Nov zgodovinski vek se začne,
ko je sin genovskega tkalca Krištof Kolumb
priplul čez oceane v Novi svet
in je s špansko kačo privezal zasidrano ladjo
v vodah Orinoka, raziskal honduraški zaliv
in prišel do Panamske ožine.
Od tam je prinesel v Evropo tobak, koruzo in krompir.
Tudi tam je rasla materina dušica in praprot,
mlada drevesa, podrast in trava.
Jeleni, karibuji in srne so se skrivali pred volkovi,
Indijanci so pasli lamo in oboževali sardelice.
Španci so postavili tu prve farme za svoje človekove pravice.
Tam se začenja svet nove dejanske resničnosti,
svet sužnjev in gospodarjev; svet, ki pleni
svilo, zlato, rudo, kovine in iztreblja gozdove.

Svet, ki ponuja oplojeno doktrino, disciplino sveta,
izkušnje, norosti in trepet; svet hotene ohole nevednosti.
Obala je stala kot uročena, ko so se nanjo valili drugi svetovi.
Polja z vdori vode, duh zemlje, ki plava nad prišleki,
sonavzočnost oči, iščočih ust, stisk Indijancev
s štetjem strani neba, ki odpirajo brazgotine po sledeh
osvajalca. Obala se dvigne. Tihi ocean strese tshunami.
Voda usahne. Čudežne rože mogote se rokujejo
na meji pregiba drugačnega sveta. Zunaj oken Evrope.
Da, tam se za svet začenja novi vek, z novimi nazori,
moralnimi stališči, duhovnimi razlikami.
Thomas Stearns Eliot nekaj stoletij pozneje najde
razsejane votle ljudi, nagačene ljudi, prazne ljudi.
S kakšno arhitekturo nodokončane notranjosti
je šel Krištof Kolumb s svojimi tisoč dvesto vojaki
in sedemnajstimi ladjami objadrati svet
in se z naselitveno odpravo prebijal skoz razburkano morje
in krogovičje sončeve barve raziskovati Azijo.
Nasedel je na Haitiju, ustanovil Fort Novidad, priplul v Palos,
Hispaniolo, odkril otok Guadelupe in Puerto Rico.
Zares čudna so pota umazanega evropskega dvornega angela,
ki straži mrtve sužnje v verigah, pregnane indijanske poglavarje
in razmnožuje prejšnja življenja pobitih vojska.
Tako podoben, tako podoben je sodobni glodalec v pesku,
še vedno nenasiten, s kraljevsko krono ali brez nje.
Ne vidim prav nobene razlike v interesih in denarju.