Gledam na neskončni mimohod rdečega,
ki ostaja zvest barvi kraške zemlje,
to neskončno valovanje in pretakanje
sokov sonca skoz kaplje ljubezni
v jagodah teranove trte, poseljene po
brajdah in »borjačih« z latniki pred hišami.
Občudujem to jesensko vdajanje nasladi
z nerazložljivo slo, da so korenine prerasle
kamen noči v sončno luč jutra.
Koliko nerazložljive upornosti
se bojuje znotraj po vrtačah,
koliko lepotnega ugodja in nevsiljivosti
je v kraških rožah, ki se prebijajo
skoz kamenje in skalni svet v iskanju luči.

Koliko vmesnih postankov je v rasti borov,
hrastov, brinja in ruja. Med brezštevilnimi
majhnimi cvetlicami se bohoti sredi
sončnega dneva raznovrstna barvna raznolikost
in dišeča odprtost cvetnih čašic in prašnikov.
Koliko premišljene darežljivosti premore ponuditi
kamniti svet v roži, ki daje čebeli med.
Na slehernem koraku je prepričljivo potrjena
ljubezen in malo privzdignjene trte v "pergolo"
pojejo hvalnico in obžarjajo z zračno zeleno
svetlobo prijateljske pomenke kraških ljudi.
Med šelestenjem vej ob popoldanskih sapah
opojno omamljajo dišave belega »žvepka«.
Vse nebesno ozračje je vdano dišeči rožnati
barvi gorečk, ki povedo zgodbe o ljubeznih
na »gankih«, kjer bivajo sončni ljudje.
Vse velikodušno raste navskrižno, poševno
in vzravnano pod sončni zenit, vse dohiteva
plodove, ki jih nosi narava v sebi.