ZAHVALA IN SPODBUDA KONFERENCI INŠTITUTA JOŽEF ŠTEFAN

V tednu 9. - 13. 10. 2006 se je na Inštitutu J. Štefan v Ljubljani odvijala že 9. mednarodna multikonferenca z naslovom Informacijska družba 2006. V letošnjem letu jo je sestavljalo 8 podkonferenc. Med zanimivejšimi tudi za širšo javnost je bila 11. 10. izpeljana tista, z naslovom Mejne kognitivne znanosti / Znanstveno o verovanju.

Na internetni strani Inštituta si lahko ogledate seznam organizatorjev in sodelujočih ter preberete (v pdf formatu), kar je izjemne hvale vredna poteza inštituta v odnosu širše družbe do posameznika, prispevke lanskoletne multikonference in podkonference o kognitivni znanosti ter prvo leto sekcije Znanstveno o verovanju.
Sekcija naj bi menda po pravilih multikonference spadala v kategorijo, kjer se naslovna tema spreminja na dve leti. Torej, če sem prav razumela, gradivo za obiskovalce je bil namreč zgolj urnik z avtorji in naslovi, je naslednje leto mogoče nadaljevati konferenčno raziskovanje znotraj letošnje podkonference o mejnih kognitivnih znanostih, a z drugim podnaslovom.

Širino duhovnih tokov slovenskega prostora, ki je zmogla udeležbo na konferenci, ponazarjajo sledeče organizacije predavateljev: IJS, Duhovna univerza, Teološka fakulteta, Filozofska fakulteta, Fakulteta za računalništvo in informatiko vse Univerza v Ljubljani (povzeto po lanski udeležbi, letos po spominu dodajam še Inštituta Vedanta in 2020). Za bodočo učiteljico izbirnega predmeta Verstev in etike edinstveno izobraževanje in usposabljanje.

Raziskovanje duhovne zasnove skozi Gogalovo filozofijo pedagogike, teorijo vzgoje ter iskanje njegovega odgovora v odnosu do vprašanja vzgajanja in izobraževanja, sem v diplomski raziskavi pospremila s temle uvodom:
»Znanstveno raziskovanje duhovnega v prvi vrsti predpostavlja obstoj te razsežnosti. Poznamo teorije, ki duhovno razsežnost življenja v celoti zanikajo ali pa jo dojemajo na precej različne načine. Glavni problem je v opredelitvi duha. Naravoslovna metodologija ga (še) ne zna opredeliti. Družboslovne, filozofske in humanistične vede pa se definicijam najlažje približajo v okviru točno določene doktrine, kot je to običajno pri religiji. Najrazumljivejše so umetniške upodobitve, a same po sebi nimajo tiste znanstvene jasnosti, ki bi bila uporabna za pedagoško znanost. Interpretacija umetnosti sega v filozofijo in slednja je v zgodovini zahodne kulture znala še največ povedati o duhu. Psihologija se je namreč preusmerila v proučevanje duševnih pojavov, ki so vsaj do neke mere merljiva izkušnja. Vendar tako kot negativna teologija ni zatrla razvoja teoloških ved, tako tudi nas težave z opredelitvijo ne smejo ovirati v poskusih odkrivanja duhovne razsežnosti. Pa saj težave človeško radovednost le spodbujajo! Včasih se celo zdi, da pedagoška teorija, zaradi svoje primarne naloge – skrb za razvoj mladih – in zaradi svoje zakoreninjenosti v praksi in vsakdanjem življenju, pride še bližje resnici kot pa filozofska ali psihološka raziskovanja. V tem smislu si predstavljamo tudi raziskovanje koncepta duha na podlagi pedagoške teorije.«

Edinstvenost pedagoškega poklica Gogala ovekoveči v prvi vrsti z dvema prispevkoma, »Eden je vaš Učenik« (Mat 23,8) (1935) in Misli ob posečanju zavodov za defektno deco (1936/37). V prvem prikaže, zakaj gre moderna pedagogika v zanj pravo smer, ko jo predstavi skozi zgodbo o Jezusovih dejanjih. V drugem pa doživi razodetje pedagoške narave, pedagoškega duha s čutom, ki ga podpira pristen pedagoški čut, kar se izraža v pedagoškem kontaktu in odnosu - in česar je sposobna samo osebnost. In pedagoška osebnost je tisti človek, ki mu to uspe početi poklicno. Sicer je čut pedagoga izvorno materinski, očetovski oziroma starševski čut, torej potencialna sposobnost slehernika.

