Rafaelova družba in MIC sta organizirala peto Javno razpravo o prihodnosti Evrope na temo »Verstva v oblikovanju in prihodnosti Evrope«. Okrogla miza je potekala v četrtek, 19. oktobra ob 19.30 uri, v Arrupejevi dvorani v Duhovnem središču sv. Jožefa v Ljubljani, Zrinjskega ulica 9.
Pri razpravi so sodelovali doc. dr. Bogdan Dolenc, predstojnik Katedre za osnovno bogoslovje in dialog na Teološki fakulteti, mag. Geza Filo, evangeličanski duhovnik in g. Anton Kokalj, poslanec NSi in predsednik odbora DZ za zadeve EU.

»Evropa ima bogato in pestro versko zgodovino in njena različna verstva so imela velik vpliv na Evropsko umetnost, kulturo, filozofijo in pravo. Večina Evropejcev je kristjanov, od teh je polovica katoličanov, druga največja skupina so muslimani, katerim sledijo Judje. Evropa ima tudi največje število nereligioznežev, agnostikov in ateistov v zahodnem svetu, v zadnjem stoletju pa beležimo tudi razcvet novih verskih gibanj od hinduizma, budizma do novo-poganskih religij. Evropo od nekdaj zaznamujeta etnična, kulturna in verska različnost«, je v uvodu v javno razpravo dejal moderator večera, p. Tomaž Mikuš in nadaljeval s vprašanjem kaj pomeni ta mnogovrstna religiozna stvarnost, kakšne možnosti in kakšne izzive to predstavlja in kakšen odgovor imamo na pojav rasizma, kulturnih predsodkov ter verskega fundamentalizma in nestrpnosti, ki tako zelo označujejo današnji svet. Na ta vprašanja so poizkušali s svojimi referati odgovoriti naši gostje.

Dr. Bogdan Dolenc je podal okvirno informacijo o vplivanju verstev na Evropo, pri čemer se je osredotočil na katoliški vidik. Evropo je opredelil kot skupnost ljudi, ki se je oblikovala skozi zgodovino, ki je tudi krščanska. Dobi rimskega cesarstva, z eno samo vero - krščansko, je sledilo pokristjanjevanje rimskega cesarstva in barbarskih ljudstev. Evropsko realnost je zaznamoval Vzhodni razkol, osvajanja islamskih sil. Reformacija je povzročila delitev krščanstva, izgubila se je njegova povezovalna vloga. V dobi razsvetljenstva se je Evropska kultura začela sklicevati na razum, vera je bila izrinjena iz javnosti. »Krščanstvo je prvina evropske kulture. Krščanstvo spada k identiteti Evrope. Kot enota pa imajo tudi delitve Evrope korenine v krščanstvu, kar ima tudi globoke socialne in kulturne posledice«, je dejal predavatelj in poudaril, da smo pred izzivom, da se »združi to, kar spada skupaj«. »Povezovalne enote morajo biti duhovne vezi. Brez tega veziva duhovnosti, ki ga daje krščanstvo, ne moremo priti do edinosti v Evropi. Krščanstvo ima namreč moč tega povezovanja. Cerkve so znamenje in orodje te edinosti, prav tako ima ekumensko gibanje moč tega povezovanja ... Njegov cilj je vidna edinost, to je edinost v spoštovanju različnih izročil. V zaključku svojega referata je dr. Dolenc dejal, da Cerkev intenzivno razmišlja o svoji vlogi in o stanju v katerem se nahajamo. »Krščanski spomin se izgublja. Europejec se čuti kot dedič, ki je pozabil na dediščino ... Ni več zaupanja vase, v prihodnost, v Boga. A ker človek ne more živeti brez upanja išče nove mesije, oblike milenarizma, mamljivost usodnih filozofij, ki mu obetajo srečo. Krščanske cerkve so zavezane k delovanju za mir in pravičnost, enotnost in edinost. Edinost pa je mogoča samo v neki različnosti«.

