Nihče ne more noči prebedeti na pokopališču,
ko se ob polnoči odpirajo grobovi in duše rajnih
kot jate kresnic plavajo nad cvetjem in gorečimi svečami.
Tedaj se grobovi med seboj pogovarjajo o ljudeh,
ki živijo v grobovih svojih hiš in pospravljajo stvari,
ki jih bodo morali zapustiti tako, kot duša zapusti
svoje prejšnje telo in se odpočije v spominih živih,
ki ji prinašajo cvetje in obnavljajo prijateljstva
s prebivalci njihovega bodočega domovanja,
okrašenega z belimi cvetovi, ki jih ponoči pokrije rosa.
Dan mrtvih je predivo časa, ki povezuje neskončne
možnosti življenja tvoje duše z dušami umrlih v večnosti