bi morali vzorce takoj po odvzemu ustrezno shraniti in jih nato pregledati. Na takšen način se postopek ne izvaja, zato zanesljiva diagnoza z zdravniške strani ni možna.

Najpogostejši postopek diagnosticiranja je testiranje obremenitve telesa. V telo vbrizgajo določene snovi, ki se vežejo z živim srebrom in izločajo preko ledvic. Več snovi se izloči, bolj obremenjeno je telo. Če se pri tem testu izloči več snovi, kot je dovoljena mejna vrednost, odstranitev amalgamskih zalivk (na primer v Nemčiji) plača zdravstvena zavarovalnica. Ta test pa pokaže samo to, koliko živega srebra se je lahko izločilo skupaj z vbrizganimi snovmi. Če pa so pri pacientu obremenitve z živim srebrom visoke samo v določenem delu telesa ali pa se nahajajo strupi globoko v živčnem sistemu, so rezultati testa dosti nižji, kot pa je dejanska vsebnost živega srebra v telesu. Zato lahko ta test služi samo za oporo, ne more pa dati dokončnih pojasnil

Analize krvi, urina ali las pri kronični obremenitvi z živim srebrom niso ustrezne, ker ga telo izloča zelo malo. Simptome povzroča uskladiščeno živo srebro v tkivih in živčevju.

Zanimivejši so energijski testi, kot so elektroakupunktura, bioresonančna terapija in kineziologija, s katerimi lahko ugotavljamo, če amalgam telo energijsko obremenjuje. Pri takšnih testih se zelo hitro pokaže, da nakopičeno živo srebro v telesu povzroča številne bolezni.

Kako se lahko očistimo živega srebra?

Preden začnemo z razstrupljanjem, moramo odpraviti njegov vir: odstraniti amalgamske zalivke. Vendar previdno, saj se pri odstranjevanju starih amalgamskih zalivk izloči izredno veliko živega srebra. Tako lahko pride do novih zagonov pri avtoimunskih boleznih ali pa se simptomi zelo poslabšajo. Zelo pogosto se prvi simptomi bolezni pojavijo tri do šest mesecev po odstranitvi amalgamskih zalivk; te povezave pa pacienti in zdravniki zelo pogosto ne opazijo. Na odstranitev zalivk se moramo pripraviti že nekaj tednov ali mesecev prej, saj se bodo pri tem sprostile ogromne količine strupov. Uživati moramo hrano, ki je bogata z vitamini in minerali, pred in po posegu pa moramo jemati večjo količino zelenih sladkovodnih alg Chlorela vulgaris. Med nosečnostjo je odstranjevanje amalgamskih zalivk zelo nevarno, saj lahko živo srebro preide z mame direktno na zarodek in pri njem povzroči hude motnje.

Po odstranitvi amalgamskih zalivk lahko začnemo odstranjevati živo srebro, ki se je uskladiščilo v telesu. Največji problem pri zastrupljenosti z živim srebrom je, da telo nima na razpolago dovolj dobrih mehanizmov za izločanje težkih kovin, zato se jih velik delež ne more izločiti, ampak jih telo nekje odloži. Največ živega srebra se lahko izloči preko jeter; skupaj z žolčem pride do črevesja in se z blatom izloči iz telesa. Pri mnogih ljudeh pa je odtok žolča slab (simptomi so svetlo blato, mehko blato in vetrovi), zato si morajo najprej očistiti jetra.

Najpomembnejše pomagalo pri razstrupljanju živega srebra je sladkovodna alga z imenom Chlorella vulgaris. Te alge imajo, v primerjavi z drugimi znanimi algami, kot sta spirulina ali AFA, to odlično lastnost, da se nanje vežejo težke kovine. Alge pridejo skupaj s hrano v črevo in vežejo živo srebro iz žolča, nato pa ga izločijo z blatom. Del alg se absorbira tudi v kri, kjer vežejo prosto živo srebro in razstrupljajo organizem. Jemanje alg je prva stopnja razstrupljanja, s katero želimo odstraniti živo srebro, ki se še ni odložilo, ampak prosto kroži po telesu. To prvo stopnjo lahko izvedemo že takrat, ko še imamo amalgamske zalivke.

Klorela alge moramo jemati eden do dva meseca, potem pa začnemo z drugo stopnjo razstrupljanja - uživanjem čemaža (svežega ali v obliki tinkture). Čemaž lahko izloči živo srebro, ki se je uskladiščilo v tkivu (maščobnem tkivu, mišicah, vezivnem tkivu, organih, sluznicah), in ga vodi do krvi. Prosto živo srebro pa lahko absorbirajo in izločijo alge. Česen deluje podobno kot čemaž, vendar nima tako močnega učinka.

