Komentar laika

Mislim, da marsikdo nima razjasnjenih pojmov kaj sploh so nekonvencionalne metode zdravljenja. Očitno spravljajo vse v en koš. Vprašam vas ali je prerokovalec sreče Daniel Šmid – Danny tudi zdravilec, ki spada v nekonvencionalno medicino, saj vendar zdravi in daje upanje človeškim dušam, da upajo in ne zbolijo ali da si z upanjem na boljšo prihodnost in srečna naključja, celo bolezen, ki jih tare, pozdravijo.

Konflikt med simboličnim svetom moralnih vrednot in družbenih konvencij in biološkimi goni na drugi strani vodi v medernem času do situacije, iz katere izvira sodobna bolezenska podoba psihonevroze. Nevroza izvira iz konfliktov med biološkimi goni in simbolizmi in spada v področje psihoanalize in psihološkega zdravljenja, na pa da kakšen pisihiater fila človeka s pomirjevalnimi tabletami, ki niso nič drugega kot ubijajoče droge.

Področje psihoanalize pa obvladujejo psihologi, socialni delavci, duhovniki, duhovni zdravilci in če hočete tudi prerokovalci in jasnovidci z veliko psihološkega znanja, ki so za to usposobljeni. Eksistencialne nevroze se pojavijo tedaj, ko se je človeku zrušil ali je prišel v krizo njegov svet vrednot. Seveda takšno duševno stanje pa vodi človeka tudi v psihogene bolezni, da zbolijo določeni organi ali celotni organizem (čiri, rak, ipd). Mislim, da v tej fazi zdravljenja imajo lahko zgoraj našteti poklici duhovnih zdravilcev preventivno in tudi kurativno pomembno vlogo, saj si vzamejo čas in človeku pomagajo z nasveti, ki koristijo zdravemu načinu življenja (duševno stanje, zdrava prehrana, avtosugestija, reševanje notranjih konfliktov, itd.). Vsi našteti poklici z znanjem in izkušnjami s področja psihologije ne morejo škodovati človeku, razen tam, kjer pride do zlorab, saj takšen bolnik ima običajno skupek težav, ki mu jih klasična medicina ni v stanju odpraviti, ker si zdravnik za pacienta ne more vzeti časa. Bolečine pa so tudi psihično pogojene in psihoterapija lahko veliko pomaga.
Sem bi prištela še jogo in druge sprostitvene tehnike, ki zdravju ne škodujejo, kvečjemu samo koristijo.

Drugi sklop zdravilcev tvorijo zeliščarji, ki nabirajo, pakirajo in prodajajo zelišča. Ti morajo zelišča in njihove učinkovine na zdravje dobro poznati, saj le-ta predstavljajo dopolnitev klasični medicini. Strinjam se, da je na tem področju treba narediti večji red in kodificirati področje dela ter določiti, da to dejavnost lahko opravljajo le osebe, ki imajo licenco. Pri prodaji zelišč za določene namene mora pisati tudi na vrečki za kakšne sestavine in učinkovine gre ter za kakšne zdravstvene težave s uporabljajo. Smiselno isto velja tudi za razne kreme in zeliščne napitke, saj morajo ustrezati laboratorijskim ugotovitvam in biti testirane. Področje trgovine pa spada v lekarne in tudi v specializirane trgovine z zelišči, ki so pod družbenim nadzorom zdravstvene zbornice in ustreznih laboratorijev z licenco.

Popolnoma nekaj drugega pa je, ko določeni zdravilec posega s svojimi metodami zdravljena na področje določene bolezni, ki se zdravi v skladu z znanstveno doktrino. To področje pa mora biti urejeno skladno z znanstvenimi spoznanji in naj bi bilo pod nadzorom zdravniške zbornice. Nihče se ne more sklicevati, da hrani kot svojo poklicno skrivnost določeno metodo zdravljenja (n.pr. Domaničič). Vsaka metoda zdravljenja, ki jo zdravilec preizkuša na ljudeh, mora biti medicinsko preverjena in kot ustrezna verificirana.

