Samo v mislih sem premešal čarovniške karte,
in samo v mislih sem jih potem vrgel po mizi. Sam
sem bil, nihče me ni videl in nihče me ni slišal.

Iz tega kupa sem potem vzel dve karti in jih obrnil.
Na njih sem naslikal točno to kar si točno želim. To
točnost sem lahko narisal v eni sekundi, dve sekundi
bi že bili morda preveč časa za to.

Potem sem pozabil na ti dve karti, postali sta neesencialni.
Občutek, ki sem ga lahko v sliki njih zaznal je bil pomenbnejši kot pa karte same,
pozornost sem namenil samo temu občutku, okopal sem se v spektru njega.

Potem mi je nek glas iza hrbta nekaj hotel zašepetati,
povedal sem mu, da je spoznavanje ateljeja, ki je narisalo
ti dve sliki na karti lahko nekaj najmanj ali pa morda nekaj največ
kar lahko vsak posameznik v svojem življenju odkrije in odkriva.

" Kdo ve, kdo ve, kdo ve," mi je potem zašepetal glas.
" Samo tisti, ki je mešal in ni mešal karte" sem mu v slovo potem odgovoril.