NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Pravica do hrane   
    četrtek, 5. oktober 2006 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Frances Moore Lappé

    Leta 2000 mi je mestna uradnica Adriana Aranha iz brazilskega mesta Belo Horizonte dejala: "Če nekdo nima denarja za hrano, je še vedno meščan in mi smo zanj še vedno odgovorni." Kakšna ideja - ideja, ki ji je pred sedmimi leti, na občinskih volitvah, pomagala povzdigniti njeno delavsko stranko.

    Z razglašanjem, da je zdrava hrana v četrtem največjem brazilskem mestu meščanska pravica, je nova uprava pritegnila glasove iz delavskih, cerkvenih in civilnih skupin. Njihove novosti, ki jih koordinira novi mestni urad za varno hrano, segajo od 25-ih stojnic s pridelki s poštenimi cenami, ki jih dobavljajo lokalni kmetje, do restavracij na prostem, ki dnevno postrežejo 12.000 subvencioniranih obrokov, in do radijskih oddaj, ki jih financira mesto, ki kupce usmerjajo k najcenejšim življenjskim potrebščinam.

    Te in mnoge druge pobude za izkoreninjenje lakote, ki jih vodi mesto, porabijo le en odstotek mestnega proračuna, vendar so uspešne. Trden dokaz je mestna stopnja smrti novorojenčkov, splošno sprejeto merilo lakote, ki se je v prvem desetletju teh prizadevanj znižala za 56 odstotkov. Belov pristop je navdahnil več vsedržavnih pobud za pravico do hrane, med katerimi je tudi program Nič lakote predsednika Lule.

    Hrana je bila kot pravica prvič označena v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki je bila leta 1948 sprejeta v ZN. Leta 1993 so civilne organizacije za človekove pravice, še posebej Informacijska in aktivistična mreža Najprej Hrana (FoodFirst Information and Action Network), na dunajskem zasedanju o človekovih pravicah začele zahtevati konkretne standarde glede pravice do hrane. Do leta 2004 je Svet za hrano in organizacijo kmetijstva (Food and Agriculture Organization Council) pri ZN privzel 'prostovoljne smernice za vse večje udejanjanje pravice do zadostne hrane', ki jih je podpisalo 187 vlad. Danes, 22 držav je pravico do hrane zapisalo v svojo ustavo, bodisi za vse državljane bodisi posebej za otrok
    Kljub temu se je po obdobju upadanja število lačnih ljudi na južni polobli v petih letih po letu 1995 povečalo za skoraj 4 milijone na leto.
    Lahko je razumeti, zakaj je zakonsko uveljavljena pravica do hrane privlačna strategija. Večina bi se strinjala, da imamo pravico živeti, torej pravica do hrane - hrana je nujna za življenje - ne zveni kot pretiravanje. Morda nas naša evolucijska izkušnja vodi do tega, da se bomo s tem strinjali. Michael Gurven, vodilni strokovnjak za lovsko-nabiralne transferje hrane, piše, da je z izjemo zadnjih dva tisoč let našega približno 200.000 letnega razvoja homosapiens živel v lovsko-nabiralnih skupnostih. S preučevanjem tistih skupnosti, ki še vedno živijo na tak način, antropologi ugotavljajo, da smo ljudje v svojem "prodornem deljenju" hrane enkratni, še posebej v "deljenju hrane med posamezniki, ki si niso v sorodu". Ko jedo nekateri, jedo vsi, razen ob izjemnem pomanjkanju. Najuspešnejši lovci so najbolj radodarni. Ta etika odnosov se je morda prenesla celo v fevdalizem, tako nakazuje izvor besede 'posestnik' - čuvar dobrin -, ki nakazuje na odgovornost do celote. (ang.: 'lord' - keeper of the loaf)

    Toda prizadevanja, da bi 'pravica do hrane' postal temeljni okvir za boj z lakoto, imajo tudi pasti. Ena past je, da si lahko pravica in moč prehitro nasprotujeta. Zaporniki, naprimer, imajo pravico do hrane, kaj pa njihova moč? Celo totalitarna država lahko jamči pravico do hrane.

    Druga past je, da lahko človek hitro postane pasiven, ko sliši, da ima neko pravico. Pričakuje, da bo zanj skrbel nekdo drug, kot to velja za primer pravice do šolanja ali sodne obravnave, ki sta povsem smiselni. Ni nujno, da okvir ljudi spodbudi k temu, da si zamislijo in ustvarijo svojo moč. Prav tako lahko človeka vodi v predstavo dokončnega stanja bivanja - nečesa ustaljenega -, ne nujno brezkončnega procesa sodelovanja med ljudmi.