Zaradi lažjega razumevanja bom povzela stališče Komisije za medicinsko etiko, ki se je po zakonu dolžna izrekati o tako imenovanih nekonvencionalnih metodah zdravljenja. Zadnje čase zaznavamo na področju naše države velik porast teh dejavnosti. K temu veliko prispevajo tudi mediji javnega obveščanja, ki ponujajo in prodajajo svoje zmogljivosti raznovrstnim zdravilcem za reklamiranje njihovih izdelkov in storitev. Stanje je v tolikšni meri neurejeno, da so ogrožene človekove pravice v zvezi z varstvom zdravja. Naraščajoči popularnosti različnih zdravilskih praks podlegajo ne samo lahkoverni naivneži, ampak vse bolj tudi inteligentni in izobraženi ljudje. Posebno tragične so zgodbe bolnikov, ki bi jih medicina lahko pozdravila, zdravilci pa jim za vedno zapravijo zdravje ali celo življenje. Zdravilci pogosto nimajo niti najnujnejšega medicinskega znanja, ne vodijo nobene dokumentacije, ne prevzemajo nobene odgovornosti. Na zahtevo Zdravniške zbornice je KME podala naslednjo oceno, skupaj s predlogom, da državni mehanizmi dejavneje posežejo na to področje.

Najprej je prav opozoriti na izrazje. Zdravilske metode so znane tudi pod drugimi imeni (n.pr. alternativna in komplementarna medicina) in med njimi je vrsta različnih zdravilskih praks (antropozofska medicina, aromaterapija, bioenergetika, fitoterapija, kiropraktika, homeopatija, iridologija, kitajsko tradicionalno zdravilstvo, kristaloterapija, osteopatija in številne druge). Izvajalci teh metod (in nekateri drugi) pa za veljavno medicino uporabljajo izraze, kot so šolska ali uradna medicina, ortodoksna medicina, alopatska medicina, konvencionalna medicina. V tem tekstu za prvo uporabljamo izraz zdravilstvo, za drugo pa izraz medicina. (Za zdravilstvo beseda medicina ni primerna, saj slabo poučenega bolnika lahko zavede v zmoto z resnimi posledicami.1) Zdravilci pogosto uporabljajo izraze, izposojene iz znanosti, vendar navadno v povsem neustreznem pomenu; to zbuja vtis, da želijo svojim metodam nadeti (neupravičen) videz znanstvene podlage.
Razlike med medicino in zdravilstvom. Bistveno za današnjo medicino je, da temelji na rabi metod, ki so znanstveno preizkušene ali pa vsaj izhajajo iz znanstveno preverljivih načel in bioloških dejstev. Medicina se je skozi stoletja razvijala in dopolnjevala z novimi spoznanji in novimi metodami diagnostike in zdravljenja. Ta razvoj je še posebno hiter in očiten v zadnjih desetletjih.

Nasprotno je za večino od zgoraj omenjenih vrst zdravilstva značilno, da ne temelje na nikakršnih znanstvenih dognanjih, da njihov učinek ni znanstveno potrjen in da se v nekaterih primerih niti ne da znanstveno raziskovati. Izvajalci in zagovorniki teh dejavnosti svoje zaupanje vanje utemeljujejo z anekdotičnimi primeri, ki nimajo veljave znanstvenega dokaza in ne prenesejo znanstvenega preizkusa. Za večino teh metod zdravilstva velja, da se v bolj ali manj spremenjeni obliki prenašajo iz generacije v generacijo in da se ne okoriščajo z napredkom bioloških in drugih znanosti. Nekatere sicer ponujajo "znanstvena" izhodišča, teorije in razlage; vendar so ta prizadevanja z gledišča današnjega biološkega in medicinskega znanja naivna in povsem zunaj možnega znanstvenega dialoga.

Učinkovitost zdravilstva. Na nekaterih področjih, predvsem v homeopatiji, je bilo opravljenih precej raziskav z metodiko, ki je sicer v rabi v medicini. Izsledki teh raziskav naj bi dokazovali, da je homeopatija učinkovita za zdravljenje številnih bolezni. Vendar je komisija izvedencev, ki jo je posebej za to imenovala Evropska komisija, Generalni direktorat XII, decembra 1996 na podlagi skrbnega pregleda objavljenih poročil prišla do sklepa, da ni verodostojnih dokazov, da so zdravilni učinki homeopatije presegli učinek placeba, t.j. umišljenega zdravila - čeprav podatki niso zadostni, oz. večidel niso zadosti kakovostni, da bi to zanesljivo izključili.2 Do podobnega sklepa je pripeljala nedavna metaanaliza objavljenih raziskav v reviji Lancet.3 Pa tudi če učinkovitost takšnega zdravilstva presega učinek placeba, bi iz navedenih analiz lahko sklepali, da je dodatna korist tako majhna, da jo je mogoče potrditi šele s statistiko na tisočih bolnikov. V medicini s tako nizko učinkovitostjo nismo zadovoljni.

