|  Osrednja knjižnica Srečka Vilharja v Kopru in Društvo za enake možnosti Poem sta
9. novembra priredili dvojezični večer, posvečen poeziji z avtoricama Tatjano
Malec iz Kopra in Mateo Kocjančič iz Izole. Skupen nastop avtoric obeh
narodnosti je povezovala Isabella Flego, predstavnica društva Poem.
Učenke glasbene šole Koper so ubrano zaigrale na svojih glasbilih ter tako
obogatile in popestrile literarni večer, na katerem sta sodelovali tudi dijakinji
italijanske gimnazije v Kopru in brali pesmi.
Pesnica Tatjana Malec, ki se je letos že predstavila v Librisu s pesniško
zbirko Sončevo oko, je na dvojezičnem literarnem večeru brala poezijo, ki bo
v kratkem izšla v novi pesniški zbirki, posvečeni v spomin igralki Slovenskega
narodnega gledališča v Trstu Emi Starčevi (1901-1967), Kraševki rojeni
v Sežani, ki je odigrala nad 120 gledaliških vlog svetovnih in domačih avtorjev.
Avtorica pove, da so pesmi nove pesniške zbirke spev življenju, naravi, v njih
se vse giba in zori v nekem retoričnem pripovedovanju nastajanja na velikem
odru življenja. Avtorico se spominjamo tudi kot dobitnico priznanja bralcev
pozitivne poezije na spletnih straneh časopisa Sončeve pozitivke, ki ji je bilo
letos v NUK-u podeljeno z nominacijo Sončna osebnost leta 2005.
Na dvojezičnem literarnem večeru se je s svojo poezijo poklonila morju, lepotam
njenega mesta Koper, ki ga je sprejela za svojega, in spominom, s katerimi se
pogosto vrača v svojo mladost. Obiskovalce je spodbudila z radoživo pesmijo
naj bodo življenja veseli. V pesmi Vodnjak na Mudi govori: Tu prisluhnem odmevom
korakov davnih kultur/ slišim topot konjev Benečanov in tujih vojská./ Slišim
glasove istrskih oslov in mul/ škripanje vozov in pogovore branjevk, ki prodajajo
olivno olje, fige in vino. Pravijo: Tábot ne bejo ánca farmantón ćepoli.
Pesnica Matea Kocjančič, italijanske narodnosti, ki se je leta 1997 v
Italiji uvrstila na tekomovanju Premio internazionale giovani e poesia a Triuggio
na šesto mesto med 697-imi udeleženci tekmovanja s celega sveta, se je predstavila
obiskovalcem literarnega večera s svojo liriko. Poslušalce je pritegnila k poslušanju
s pravimi biseri svojega pozije, ki opevajo trenutne navdihe z občutenjem sreče
in subtilnih doživetij. Govori: hiše/zidovi; zbuditi se v jutru; moje poezije
so trenutki radosti, bolečine, solz in ljubezni; tudi vi, ki jih berete ste
del mojega srca. Objavlja v časopisih Paralelle, Odprti porton in v izdajah
glasila italijanske narodnostne skupnosti Dante Alighieri di Isola La colomba.
Načrtuje izdajo samostojne pesniške zbirke.
|
NE ZAMUDITE
Nova pesniška zbirka Tatjane Malec
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 13. november 2006 @ 10:58 CET
Napovedujem izid nove pesniške zbirke.
Varovala sem plemenito zrno spomina na Emo, ki je klilo in vzniklo v pesniško zbirko »Gorečka«. Pesmi spadajo k stvarem, ki so me navduševale in razveseljevale v svoji nameri, da iz majhnih drobcev resničnosti o njenem življenju izluščim dober smisel, ki se je razrasel ob spominu na podobo in lik Eme, ki je nisem pozabila. Želim jo odeti z oblačilom njenega rojstnega kraja, ki začne cveteti in kazati svoje prave barve šele, ko Kras odene teranovo listje in ruj, ko pokrajina dobi tiste značilne barve topline in iz notranjosti kraškega sveta načrpa tisto pravo rdečino, ki skrivnostno govori o ljubezni.
Bori, hrasti, ruj, brinje in teranova trta se prepletajo v svoji rasti in na borjaču Emine rojstne hiše v Sežani se je razcvetela gorečka. Vse živi, valovi, se klanja, ziba in upogiba v vetru in kraški burji, ko vsa ta drevesa, bujno rastoče rastlinje in cvetenje, ki pripada njej, sili naprej in kvišku tako kot so vznikli njeni igralski gibi, kretnje, pogledi in besede na velikem odru življenja in prežemali srca občinstva.
Igralka se v tej poeziji skrito in nevidno identificira z rastjo in semeni, cvetjem in rastlinjem Krasa in Mediterana ter vsem kar je blizu njeni mladosti, do najglobljih intimnih plasti njenega bitja. Pesmi iščejo igralko v intimnem krogu njenega otroštva in nikoli premaganega iskanja njenega bistva, ki ostaja do neke mere zastrto v mejah starih vrednot, ki jih je čutila povezane s pramočmi primorske zemlje, njenih ljudi in njihove usode, ki se je zajedala zlasti v primorskega človeka.
Žareči ključ, s katerim se lahko odklene njeno neiztrohnjeno srce, je v njeni igri, ki je dogorevala s čustvi ljubezni in stikom duhovnega ozračja tega časa. Močan vpliv na njeno dovršenost v gledaliških vlogah je imela njena ljubezen do domovine, opazovala je ljudske značaje in si nabirala obraze in vzore svojega naroda, ki so se močno uveljavili v njenih nastopih.
Gledališče ima veliko moč. Skoz gledališko igralko Emo Starčevo so govorili ljudje s čustvi tedanjega predvojnega, vojnega in povojnega časa. Njena umetnost je bila nosilka prave resničnosti, vpletena v zgodovino in zavzetost tiste dobe, s hrepenenjem po svobodi in boljšem življenju. Njeni odigrani liki odražajo ustvarjalno delovanje bogatega duha, z razdelitvijo in podaritvijo vse njene osebnosti v karakternih vlogah njenemu občinstvu.
Ob novi pesniški zbirki, ki bo kmalu izšla, boste drage bralke in dragi bralci, uživali.
Lep pozdrav
Tatjana