Živim v deželi tisoč užitkov.
Srkam mistiko iz kozarca.
Srebam poezijo s Parnasa.
Z avtetntičnimi strastmi hodim previdno,
malo očesno poševno po knjigah
in si delam zaznamke na robovih.
Igram se s kozmičnimi žarki.
Ližem opojnosti z okusom po vanliji in cimetu.
Se ljubkujem s fetiši hrepenenja
in se vrtim v razigranosti strukture
barv, okusov in oblik iz moje krvi.
Se uležem na bel papir brez naslova
in sem kraljica z razvezanimi očmi
v svoji podobi iz zrcalca, ki me gleda iz tišine.

Sem zaključena družba:
gospa lirične pripovedovalke
v vremenarski uti in se smejem
čebelam in čmrlom, občudujem ptice,
imam smisel za pravočasen beg pred dežjem.
Trpinčim druge, če ne dobim navdiha,
ko naložim domišljiji naj me poišče.
Sem sama, osamljena in samotna
darežljiva slikarka besed resnice in pravice.
Kupujem cinje in astrike
in uživam v njihovi družbi.
Sem dišeča lilija s povešenimi ušesi,
ko me kdo užali in prizadene.
Moj ideal psa je zlati prinašalec,
ki me vlažno gleda in maha z repom.
Imam rada iskrene robate prijatelje,
ki niso nadležni s pretirano prijaznostjo.
Z veliko vnemo raziskujem podstrešja,
še najraje svojega. Imam normalne reflekse,
ko je treba odskočim ali preskočim oviro.
Brezimneže odganjam, imam nadmestek
za to pomožnost miniranja terena.
V zadanjih stopetdesetih letih
sem pridobila občutek za erudicijo
in za skok iz zgornjega nadstropja
v kombi, ko se pelje mimo kakšna knjiga,
ki me odpelje na travniško pašo
med mladostne spomine in ideale.
Za poetsko ekstazo je nujno,
da sem včasih aforistično razpoložena,
da živim krotko in nesramežljivo.
Poetičen, ne preveč cenen občutek
ugibanja, me daje in mi freza srce,
ko mi vztrajno popadajo svinčniki
pod Igorjevo uredniško mizo.
Tedaj odprem emancipacijsko okno
razuma v bivanjskem prostoru
in se pokažem na računalniškem ekranu
v vseh prelomih in razpokah,
upogibov in pregibov svoje prisebnosti.
Ko ljubezen pokličem na zagovor,
mi pravi, da me ljubijo bogovi
in da ljubezen navdiha ni od muh.