Kljub temu je možno ali celo verjetno, da imajo nekatere metode zdravilstva tudi svojo fiziološko ali farmakološko podlago, ki še ni znanstveno spoznana in dokazana (in zato tudi ni optimalno izkoriščena). V mnogih zeliščih (poleg tistih, ki se v medicini že dolgo uporabljajo) utegnejo biti koristne zdravilne učinkovine, ki še niso raziskane. Zdi se, da je kiropraktika v določenih indikacijah in v izkušenih rokah lahko koristna alternativa medicinskemu zdravljenju,4 čeprav njena znanstvena podlaga še ni dovolj pojasnjena. V zadnjih dveh desetletjih je akupunktura dobila svojo znanstveno razlago in se za izbrane indikacije danes tudi v medicini legitimno in uspešno uporablja.

Dokler pa učinkovitost kake metode ni znanstveno preizkušena in dokazana, ta ne sme dobiti prostora v javnem zdravstvu. Tako n.pr. pričakovani ali celo doseženi učinek placeba še ne opravičuje ravnanja zdravnika, ki bi namesto uveljavljene medicinske metode, indicirane po pravilih stroke, uporabil ukrep zdravilstva.

Seveda se tudi v medicini uporabljajo nepreizkušene metode diagnostike in zdravljenja (a utemeljene na znanstveni hipotezi), saj je to eden od pogojev za razvoj in napredek medicine. Vendar je treba status take metode bolniku pojasniti in si pridobiti njegovo svobodno in zavestno privolitev, potem ko je razumel možna tveganja in pričakovane koristi in mu je bilo razloženo, da lahko brez neugodnih posledic zase zavrne sodelovanje in se odloči za ustaljene načine zdravljenja. Če pa privoli in vstopi v raziskavo, mora zdravnik ravnati v skladu s poklicnimi in etičnimi pravili, ki veljajo za medicinske raziskave na ljudeh. Predvsem mora pričakovane koristi, tveganja in obremenitve metode v preizkušanju vedno tehtati proti prednostim in pomanjkljivostim najboljše uveljavljene in razpoložljive diagnostične in terapevtske metode. Raziskava se sme začeti šele potem, ko jo odobri pristojna komisija za medicinsko etiko. Med pogoji za odobritev sta primerna usposobljenost predlagatelja in ustrezna opremljenost ustanove, ki mora imeti za tako dejavnost tudi licenco. Osnovno etično načelo pa je, da interes znanosti ne sme nikoli prevladati nad skrbjo za korist bolnika kot posameznika.

Vzroki za širjenje zdravilstva. Komisija za medicinsko etiko se zaveda, da je za naraščajočo razširjenost zdravilstva krivih več značilnih pojavov našega časa. Med njimi so ne samo modnost alternativnosti, naraščajoče praznoverje in upadajoče zaupanje v znanost in v ustanove države, ampak tudi neustrezna dostopnost zdravstvenih storitev, ki je danes celo slabša kot pred leti. Medicina bolnika pogosto obravnava preveč kot primer bolezni oz. obolelega organa, pri čemer se izgublja pogled na bolnika kot biološko celoto in osebnost; pretiran poudarek se daje medicinski tehnologiji, pa tudi ekonomiki. Vse to je poslabšalo stik in človeški odnos med zdravnikom in bolnikom. Mnogi ljudje so v svoji preveliki veri v zmožnosti sodobne medicine razočarani. Bolniki se v svoji stiski počutijo zapuščene, in so zato pogosto pripravljeni plačati velike vsote denarja tistemu, ki jim obljublja upanje ozdravitve.

Zdravilci se pogosto bolj kot zdravniki posvečajo človeškim in psihološkim potrebam bolnika, saj na tem tudi temelji dobršen del zaželenega učinka. Vzamejo si veliko več tistega časa, ki je potreben za vzpostavitev terapevtskega odnosa. Mnogi zdravilci so tudi dovolj pametni, da se ne lotevajo zdravljenja resno bolnih ljudi, ampak se omejujejo na lažje bolezni (ki bi se mnogokrat pozdravile tudi same od sebe) in na nenevarne motnje, kot so nekatere psihosomatske bolezni ali kronična nenapredujoča stanja.