Mag. Geza Filo je spregovoril o vlogi religije v prihodnosti evropskega prostora. »Zdi se, da Evropa že dolgo ni zmožna razmišljati v jeziku povezovanja ... Sprijaznili smo se z obstoječimi, nenapisanimi, a še kako pomembnimi razmejitvami. Razmejitvami na razvite in manj razvite, bogate in revne in slednjič - na reformirane in katoličane. Živimo v času neskončne množice drobnih sporov, razhajanj in nasprotovanj«, je dejal predavatelj in kritično nadaljeval, da pogreša več prave verske, politične in kulturne barvitosti in da se Cerkev v pluralistični družbi ne bi smela dojemati zgolj kot ena izmed družbenih moči in se umeščati v preplet vseh možnih vrednostnih sistemov. Nobena Cerkev se ne bi smela jasno definirati le nasproti laikom in družbi, ampak bi morala tudi od države terjati uveljavitev krščanskih vrednot. »Toleranca je bila in je še vedno lastna bolj reformatorski kot rimskokatoliški drži. Biti toleranten namreč ne pomeni biti pasiven. Toleranca je lahko, še kako dejavna, še posebej, če v okviru te besede ne razumemo samo prenašanja različnosti temveč tudi njihovo sprejemanje ... Da bi človeštvo preživelo, potrebujemo etiko, ki naj nam pomaga k razvitemu čutu za orientacijo v svetu, kjer bi morda lahko zares domovali. Kristjani in Cerkve so pri uresničevanju take evangeljske svobode konkurentni sekulariziranim ideologijam in pragmatičnim življenjskim modrostim pa tudi v vedno večji meri v Evropi - drugim religijam in novim verskim gibanjem. Mir in sprava pravičnost in solidarnost, ohranjanje ustvarjalnosti in skrb za življenje, skupnost moških in žensk, izobraževanje in kultura - tu se kristjanom in Cerkvam zastavlja naloga, da uvajajo predstavo o človeku in družbeno etiko, ki slonita na teološko utemeljeni veri in umu. Za svojo prepričljivost imajo pri tem na razpolago dvoje sredstev: najprej argumentirajočo besedo brez vsake druge sile in za tem še lastno zgledno življenje; ki drugim izpričuje bližino Boga. Poseben problem multikulturne Evrope in velik naval tujcev, predvsem v zahodnoevropske dežele, postaja vse bolj tudi multikonfesionalni problem. Kristjani morajo, če hočejo ostati zvesti lastni bogopodobnosti z usodo priseljencev računati in jim na domačem ozemlju omogočiti pravico do življenja.« Predavatelj je ob koncu zastavil vprašanje kaj lahko kristjani in Cerkve prispevajo k pravičnejši Evropi in odgovoril: »V pristojnosti Cerkva prav gotovo ni, da razlagajo konkretne gospodarske in politične strategije. Prav gotovo pa je dolžnost Cerkva, da se zavzemajo za tako zakonodajo na področju sociale, ki bi preprečevala usodne družbene in ekonomske posledice. Konkretno: cilj evropske skupnosti, ki skupni trg širi s priključevanjem drugih evropskih držav, mora biti tržno gospodarstvo, ki ni le svobodno, ampak tudi socialno. V tej smeri si moramo prizadevati, da v evropski družbeni prostor vnesemo tudi evangeljsko etiko.«

Poslanec Anton Kokalj se z vplivom, ki ga ima religija v evropskem prostoru dnevno sooča. EU je predstavil kot konkretno področje, ki se se po eni strani kaže kot območje miru, območje prostega pretoka blaga in ljudi, območje demokracije, kot oazo, ki je cilj vseh kontinentov, neke vrste raj v katerega beži masa ljudi. Po drugi strani pa so se nekatere članice zaščitile pred pretokom delovne sile, vedno več je migracij, pri čemer so članice pred težavno nalogo kako sprejeti pritisk priseljencev - Španija, Francija in Italija se soočajo s pritiskom migrantov iz Afrike, ki ga ne morejo več vzdržati.), ne upošteva se Lizbonske strategije, ni rešeno energetsko vprašanje, stare članice so proti širitvi EU. To niso samo politična vprašanja, ampak je to tudi etično vprašanje, ki ga bo morala EU rešiti, sicer ji grozi kolaps. Ena od posledic omenjenega stanja je, da se EU ne more soočiti z demografijo.
G. Kokalj je prepričan, da omenjenih problemov ni mogoče reševati samo politično, ampak jih bo potrebno reševati tudi na etično-kulturnem področju. Spremeniti se bo morala mentaliteta vsakega posameznika v Evropi. Predavatelj sicer vidi možno rešitev v verstvih, v krščanstvu, a hkrati ugotavlja, da krščanska misel ni prisotna v glavah politikov, pogreša pa tudi močno zaledje cerkve in njeno podporo politikom, ki je trenutno nimajo.

Moderator je okroglo mizo sklenil z besedami: »Preseči bi morali predsodke in pristranskosti, najsi bodo zgodovinski, kulturni, družbeni ali teološki. Tako bomo mogli z celim srcem sodelovati z vsemi ljudmi dobre volje pri uveljavljanju miru, pravičnosti, razumevanja, človekovih pravic in spoštovanja božjega stvarstva. To delajmo še posebej s pomočjo dialoga s tistimi, ki jih navdihuje verska zavzetost ali vodi čut za presežnost, ki se odpira splošnim vrednotam.«
Rafaelova družba