Ko je temeljito potacal njeno senco
na tlakovanem pločniku,
se je na ulico spustila na noč.
On se je majal pred njo
škrlatno – oranžne barve.
Na tleh je ležal njen pohojeni šal.
Stlačil je grlo steklenice v svoja usta
in zaigral zadnji adut njenega potrpljenja.
Odšla je. Tudi valjarja za testenine ni več uporabila.
On je pljuskal vase pijačo kot dež
in jo »luckal«. Okrog njega se je zbrala množica
firbcev, ki so dorbencljali, opravljali
in vsi skupaj bodo utrujeni od nečesa zaspali,
ne da bi vedeli zakaj so se utrudili.
Vse slovenske pijandure pa bodo kmalu ležale
zakrčene od šnopčka, sadjevca in nočnega hladu.
Eni prej, drugi kasneje.

Iz kleti je močno dišalo po žganjekuhi.
Vse življenje so pijandure žrtev nekih predstav,
da tolčejo s podplati srd in jezo ob tla
in da jim popiti alkohol daje občutek moči
pri teptanju polžev in brcanju psov na verigah
in da le pijane glave lahko obvladajo
tehnologijo udarcev in prelomljenih čeljusti
ter petja nožev po sedemnajsti popoldan.

Srečne ženske in psi, ki veselo mahajo z repom,
ko čakajo, da bo le pijanca pri hiši kmalu konec
in da bo enega manj od trpinčenega, zasužnjenega
in nesrečnega naroda. Nekoč bo žganjekuha postala
ena redkih muzejskih strasti, zapisana v kronologiji
slovenstva, ki želi svoj jezik osnažiti in ga
kletvic pijancev razkužiti z žvečenjem česna.
Sinovi gotovo ne bodo očete pijance trepljali
po ramenih, da so gojili tradicijo pijanstva
najmanj tisoč let in da si za to zaslužijo priznanje.