Za resno bolnega pa pomeni zatekanje k zdravilcem - kljub zgoraj omenjenim učinkom umišljenega zdravila - največkrat samo lažne upe, izgubljen čas in denar, pogosto pa tudi tragično zamujeno priložnost za učinkovito zdravljenje.
Stališče Komisije za medicinsko etiko.

Vdora zdravilstva - tudi takega, ki nikoli ni imelo korenin pri nas - z demokratičnimi metodami ni mogoče ustaviti. Ti pojavi so ena od realnosti naše dobe, s katero morata medicina in javno zdravstvo računati. Vsak opravilno sposoben človek ima pravico, da sam izbira med zdravnikom in zdravilcem, kakor tudi pravico, da se zdravljenju sploh odpove. Ljudje pa imajo tudi pravico, da so seznanjeni z realno vrednostjo zdravilstva in z mnenjem, ki ga ima o tem medicina. Predstavniki medicine so bili doslej z izjavami zadržani, deloma zato, ker si niso hoteli nakopati očitka, da se bojijo konkurence. Vendar se je nedavno Stalni odbor evropskih zdravnikov odločno izrekel zoper vključevanje neznanstvenih oblik zdravljenja v medicinsko prakso v Evropi.5 Prav tako je zavrnil vključevanje zdravilstva v medicinski študij, v farmakopeje in podobno. Z največjim poudarkom je opozoril, da terapija brez predhodne znanstveno osnovane diagnoze nasprotuje vsem medicinskim načelom. Uvajanje terapevtskih metod, katerih vrednosti ni mogoče preverjati, pomeni vračanje v predznanstveno dobo, ob tem da ne daje perspektive niti za boljše zdravje niti za daljše življenje ali izboljšanje katerega koli socialno pomembnega dejavnika. Zamuda pri uporabi ali neuporaba medicinskih metod lahko privedeta do hude okvare zdravja.
KME s temi ugotovitvami soglaša. Predvsem pa je prepričana, da je treba zdravilcem naložiti podobno odgovornost pri obravnavanju bolnikov, kot jo imajo zdravniki.

Zdravniki in zdravilstvo. Z zdravilstvom se ukvarjajo tudi nekateri zdravniki. V njihovih rokah so te metode praviloma varnejše, ker zaradi svojega medicinskega znanja in izkušenj laže prepoznajo bolezni in stanja, ki terjajo medicinsko ukrepanje. Vendar KME meni, da je načeloma še najbolj prav, če se taki zdravniki odpovedo svoji zdravniški licenci. Bolnik namreč ne sme biti zapeljan v zmotno pričakovanje, da bo obravnavan po pravilih medicinske stroke. Meja med medicino in zdravilstvom se ne sme zabrisati.6 Pri tem se sklicujemo na 4. člen Konvencije Sveta Evrope o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino, v katerem je rečeno, da se mora vsak poseg na področju zdravstva opraviti v skladu s poklicnimi normami in dolžnostmi. To vsekakor vključuje spoštovanje priznanih pravil medicinske prakse.
Zdravilci in zdravniki. Nekateri zdravilci izjavljajo, da si želijo sodelovanja z medicino. Včasih je zaradi bolnikove koristi prav, da se zdravnik ne izogne stiku z zdravilcem. Zdravnikovi pogoji za dogovor so, da je najprej po pravilih stroke postavljena medicinska diagnoza, potem da zdravilčevi posegi ne motijo medicinskih ukrepov in - v nekaterih primerih - da so najprej izčrpane medicinske možnosti zdravljenja.

