Neskončni krog odvisnikov od mamil, alkohola in pomirjeval včasih preseka šele smrt - Tistih, ki se zdravijo z metadonom, radi pa bi se "očistili" alkohola in tablet, ne sprejme nobena slovenska psihiatrična ustanova, ki zdravi odvisnike od alkohola.

Bila je sobota, šesti dan v tednu, ko je noč za mnoge daljša. Šla je v svojo sobo in legla. Istega dne, ko se je zvečerilo, so jo našli mrtvo. Nihče ji ni nič storil, nobenih znakov nasilja ni bilo na njej, konec je naredila kar sama: vzela je pest helexov in apaurinov ter morda še kaj in zaspala. Tako je odšla narkomanka, ena tistih, ki pridejo na svet kot nesrečni otroci. Nikoli ni povsem odrasla in njena zdravnica ji je rekla kar Punčka. Seveda je imela svoje ime in svoj priimek, a Slovenija je tako majhna, da se celo mrtvi najdejo v njej. Ta mrtva zasvojenka, ki je tisto nedavno soboto vzela poslednjo pest pomirjeval, postavlja vprašanje, ki zadevajo žive, ali je Punčka res morala oditi.

Njeno življenje je bilo pravzaprav ena sama večkrat ponovljena zgodba o padcih in spodrsljajih, ranah in o razočaranjih, brez očeta in z mamo na daljavo, s posilstvom v gozdu pri petnajstih, iskanju omame in pozabe, vse globljem drsenju v prepad, heroinu, kokainu, alkoholu in odmerkih pomirjeval, večkratnih poskusih bega v smrt, izpiranjih želodca, ljubeznih in zavrnitvah, metadonu in njegovi opustitvi, izgubljenih sanjah, o novih seganjih po heroinu in tako naprej. "Punčka," pravi njena zdravnica, "je bila morda najbolj osamljena in nesrečna deklica tega sveta." Potem ji je uspelo. Odšla je, čeprav morda v resnici niti ni hotela oditi, ampak se je želela le malo bolj umakniti v odrešujočo pozabo. Tokrat je šla do konca, v popolni umik.

Njena zgodba v marsičem spominja na mnoge, ki spremljajo narkomane, v eni od epizod pa se celo popolnoma zlije z njimi: ko se je še enkrat in znova poskušala zdraviti z metadonom, jo je začelo še bolj zanašati v pomirjevala in alkohol. "Eh, dohtarca, eno pivičko, no! Pa saj ni nič narobe …" se je branila. Potem se je odločila za zdravljenje v bolnišnici: "Okej, naj me ozdravijo alkohola in tablet, še naprej pa bom ostala na metadonu!" Toda slovenske psihiatrične ustanove, ki zdravijo odvisnike od alkohola, ne sprejemajo narkomanov, ki namesto heroina dobivajo metadon. Zdravijo alkoholike, samo "čiste" in - pika.

Če bi bila samo Punčka, "bedna džankica, ki se je hoče vsak čim prej otresti," kot je potožila svoji zdravnici, vprašanje ne bi bilo tako kričeče, ampak tistih, ki jih zvabijo mamila, alkohol in še kaj, je vsak dan več in vsaj tretjina teh se ob zdravljenju z metadonom "tolaži" s tabletami in z alkoholom. Zakaj jih psihiatrija zavrača? So prezahtevni bolniki ali po liniji najmanjšega odpora? Ne zatiskajmo si oči, ne sadimo rožic in ne blodimo v kraljestvu brezmejnega čveka: narkomanov je vsak dan več! Kam s tistimi, ki bi se radi otresli razvade alkohola in pomiril, če je ljubljanski center na Zaloški cesti, "pri dr. Kastelicu", premajhen za to?

Vsake toliko časa izkopljejo grob, v katerem je odrešitev poiskal narkoman: poslednji "šus", "overdose" v žilo, zadnja pest pomirjeval … Je res potrebnih toliko teh grobov?
Marjana Vončina
www.dnevnik.si