Piše: Jasta Prava

Beseda je vrh velike gore, v kateri je dosti marsičesa. Dnevne novice kažejo, da ljudje v besedah resnica, poštenost in integriteta slišijo in sporočajo različne stvari. Skoraj poljubne stvari, odvisno od situacije, od sogovornika, odvisno od dneva. Zato zgleda, da se ne razumejo. Otroci, ki poslušajo o odgovornosti, disciplini in obveznostih, zgleda da ne slišijo staršev. Kvazi avtoritete še manj slišijo mlade, ko (če sploh) omenijo resničnost, smisel, kvaliteto življenja. Še besede manipulacija, kontrola in izsiljevanje za starejše nimajo istega pomena, če ju izreče otrok. Čeprav jih oni sami dnevno živijo. Posledica je vsesplošna kokofonija sporočil. Ker te besede postajajo meso, je vedno več vegetarijancev.

V religiji so sporočila bolj jasna. Večina ljudi v besedah krščanstvo, bog in cerkev dojame isto. Najmanj poslušnost, ponižnost in bolj spodaj strah. Če te slučajno ne vplivajo ustrezno, so tu še besede kazen, grešnik in križ. Besede vice, pekel in satan so preživele, tako kot odrekanje ne pašejo v novo tisočletje. Grožnje v besedah naredijo svoje, so dober program.

S ponavljanjem zagotovijo jasnost in razumevanje, saj so hipnoza z zanesljivim učinkom - strah, poslušnost in ponižnost. Pa smo na začetku. In tisti, ki vse to posluša, je pribit na križ. Samo malo je treba, da tam tudi ostane. Samo malo. Beseda je naravnost za to ustvarjeno pomagalo. Kakšna se doda, narobe prevede ali - Ups?! - izpusti. Stavek izgine, pa se pomen sporočila spremeni.

V tem življenju religiozno nič vplivana se že več let imam za verno. Verjamem v svetlobo, v dobro silo življenjske energije v vseh oblikah. Zraven vem, da obstaja taka, ki ji v dualizmu rečemo slaba in, če se že pojavi v meni ali pred mano, ji znam pogledat v oči. Moja družba pa to ni. Osredotočena skušam ostat na dobrega duha v ljudeh in svojega dobrega dnevno izbiram živet. Takega, ki hrani svetlobo v meni. Izbiram bit zase in za okolico dobrodejna energija, s poudarkom na pristna, enostavna in vesela. V takem stališču nehote opažam besedi Jezus in Kristus, kjerkoli sta. Zatikam se pa zanju ne, povezani sta s preveč drame. V besedah Jezus in Kristus je preveč žalosti, pravil in hladu in premalo smeha, ni svoje poti, ni nobene kreacije. Z Jezusom, ki je resnično hodil po zemlji in sejal semena božanskosti vsakega človeka, (lahko) ima to zelo malo skupnega.

"Kristus bi počel isto", je naslov članka, ki me je pritegnil. Kot piše v dva tisoč let stari zelo brani knjigi, je Mojster rekel, da bomo ljudje delali vse, kar je delal on, in še več. Zato sem ga prebrala. Madonna je na zadnji turneji razburkala duhove s petjem na križu in ta prispevek naj bi bil prevod njenega odgovora na številne napačne razlage tega dejanja. "...Temu sledi moja "izpoved" na križu, s katerega sestopim...", piše vmes. Bravo! To je to, kar sem jaz do zdaj dojela v zvezi s to umetnico. Madonna se je v svojem pestrem življenju zavedla svojega križa, sestopila z njega in zdaj to nazorno kaže svetu. Kot zgled. Če se je odločila pred tem še spovedat, mene nič ne moti. Vse skupaj pa moti tistega, ki je vrsticam dal očiten negativen poudarek v besedi in priloženi fotografiji, pod katero namigne še na seksualnost. In zaključi: "...Kristus prav gotovo ne bi odobraval". Poleg tega je pisec besedo "priznanje/spoved" pred sestopom s križa zamenjal s "pokoro" (velika razlika v energiji besed). In pozabil je besedo "končno" pred sestopom s križa. V Madonnini izvirni izjavi gre za "izpoved na križu, s katerega končno sestopim".

Prepričanja človeka, njegova dejanja in posledice teh dejanj sestavljajo pokrajino njegove realnosti. Vladar te realnosti so laži in zavajanja. Človek jim je stalno izpostavljen in prav zgodaj jih sprejme za svoja. Zaživi laži in zavajanja družine (da je ali ni pameten/dober/sposoben), službe, sredstev javnega obveščanja. Shodi laži okolice in masovne zavesti. Te v pokrajini človekove realnosti rastejo kot pošasti in hranijo že obstoječe laži. Zavajanja kot duhovi meglijo človekovo vizijo, dušijo občutke, dojemanja, pačijo notranje vedenje človeka. Pribijejo ga na križ raznih iluzij in ga vklenejo v absolutno odvisnost od okolice. Največji proizvajalec laži je glava. Ta človeku ne dovoli, da bi se povezal s svojimi občutki, ki so jezik njegove duše. Udomačene stare laži in zavajanja preprečujejo sprejemanje resnice, hranijo in utrjujejo pa se z vsako najmanjšo lažjo. Zato je stalnost vplivanja z lažmi pomembnejša od kvalitete; prav neumna zavajanja učinkujejo.

Resnica je vsak človek sam. Preden pa jo začne čutit in svoja resnica bit, mora nujno ozavestit svoje in tuje laži. Ljudje lažemo najmanj v davčnih napovedih, ko pišemo uro parkiranja ali znesek denarja ob pristanku letala. Težko si je priznat, da tudi bližnje zavajamo. Tuje laži je lažje spregledat in to je začetek vstopa v svojo resnico. Da laži vidiš kot to, kar so in izbereš, če jih boš sprejel. Zato tole pisanje.

Omenjeni komentar oz. prevod Madonnine izjave njenega sestopa s križa je zavajanje. Nekoga je očitno strah zgubiti kontrolo nad ljudmi, pribitimi na dva tisočlet star križ. Kar jaz dojemam, da sporoča pevka, je: Dovolj je križa. A nimaš dovolj težav in bolečine? A lahko svet pogledaš z očmi brez žalosti in trpljenja? Madonna pa v svoji izjavi pravi, da je (bil) izrecen namen njenih Confessions pritegniti pozornost na umirajoče otroke v Afriki. V slovenskem prevodu tega stavka ni in naslov članka Kristus bi počel isto, ni z ničemer utemeljen. No, vsa čast ji. A laži bi odpadle, če bi enostavno zapela: Stopila sem s križa. Snemi se še ti!