Izraz "trajnostni razvoj", ki ga je leta 1972 skovalo Brutlandovo poročilo pri Združenih narodih, so sprejele vse mednarodne organizacije in vlade po svetu. Kljub temu je bil izraz, zaradi navideznega nasprotja, ki ga vsebuje, tarča kritik vse od začetka.

Termin razvoj izvira iz obstoječe tržne ekonomije - kapitalizma. Njegovo neomejeno in sistematično izkoriščanje vseh naravnih virov zasleduje tri temeljne cilje: povečanje proizvodnje, razširjanje potrošnje in ustvarjanje bogastva. Logika tega procesa vsebuje tudi naraščajočo izčrpavanje naravnih virov, uničevanje ekosistemov in izumrtje okoli 3000 naravnih vrst letno, kar je desetkrat več od normalne evolucijske stopnje. S socialnega gledišča to povzroča čedalje večjo neenakost, sodelovanje in solidarnost pa nadomešča z grozljivim tekmovanjem. Več kot pol človeštva živi v revščini.

Ta model predpostavlja, da so Zemljini naravni viri in gospodarska rast neomejena, kar je povsem iluzorno. Že danes je jasno, da planet ne more prenašati nasilja in požrešnosti takega načina proizvodnje in potrošnje. Kljub kritikom je koncept trajnostnega razvoja koristen pri pojasnjevanju specifičnega tipa razvoja v nekaterih območjih in posebnih ekosistemih. Zahteva možnost ohranitve naravnega bogastva ter v ospredje postavlja racionalno rabo virov in ohranjanje regeneracije celotnega sistema. Možno je, na primer, uporabljati naravne vire amazonskega gozda, ob tem pa ohraniti tudi njegovo celovitost in sposobnost zadovoljevanja potreb sedanjih in prihodnjih generacij. Potrebujemo nov vzorec sobivanja med naravo, zemljo in človeštvom, ki postavlja v središče življenje, ohranja naravno in kulturno raznolikost ter zagotavlja nadaljevanje in soevolucijo fizične, kemijske in ekološke verige, ki podpirajo življenje na zemlji.

Na tem mestu se vzpostavi vprašanje etike. V grškem jeziku pomeni ethos človeško bivanje, toda danes ethos ni le dom v katerem živimo, mesto ali država v kateri prebivamo, ethos je skupni dom, zemlja. Zato potrebujemo planetarni ethos in novo etiko.

Osnove novih etik so bile predstavljene v dveh dokumentih; v Listini Zemlje, v mednarodni pobudi, ki jo je sprejel UNESCO leta 2000, in v Pozivu za življenje, ki so ga leta 2002 odobrili ministri za okolje Latinske Amerike. Oba dokumenta imata veliko skupnega z Milenijskimi razvojnimi cilji Združenih narodov.

Naš trenutni mučni položaj je dobro opisan v uvodu Listine Zemlje: "Temelji svetovne varnosti so ogroženi." To od nas zahteva, "da živimo z občutkom univerzalne odgovornosti, da se istovetimo s celotno skupnostjo živih bitij, tako kot z našimi lokalnimi skupnostmi". Položaj je izjemno resen in zahteva, da "človeštvo izbere svojo prihodnost. Izbirati moramo oblikovanje globalnega zavezništva, ki bo skrbelo za zemljo in drug za drugega, če ne tvegamo naše samouničenje in uničenje raznolikosti življenja".

Nove etike morajo zrasti iz novih pogledov, ki prepoznavajo, da je "človeštvo del velikega, razvijajočega se vesolja. Zemlja, naš dom, je edinstvena skupnost življenja. Zemlja je poskrbela za osnovne pogoje za razvoj življenja, zato je vsak med nami odgovoren za sedanjost in prihodnost, za dobrobit človeške družine in vseh živih bitij. Duh človeške solidarnosti in sorodstvo z vsem živim se krepi, ko živimo v zavedanju čudeža obstoja in smo hvaležni za dar življenja in ponižni glede umestitve človeka v naravo.

Zemlja, življenje in človeštvo so izrazi enega samega velikega razvojnega procesa, ki se je začel pred 13-imi milijardami let in je oblikoval zapleteno in raznoliko resničnost. Poslanstvo človeškega bitja, kot nosilca zavesti, inteligence, volje in ljubezni, je, da skrbi za Zemljo in da je vrtnar tega rajskega vrta.

To poslanstvo moramo uresničevati takoj, zato ker so Zemlja, življenje in človeštvo bolni in popolnoma ogroženi. Na kratko, Listina Zemlje terja, da "živimo na trajnostni način". To je novo načelo civilizacije, obetajoče sanje za prihodnost življenja.

Poziv za življenje dobro izraža to načelo: "Etika trajnostnega postavljajo življenje nad politično ekonomske ali praktične interese; etika trajnostnega je etika stalnega obnavljanja življenja, iz katerega se vse rojeva, raste, oboleva, umira in je ponovno rojeno".

Rezultat teh etik je to, kar iščemo v tem času: mir. Kot opredeljuje listina, je mir "polnost ustvarjena prek vzpostavljanja pravilnih odnosov posameznika z drugimi osebami, kulturami, življenjem, Zemljo in večjo celoto, katere del smo vsi". Človeštvo mora narediti korake k tej novi obliki prihodnosti. Trenutno stanje je kritično in ne tragično in prav gotovo bomo, tako smo storili vedno, sposobni razviti nove pogoje za uresničitev življenja in njegove usode.

Viri: earthcharter.org; Manifesto for Life in Favour of an Ethics for Sustainability; UNEP/ROLAC
Share Slovenija