    Torej, ali je mogoče razviti bolj osnoven okvir reševanja problema lakote? Da, mislim, da je to mogoče. Začne se z močjo.

    Potreba po moči je v človeku lahko celo globlja kot potreba po hrani. Pomislite na gladovne stavke, ko zavračanje hrane postane sredstvo moči. Filozof Erich Fromm je verjel, da je naša potreba po učinkovitosti tako osnovna, da je obrnil Descartesov izrek: "Sem, ker učinkujem," je zapisal.

    Pogled na izkoreninjenje lakote skozi 'okvir moči' sproži silovit in energičen niz povezav in aktivnosti. Te so danes najbolj živopisno na ogled v Latinski Ameriki.
    Poleg Belovega vodstva je največje družbeno gibanje Brazilsko gibanje delavcev brez zemlje (MST - Movimento dos trabalhadores Rurais Sem Terra), ki ni začelo z usmeritvijo na zakonsko pravico do hrane. Organiziralo je ljudi brez zemlje, jih učilo demokratičnih idej in spretnosti, med drugim sprejemanja odločitev v skupinah, državne nepokorščine, v zadnjem času pa enakopravnosti med spoloma. Posledica je moč MSTja, ki sega od spodaj navzgor, s katero je tretjina milijona kmetov zgradilo 2000 naselbin z novimi kmetijami in podjetji, poleg tega pa tudi 1800 novih šol. Povečali so se družinski dohodki, smrtnost novorojenčkov pa se je zmanjšala.

    Izkušnja Bolivije uči podobne lekcije. Tam je revolucija iz leta 1952 porodila zakon, ki je bil namenjen podelitvi zemlje večini Bolivijcev, ki so bili brez zemlje. Ker pa domorodno prebivalstvo države - 60 odstotkov prebivalstva - ni bilo dovolj aktivno, je bilo resničnih zmagovalcev nekaj tisoč lastnikov velikih posestev. Ponovna reforma iz leta 1990 je prinesla podobno razočaranje.

    Potem, leta 2000, pa so ljudje brez zemlje ubrali podobno strategijo kot njihovi brazilski 'soverniki'. Vse skupaj se je začelo v južni pokrajini Tariji, kjer je 80 odstotkov kmetov brez zemlje. Takole gre: popišite neizkoriščeno orno zemljo - bolivijski zakon in brazilska ustava zahtevata, da orna zemlja služi družbi - potem od vlade zahtevajte, da vam jo podeli. Če vas vlada ignorira, zemljo zasedite in začnite kmetovati. Čeprav lastniki zemlje izvajajo smrtonosne napade, je ta pristop že omogočil nastanek več kot stotih MSTjevih naselbin širom Bolivije, od katerih so sedaj mnoge legalne lastnice zemlje.

    To na široko zasnovano gibanje ljudi brez zemlje je tudi pomagalo ustvariti večino, ki je decembra 2005 izvolila predsednika Eva Moralesa. Junija 2006 je Morales odpotoval na rodovitne nižine na vzhodu države, da je kmetom podelil državno zemljo, to je bila prva faza načrta, po katerem bodo v naslednjih petih letih ljudem brez zemlje dodelili 200.000 kvadratnih kilometrov javne zemlje - področje, ki je desetkrat večje od Slovenije.

    Meriti moč državljanov je težje kot zmanjševati lakoto, toda ta moč je lahko celo bolj pomembna. Ko "pozabite reči 'da gospod' in se naučite reči 'mislim da .'" - takrat se rodi državljan, mi je zaupal brazilski voditelj MSTja Joao Pedro Stédile in dodal: "To je kot vožnja s kolesom," nikoli je ne pozabite.

    Pravica do hrane je čudovita in preprosta ideja, ki se dotika naših najbolj naravnih instinktov življenja v skupnosti. Toda njeno prepoznanje izvira iz morda celo bolj temeljne pravice - pravice do moči -, ki zahteva preoblikovanje same demokracije. Demokracija, ki je dovolj vitalna, da odpravi lakoto, je veliko več kot pravna struktura, je živo udejanjanje ljudske moči, ki gradi trdne skupnosti. In to se dogaja.
    (Ponatisnjeno z dovoljenjem revije The Nation. Thenation.com)
    Frances Moore Lappé je avtor petnajstih knjig, od katerih zadnja nosi naslov Democracy's Edge: Choosing to Save Our Country by Bringing Our Democracy to Life (Rob demokracije: odločitev da svojo državo rešimo z obujanjem svoje demokracije). Več informacij: smallplanetinstitute.org.
    Share Slovenija

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Za boljši svet in dobrodelnost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20061019214107928

    No trackback comments for this entry.
    Pravica do hrane | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,54 seconds