NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 26-apr
  • VegaFriday v Mariboru

  • sobota 27-apr
  • Začetek sezone na parkovni modelni železnici

  • torek 30-apr
  • Aktualno iz Špricerkres v Malečniku, Parni Valjar / DJ's Brata Fluher

  • sreda 01-maj
  • Med naravo in kulturo

  • petek 03-maj
  • Človek in čas

  • nedelja 05-maj
  • Razstava Interspace

  • sreda 08-maj
  • Razširjeni vid

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Rudnik v Vremski dolini še iz napoleonovih vojn   
    nedelja, 24. september 2006 @ 05:01 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    So stvari, ki gredo v pozabo, če se nanje ne spomnimo in jih s pisano besedo in sliko ne obudimo. Nihče točno ne ve koliko zgodb in zanimivih spominov je skritih in ovitih v tančico preteklosti in če jih ne izbrskamo iz spomina, zaprašenih papirjev in slik, ki ležijo na podstrešjih, bi se nanje skoraj ne spomnili več.

    Ležišča črnega premoga v Vremski dolini so bila znana še pred napoleonovimi vojnami. Rudarji na slikah so bili rojeni konec 18. ali v začetku 19. stoletja. Sliki rudarjev sta iz leta 1920.

    Mlajša generacija morda niti ne ve, da smo poleg večjih rudnikov v Velenju, Trbovlju in Hrastniku, imeli tudi rudnik črnega premoga v Vremski dolini. Na Krasu so odkrili in izkoriščali premog že davnega leta 1778, ljudje pa so ga poznali že prej okoli leta 1757. Pravico na tri kope je prva pridobila Družba rafinerije trsnega sladkorja na Reki in sicer na Rudnem polju Lona pri Famljah, nadalje pod vasjo Vremski Britof in na hribu Gaberk pri Betanjski ogradi.

    V katastrski občini Škoflje pri Sežani in v katastrskih občinah Britof - Famlje so odkrili pet slojev liburnijskega črnega premoga v kozinskih plasteh na krednem apnencu. Sloji so bili močni od 0,2 do 1,9 m in so se razprostirali od vzhoda proti zahodu. Pojavili so se na daljavo 3 kilometrov in na prečno širino 800 metrov.

    Rudarske pravice za izkoriščanje rudnikov so se podeljevale leta 1861 in 1862, toda lastniki so se jim kmalu odrekli in kope opustili. Leta l900 sta obstajali v tedanji občini Škoflje dve jamarski meri in sicer Jožefovo (Johannesovo) jamsko polje z osmimi navadnimi jamskimi merami in Janezovo (Jozefovo) jamsko polje s štirimi dvojnimi jamskimi merami. Za prvo je bila podeljena pravico do kopa leta 1875, za drugo pa 1895.

    Znano je, da sta oba razsvetljena vladarja Marija Terezija in Jožef II. večkrat priporočala uporabo premoga pekom, ključavničarjem, steklarjem in jim obljubljala nagrade, če bodo lesno oglje nadomestili s premogom.

    Da je bil tudi Cesar Franc Jožef posebno naklonjen Vremski dolini, ki je bila znana po rudniku črnega premoga, ki so ga najverjetneje vozili tudi v avstroogrsko cesarstvo, izpričuje ta resnična zgodba: Cerkev Device Marije v Vremah je bila cerkev zidana okrog 1410. leta in nato dvakrat dozidana (perbiterij, križna hodnika in ladja). Leta 1860 so vaščani zbrali denar in cerkvi dozidali dva zvonika, vendar jim je za postavitev kupol zmanjkalo denarja. Eden se je spomnil zakaj ne bi pisali cesarju Francu Jožefu in ga vprašali za pomoč. Rečeno, storjeno in cesar je vaščanom poslal 360 goldinarjev, da so postavili kupoli na oba zvonika, ki stojita še danes.

    Leta 1900 je posedoval rudarske pravice Angus von Duglas v Berlinu. Jeseni leta 1902 je zaprosil za podelitev štirih novih dvojnih jamskih mer v k.o. Britof - Famlje, vendar je pridobil dovoljenje izdano šele leta 1903, V kozinskih plasteh so tam odkrili štiri premogovne sloje v debelini 0,30 do 1 metra, ki so se raztezali na dolžino 2 km. Odkopavali so jih s poševnim in globinskim jaškom. Premog je bil visokokaloričen in se je lahko pekel, vendar je imel tudi znatne primesi žvepla. Sledilna dela in odkop premoga so bila zaradi pritiska vode zelo otežena. Posluževati so se morali pretežno globinskih jaškov. Premog so odkopavali 60 do 65 metrov pod površino in za izvažali z vitli, v Škofljah pa s parno črpalko.