Za praktično uporabo in doziranje je primernejša čemaževa tinktura. Z jemanjem začnemo zelo previdno! Na začetku zadostujejo ena do tri kapljice, da ne pride v obtok preveč živega srebra. Če mobiliziramo več strupov, kot se jih lahko izloči, se bodo zopet odložili v tkiva, ki so najšibkejša točka v našem telesu. S predoziranjem lahko pride do poslabšanja simptomov, pa tudi pri previdni uporabi čemaževe tinkture se lahko nekateri simptomi začasno poslabšajo. Najpogostejši simptomi so psihične narave, na primer razpoloženjska nihanja, nervoza in depresije. Od telesnih simptomov pa lahko nastopijo glavoboli, migrene in prebavne motnje. Motnje nastanejo tam, kjer so bili že prej simptomi največji.

Med razstrupljanjem potrebuje telo povečano količino mineralov in še posebej mikroelementov (elementov v sledovih). Zato je priporočljivo, da ves čas, obvezno pa med drugo stopnjo razstrupljanja, jemljemo koloidne minerale. Te minerale lahko izredno dobro resorbiramo in nam pomagajo pri vseh procesih presnove, ki so zaradi živega srebra blokirani. Zaradi svoje značilne strukture lahko pridejo tudi v celico in prispevajo k intracelularnemu (znotrajceličnemu) razstrupljanju. Tudi pri koloidnih mineralih začnemo z majhnimi odmerki (na primer 3-krat po 20 ml na dan, ena jedilna žlica je 15 do 20 ml). Z dodajanjem mineralov lahko omilimo spremljevalne simptome pri razstrupljanju, le-to pa lahko poteka hitreje in intenzivneje.

Po nekajtedenskem čiščenju tkiv začnemo z razstrupljanjem živčnega sistema. To je tretja in zadnja stopnja, vendar tudi najbolj zahtevna. Živčni sistem človeka je zelo dobro zaščiten, zato strupi zelo težko pridejo v živčevje. Ko pa enkrat prodrejo vanj, zaščitni sistem preprečuje njihovo izločanje in so tako na nek način ujeti v živčevju. Zato obstaja zelo malo snovi, ki bi lahko prodrle skozi zaščito živčnega sistema in mobilizirale živo srebro. Pri tej nalogi se je najboljše obnesel koriander. Začnemo s kapljico koriandrove tinkture in počasi povečujemo odmerek. Ves čas jemljemo tudi koloidne minerale, ki prav tako lahko prodrejo do živčevja in podpirajo procese čiščenja. Postopek pri tretji stopnji razstrupljanja se je že dobro uveljavil po celem svetu. Celoten potek te zadnje faze je odvisen od stopnje zastrupljenosti in lahko traja od 6 do 24 mesecev. Pri daljšem razstrupljanju lahko prekinemo s kuro in jo kombiniramo z drugimi metodami razstrupljanja.

Za uspeh pri razstrupljanju je zelo pomembno, da zdravo živimo. Posebno pomembno je, da ne uživamo sladkorja, saj se za njegovo presnovo porabi ogromno mineralov, ki jih potrebujemo pri razstrup-ljanju. Zelo nespametno bi bilo, če bi kupovali drage prehranske dodatke za boljšo preskrbo z minerali in hkrati uživali sladkor, ki minerale porablja. Za dobro delovanje živčevja potrebujemo tudi večjo količino omega-3 maščobnih kislin, zato je priporočljivo, da med razstrupljanjem redno uživamo visokokakovostno laneno olje (hladno stisnjeno, brez ostankov okoljskih strupov).

Tudi pri nakupu alg Chlorella vulgaris je pomembno, da se pozanimamo o njihovi pridelavi. Te alge namreč rastejo v sladki vodi, pošiljke iz Amerike pa so pogosto gojene v onesnaženi vodi. Alge absorbirajo strupe iz gojišč (to je tudi njihova odlična lastnost) in jih nato odložijo v naše telo. Takšne "nečiste" alge seveda ne morejo uspešno razstrupljati, zato se pred njihovim nakupom dobro pozanimajmo, kje jih gojijo. Zelo dobra tovarna za gojenje alg je v Nemčiji, kjer alge gojijo v izredno čistih pogojih; vsak postopek je kontroliran in certificiran, zato bi jo skoraj lahko imenovali laboratorij in ne tovarna.

Zaščitni ukrepi pri odstranjevanju amalgamskih zalivk

Najbolje je, da amalgamske zalivke nadomestimo s keramičnimi inleji ali kompozitnimi zalivkami brez kovin. Pri odstranjevanju starih amalgamskih zalivk se sprosti izredno veliko živega srebra, ki se uskladišči v telesu. Ne glede na to, ali imamo težave zaradi živega srebra ali ne, moramo paziti, da je ta količina čim manjša. Zelo pomembno je, da za njihovo odstranjevanje poiščemo dobrega zobozdravnika, ki pozna problematiko in bo sprejel vse potrebne ukrepe.

