Sleči sem hotela pročelja hiš
njihovih sivih betonskih oblačil,
da bi poiskala ognjišče in videla
koliko ognja in žerjavice še premore,
ko plameni spreminjajo
notranje barve spomina v svetlobo.

Stala sem pred vrati in čakala.
Moja hrepeneča radovednost
se je spreminjala v potrpljenje.
Rada bi bila užila nekaj tiste popolnosti,
ki za zaveso ognja daje očesu okus
po besedah notranje luči.

Lotila sta me obup in osamljenost,
ki sta me spominjala na vrata svojega doma.
Ponižno sem zaman čakala,
da se bodo odprle duri starega svetišča,
kjer je za vedno ugasnil ogenj moje mladosti.

Začutila sem tisto utripajoče pričakovanje,
ki mi je ohromilo usta notranjega poželenja,
da bi na vratih zagledala svojo mater,
ki s potoki prijaznih besed in nasmehov čaka name.
Zdramil me je glas neznanca, ki mi je rekel,
da je dvigalo pokvarjeno in da se bom morala
do najvišjega nadstropja po stopnicah povzpeti peš.
Tedaj sem se spomnila, da moja mati biva
v najvišjem nadstropju, do koder se ne more
nikoli povzpeti dvigalo in kjer ni nobenih stopnic.