Prevrnila sem noč
in odrinila zvezde od sebe,
da bi potopljena v svetlobo
videla kaj se dogaja tam čez,
kjer plamenijo ognji
in se razteguje navdihnjeno z besedo.

Čeprav zveni vse zelo domače,
se mi tam ni posrečilo
najti nobene čistejše luči
in slišati nobenega jasnejšega zvena,
kot je bilo razkošje v ustih,
ki sem ga občutila, ko sem
spregovorila in slišala svoj glas.

Stopicala sem po tipkah klavirja
in notni zapisi v srcu so se končali
z visokim »cejem«, ki je poskakoval
in izginjal med stegni razdalje.

Zlila sem se v novo morje
in val za valom me je preplavljal,
ko sem s soglasjem svoje volje
izstopala z obrežij v nove razsežnosti.

Brodila sem po vodah,
ki so bile brez človeške duše,
a moja je bila znamenje,
da nisem kos neznanim daljavam,
v katere sem se podala.

Usedla sem se
na zmehčano kamenino
in vanjo odtisnila samo sebe.
Izplavala sem iz morja
v novo svetlobo.
Vse je bilo nedojemljivo tiho.
Nobenega človeka ni bilo nikjer.
Svojega gibanja dojeti vse,
kar nisem jaz, si nisem znala razložiti.
Naložila sem si obtežilno breme,
da bi se znebila občutij novih bremen,
ki so plavala v molku moje besede.