Šarlatani. Država mora preprečiti delovanje samozvanih zdravilcev (šarlatanov). Kadar je upravičen sum škodljivega šarlatanskega zdravljenja bolnih ljudi s hudimi posledicami, je treba sprožiti kazensko preiskavo in pregon, kakor ga določa zakon. Zlasti pozorno in učinkovito je treba obravnavati primere, ko je ogroženo zdravje otrok ali drugih posebno ranljivih ljudi. Opozoriti je treba na posebno odgovornost staršev in skrbnikov, ki bolnega otroka ali varovanca zaupajo zdravilcu namesto zdravniku.
Pogoji, pod katerimi je zdravilsko dejavnost mogoče dovoliti. Za odprtje dejavnosti naj se zahteva posebno dovoljenje, ki naj ga na podlagi določenih dokazil in ob izpolnjevanju predpisanih pogojev izda Ministrstvo za zdravstvo. Med dokazili naj bi bilo spričevalo o izobrazbi zdravilca in o njegovi usposobljenosti, da prepozna nevarna stanja in tiste skupine bolezni, v katere se ne sme vmešavati, pa tudi o članstvu v njegovi strokovni organizaciji. Ministrstvo mora predpisati način vodenja dokumentacije o njegovih posegih, pa tudi o finančnem poslovanju. Bolniki (oz. klienti) morajo pred zdravilčevo obravnavo podpisati zavestno in svobodno privolitev v vsak invaziven poseg; na obrazcu mora biti navedeno, da bodo zdravljeni z metodami, ki ne temeljijo na znanstveno dognanih dejstvih in za katere ni znanstvenega dokaza, da ugodno delujejo na biološke mehanizme bolezni. Zapisano naj bo tudi svarilo za bolnike, ki nimajo ugotovljene medicinske diagnoze, da utegnejo zamuditi ugoden čas za medicinsko zdravljenje. Bolniki morajo biti odškodninsko zavarovani za primer, da zdravilec s svojim ukrepanjem povzroči škodo na klientovem zdravju. Poklicne organizacije zdravilcev morajo urediti svoj članski register, določiti način in merila za njihovo izobrazbo, skrbeti za notranji nadzor, zagotavljati zadostno in pošteno obveščenost svojih klientov in predvsem tudi omogočati stalen državni nadzor. (V nekaterih državah Zahodnega sveta je za posamezne veje zdravilstva - n.pr. homeopatijo in hiropraktiko - to tako že urejeno.) Neizpolnjevanje teh pogojev mora biti ustrezno sankcionirano. S tem bodo zdravilci zavezani enaki odgovornosti do bolnikov, kot so zdravniki. Za zakonsko ureditev statusa in dejavnosti zdravilstva se zavzema tudi Evropski parlament.

Po teh pravilih bi bilo možno in primerno urediti status in delovanje samo tistih zdravilskih panog, ki že imajo svoje poklicne standarde, predpisano in preverljivo izobraževanje in svoje poklicne organizacije - in za katere je mogoče oceniti, da praviloma ne ogrožajo zdravja svojih klientov. Mazaštva, eksotičnih in nevarnih praks, ki so po spoznanih načelih biomedicinske znanosti škodljive fiziološkim in biokemičnim mehanizmom človeškega telesa ali sicer ogrožajo telesno ali duševno zdravje ljudi, pa ni mogoče dopuščati, oz. jih je treba preganjati po zakonu.
Raziskave o zdravilstvu. Ker se za nekatere vrste zdravilstva odločajo pri nas in po svetu milijoni bolnikov - z vprašljivo koristjo, nikakršno koristjo ali s škodo za svoje zdravje, in se zanje porabljajo velikanski materialni viri, je smiselno podpreti priporočilo Evropskega parlamenta, da se učinkovitost teh metod razišče nepristransko in brez predsodkov po pravilih znanosti.

Kritično informacijo o zdravilstvu je treba vključiti tudi v zdravstveno vzgojo v programih šolskega izobraževanja. Objavljanje poneumljajočih in goljufivih reklam za razna zdravilska sredstva in metode bi morali preganjati v skladu s predpisi, ki varujejo porabnike.