- Zobozdravnik naj pri odstranjevanju amalgamske zalivke čim manj vrta in za to uporabi posebne svedre.

- Zobozdravnik naj uporabi varovalno opno, da koščki iz zalivke ne zaidejo v grlo. Hlapi živega srebra lahko na žalost prodrejo skozi opno, zato je to samo delna zaščita.

- Po odstranitvi zalivke sledi fino poliranje zoba, pri čemer se prav tako sproščajo hlapi živega srebra. Zato nekateri zobozdravniki (v Sloveniji ne poznamo nobenega) med vrtanjem uporabljajo kisikovo masko, pacient pa mora dihati samo skozi nos, da vdihne čim manj strupenih hlapov.

- Obstajajo tudi posebni nastavki (turbinasti sesalci), ki posesajo skoraj vse hlape.

- Pri vsakem, še tako neznatnem zobozdravniškem posegu z amalgamskimi zalivkami, pride v telo živo srebro. Zato je priporočljivo, da v takšnih primerih uživamo alge Clorella vulgaris, ki takoj vežejo strupe in jih izločijo. Dva dni pred odstranitvijo amalgamskih zalivk in nekaj dni po posegu jemljemo 3-krat dnevno po 10 tablet. Pet tablet vzamemo s sabo k zobozdravniku in jih zgrizemo takoj po odstranitvi zalivk. V ustih jih zadržimo najmanj pet minut, da se nanje vežejo ostanki živega srebra, potem pa alge izpljunemo. Na takšen način lahko ustno votlino dokaj dobro razstrupimo.

Priporočljivo je, da amalgamskih zalivk ne odstranjujemo med nosečnostjo in med aktivno fazo zagona pri avtoimunskih boleznih.

Primeri pacientov:

- Pri otroku, ki je bil že več let hiperaktiven in ni imel še nobene amalgamske zalivke, so ugotovili zastrupljenost z živim srebrom. Dobil ga je od mame med nosečnostjo in dojenjem. Po šestih mesecih razstrupljanja, s šestimi tabletami alg dnevno in z jemanjem koriandrove tinkture, so pozdravili hiperaktivnost.

- Pri pacientki, stari 40 let, so se ob menstruaciji že 20 let pojavljale močne migrene. Nobena terapija konvencionalne ali alternativne medicine ni pomagala. Po nekem testiranju se je na priporočilo terapevta odločila za odstranitev amalgamskih zalivk, hkrati pa je jemala visoke doze alg in čemaža (30 g alg dnevno in 4-krat po 30 kapljic čemaževe tinkture). Že pri prvi menstruaciji po odstranitvi ni več imela migrene. Razstrupljanje, v dodatni kombinaciji s koriandrom, je nadaljevala še 18 mesecev in se trajno znebila vseh zdravstvenih težav.

- Moški, star 65 let, zastrupljen z amalgamom, z velikimi težavami s spominom in ohromelostjo (na invalidskem vozičku), se je odločil, da si bo dal izruvati vse zobe z amalgamskimi zalivkami. Hkrati pa je izvedel tristopenjsko razstrupljanje z algami, čemažem in koriandrom. Po šestih mesecih je lahko zopet hodil in govoril cele stavke. Tudi spomin se je začel počasi izboljševati.

- Tri leta star otrok je krvavel pri odvajanju blata. Vse standardne preiskave so bile brez posebnosti. Zdravilec je s testiranjem odkril zastrupljenost z živim srebrom in alergijo na pšenico. Z dieto brez pšenice in jemanjem alg so krvavitve prenehale po enem tednu.

- Pacient, star 54 let, je imel epileptične napade od 15. leta starosti, ki so se ponavljali vsakih pet dni. V ustih je imel amalgamske in zlate zalivke, ki so bile v direktnem kontaktu. Vse so odstranili. Takoj po odstranitvi zalivk so se intervali med napadi povečevali. Po intenzivnem razstrupljanju, ki je trajalo tri mesece, ni dobil več nobenega epileptičnega napada.

- Pacientka, stara 52 let, je že več let imela močne bolečine zaradi nevralgije trigeminalnega živca. Testi so pokazali obremenjenost telesa z živim srebrom, čeprav so ji amalgamske zalivke odstranili že pred leti, vendar brez posebnih spremljevalnih ukrepov. Sledila je terapija s C vitaminom in algami, po treh mesecih pa še razstrupljanje s čemažem in koriandrom. V prvih štirih mesecih so se bolečine zelo zmanjšale, po nadaljnjih treh pa v celoti izginile.

Dominik Golenhofen
zdravilec, dipl. hol. en. med
Energijski center d.o.o.