Prvo vprašanje, ki se mi nadalje zastavlja je etimološki pregled področja, za kar je bilo slišati zanimanje tudi na konferenci (sama sem poskusila zbrati in analizirati etimologijo ter latinske in grške pomene slovenskih besed duh in duša, a v tej analizi sem prešibka).

Drugo vprašanje pa je vprašanje opredelitve - v slovenskem jeziku in v razmerju do izrazja drugih jezikovnih civilizacij in kultur - osnovnih pojmov in strukture razumevanja sveta in življenja. Upam na nadaljnja srečanja pod okriljem mejnih / kognitivnih znanosti kot tisto polje raziskovanja, ki bi zmoglo razumeti »gogalovo več-razsežnostno območje« s svojo edinstveno logiko. Logiko, ki jo vodijo narave predmetov samih in ne idejna sposobnost posameznega, niti prigodnega človeka ne.

Dalje v uvodu: »Pri raziskovanju duhovnega v okviru pedagogike nas … ovira in hkrati izziva odsotnost konceptualno čiste definicije duha. In nič ne kaže na to, da bi jo kmalu dosegli. Kajti naslednja težava je v tem, da govorimo o nečem, kar je sestavni del nas samih oziroma vpliva na nas in naše dojemanje. To pomeni, da se soočamo z raziskovalnim predmetom, ki ga pravzaprav ne moremo nepristransko opazovati. A pedagogika je tako zapletenih situacij vajena.«
Problematiko subjektivnosti Gogala elegantno razreši z edino možno rešitvijo, z objektivnostjo. Bistvena značilnost objektivnosti pa je najprej ta, da posameznik ne zmore vplivati na objektivnost, velja pa hkrati ravno obratno, subjekt je povsem podvržen objektivnemu duhu – ali lepše rečeno duhovnim predmetom in njihovi notranji logiki. Lahko pa se subjekt spravi v sklad z objektivnim svetom do tolikšne mere, da pridobi pristnost, osnovno značilnost osebnosti.

»Tudi zaradi te zapletenosti se v zgodovini znanosti raziskovanje duha in duše pomakne v ozadje in prepusti mesto spoznavanju dostopnejših raziskovalnih predmetov. Trstenjak ugotovi, da duše kot duhovne substance nima pomena raziskovati, sodobni človek namreč raje izhaja iz lastne izkušnje. Dvajset let kasneje spoznavamo, da sta tako duša kot duh še toliko vznemirljiva koncepta, da ju z zanimanjem ponovno odkrivamo.« Kajti kot zapišem v zaključku: »Duh in duhovnost sta se v zadnjem stoletju umaknila iz znanosti (pri nas tudi iz javnega življenja), istočasno pa sta vstopala skozi »zadnja vrata« v vse moderne družbe in kot »ponovno odkrita« pojma sodelovala pri popularizaciji t. i. duhovnega življenja. Pri nas je ta pojav v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sovpadel s ponovnim vstopom religije v javnost. Tako rekoč čez noč je nastala situacija, v kateri se je moral pedagog odzivati na religijsko-filozofsko-psihološka vprašanja, poimenovana duhovna vprašanja. Po eni strani nepripravljen in skeptičen, po drugi strani s slutnjo, da so nekatere ideje vredne apliciranja v pedagogiko, ne sme ostajati sam. Neizogibna postajajo vprašanja, kot so: kaj je človekov duh, kaj je njegova duhovnost in kaj naj z njima počnemo pedagogi. Za zaključek študija teologije in pedagogike je predstavljeno razmišljanje v slovenski kulturni zakladnici našlo v Gogalovi pedagogiki izjemen odgovor.«

In še tretje vprašanje, ki ga še ne zmorem natančneje oblikovati. Ali skupnost oziroma, kot pravi Gogala občestvenost, resnično zmore toliko moči, da posamezniku zmore pomagati pri ustvarjalnem kompenziranju manjka iz svojih zgodnjih ali presunljivih dogodkov osebnega življenja, tako da ga lahko v nekem trenutku pojmujemo kot vzgojenega in izobraženega človeka? Kaj bi lahko bili tisti premiki v vsakdanjem skupnostnem življenju, ki bi jim lahko pripisovali moč ohranjanja in ustvarjanje varne, strpne in blagodejne družbe? Ali je to le stvar vsakodnevnih prijetnih pozdravov s sodelavci ali je ta slutnja vendarle tista, ki zahteva trenutek in korak več?

Spremljajmo torej nadaljevanje konference na Inštitutu Jožefa Štefana v Ljubljani prihodnjo jesen. Na snidenje!

15.10.2006 v Ljubljani
Simona Knavs