Nazadnje pa je bohotenje zdravilstva treba razumeti tudi kot opozorilo medicini in javnemu zdravstvu, da si morata prizadevati za obnovo zaupanja bolnikov; to mora temeljiti na iskrenosti, spoštovanju bolnikove osebnosti in na partnerskem odnosu.
Tako uradna medicina o tej problematiki!
---------------
H gornjemu stališču uradne medicine bi dodala še nekaj svojih misli:

- prav je, da si uradna medicina prizadeva, da se naredi na področju zdravilstva red, vendar red je hkrati treba narediti tudi na področju uradne medicine, da bi bil bolnik obravnavan kot celota in ne parcialno. Zdravniki si podajajo bolnika iz roke v roke in do prave diagnoze bolezni ali celo skupka bolezni, ki so si neredko med seboj povezane, sploh ne pride, temveč ostane bolnik s svojimi težavami na mrtvi točki. Tak bolnik je obupan, se zdravnikov dobesedno boji (tudi zaradi neosebnega odnosa, ki ga ima zdravnik s pacientom) in ne preostane mu drugega, kot da se bolnik zateče k zdravilcu;

- vzrok, da se bolniki zatekajo k zdravilcem so tudi dolge čakalne dobe, saj v mnogih primerih bolnik prej umre, preden je sploh lahko prišel na vrsto pri specialistu ali za operacijo. Tak primer sem imela s svojo mamo, ki je bila
marca pri bolnišničnem specialistu, ki ji je posvetil samo minuto časa in ji napisal napotnico za CT možgan. Mama je umrla prve dni julija, na vrsto za CT pa bi prišla šele avgusta, to je dva meseca po smrti. Mamo sem peljala
samoplačniško na CT v mesecu maju, ker se ji stanje iz dneva v dan poslabševalo (ni vstala več na noge, ni več govorila, ni mogla zaužiti več nobene hrane, ker je zaradi krvavitve v možganskem deblu izgubljala vse življenjske funkcije. Na CT maja so ugotovili možgansko krvavitev od kapi. Takšnih napak uradne medicine pa je ogromno, da se jih niti prešteti ne more. Vse te napake pokrije zemlja in zdravniki so si med seboj solidarni (vrana vrani oči ne skljuje). Zdravniku je zelo težko dokazati napako. Tudi sama bi bila kmalu izgubila življenje zaradi napake internista. Čakala sem na manjšo rutinsko operacijo in zdravniku sem povedala, da sem na antibiotike penicilin in druge alergična. Povedala sem mu, da lahko jemljem samo eritromicin. Internist me je poslušal očitno samo z enim ušesom in ne da bi jaz vedela mi je predpisal infuzijo klimicina in eritromicina. Na klimicin pa sem alergična. Med potekom operacije mi je odpovedalo srce, da so me umetno oživljali (v marcu 2005) in je bilo zelo kritično. Po klimicinu nisem imela samo blokade srca, temveč tudi koprivnico povsod in so mi dali takoj injekcijo proti alergiji. Slikali so mi pljuča zaradi morebitne embolije, ker so mi tlačili respirator v pljuča in sploh ne vem kaj so počeli z menoj. Ko so me odpustili iz bolnišnice niti ene same besede niso napisali o zapletu, vse je potekalo b.p., čeprav bi bili morali o zapletu kaj napisati in navesti vzroke odpovedi srca, kajti ista napaka se lahko ponovi;

- bolniki postajajo čedalje bolj alergični na antibiotike in sintetična zdravila in iščejo rešitve v zdravilnih zeliščih in pri zdravilcih;

- na mnoge bolnike zdravilci dobro psihološko vplivajo, saj si vzamejo čas za bolnikove zdravstvene tegobe in psihične težave in probleme, bolniku svetujejo in mu odvzamejo že pol bremena ali celo breme v celoti.

Če je namen zakona izboljšanje stanja na področju sodelovanja uradnih zdravnikov in zdravilcem ter vzpostavitev pravnega reda na tem področju, vendar na življenjski način in ne tekmovalnost in samozadostnost uradne medicine, potem bo takšen zakon dosegel svoj namen. Nikakor pa se ne morem strinjati, da tako visoke kazni za svoje napake plačujejo samo zdravilci, zdravniki pa ne.

Uradna medicina bi se morala zavedati, da absolutnega monopola nad zdravjem pacienta nima in da ima pacient pravico odločati o sebi potem, ko je bil ustrezno strokovno podučen o tem kaj lahko pričakuje in kaj ne more pričakovati, predvsem pa o posledicah, če se bo odločil za eno ali drugo obliko zdravljenja.

Najpomembnejše je, da nihče z bolnikom ne manipulira in da stori kar je v njegovi moči najboljše zanj. Ne more pa nekdo obljubljati bolniku, da mu bo pozdravil AIDS z oreščki in kislim zeljem. To pa je manipulacija, ki jo mora zakon odpraviti.

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]