    Pri poskusih v Berlinu so ugotovili, da daje premog 7.951 kalorij. Premog se je dobro pekel. Pridobljen koks je bil zelo trd. Nakopani premog so uporabljali za kurjenje kotlov. Rudnike so razširjali in odpirali zlasti v letih 1894 in 1904. Takrat so nastajale jame ADRIA I., II. In III. Podatke o rudniku in o raziskovalnih delih je zbral tedanji obratovodja Avgust Spoljarič. V tem času so raziskovali tudi na raznih mestih v pasu med Pivko in Sežano. Rudarili so tudi že na področju Jaška Adria IV, kjer se je dne 8. decembra 1913 zgodila huda nesreča. V Jašek je vdrla voda in pod seboj pokopala 12 rudarjev, ki so se takrat nahajali v jašku. Po 9 dnevih reševanja je rudniškim reševalcem uspelo rešiti le dva rudarja, ostalih deset je umrlo. Po tej nesreči so ta del rudnika zaprli. Zastala so tudi ostala dela, da o rudarskih dejavnostih v letih pred prvo svetovno vojno in med njo skoraj ni podatkov.

    Po prvi svetovni vojni so sledila obsežna raziskovalna dela, zlasti vrtanja, ki jih je izvajala Zadruga ARSA (ARSA je italijansko ima za RAŠO pri Labinu). Podatke o raziskavah so skrbno varovali tako, da še danes niso povsem znani. Vrtali so do globine 500 m in naleteli na premogovne plasti debele od 1 do 1,60 metra. Do leta 1931 so se vršila rudarska dela v glavnem na področju jaška ADRA IV, kjer je eksploatacijsko polje dobilo precejšnji obseg. V nadaljnjem se je poglobil jašek Italija, nakar so se razvila obsežna dela, ki so se nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, po letu 1945 do leta 1955, zlasti v jami Zavrhek. V času vojnih dogodkov je bilo delo leta 1943 prekinjeno ter večina naprav uničenih. Leta l955 je bila jama Zavrhek izčrpana, zaprta in vsa dejavnost se je prenesla v jamo Jadran IV (Adria) in Jadran I. V letu 1955 so začeli z obnovitvenimi deli in obširnimi raziskavami. Obnovljeni sta bili dva horizonta v jami, urejena je bila zračna zavesa in odvodnjavanje, montirane so bile črpalke ter opremljen jašek za najnujnejše potrebe. Začeli so z jamskimi sledilnimi dela na II. Horizontu in delno na III. Horizontu. Obnovili so staro franconsko progo Jadran I.

    Rudnik Timav so dokončno zaprli leta 1964.

    V upravi Parka Škocjanske jame je od 13. septembra letos na ogled razstava o premogovnikih in arheoloških najdbah v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici. Razstava se, kot že samo ime pove, deli na dva, tudi prostorsko ločena dela, od katerih prvi predstavlja fotografije pomembnih arheoloških najdb s tega območja, ki so hranjene v Mestnem in prirodoslovnem muzeju v Trstu, drugi pa poleg fotografij še druge eksponate, ki označujejo pomembno lokalno gospodarsko dejavnost, ki se je še do nedavnega odvijala v okolici Škocjana – premogovništvo.

    Po arheološki zapuščini je Škocjan z Divaškim krasom vred med najbogatejšimi območji na seznamu slovenskih zgodovinsklih najdišč. Po arheoloških virih in rezultatih dosedanjih raziskav, je na tem območju več kot trideset arheoloških postojank, ki pričajo o domala desettisočletni naselitvi tega prostora od mezolitika do pozne antike oziroma zgodnjega srednjega veka.



      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20060922202102763

    No trackback comments for this entry.
    Rudnik v Vremski dolini še iz napoleonovih vojn | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Rudnik v Vremski dolini še iz napoleonovih vojn

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 25. september 2006 @ 12:32 CEST
    Viri:
    - pri svojih daljnjih sorodnikih, po domače pri Soldatovih v Famljah, ki hranijo tudi fotografije rudarjev iz davnega leta 1920;
    - večkratni ogled kraja za povest Grad Školj in zgodba o Ani, ki je bila objavljena v nadaljevanjih na Pozitivkah ter pripovedi nekaterih vaščanov.
    - glede razstave o premogovništvu v Parku Škocjanske jame v septembru pa piše tudi na drugih spletnih straneh. Kogar zanima, si to zanimivo razstavo lahko tudi ogleda.

    Zvedela sem tudi, da naj bi tedanji obratovodja v rudniku Avgust Spoljarič napisal tudi knjigo o nahajališčih premoga na Krasu in o delu v teh revirjih, vendar jaz knjige nisem videla, jo je pa verjetno mogoče najti v NUK-u.

    V zgornjem članku sem pozabila omeniti, da smo Primorci imeli tudi rudnik črnega premoga v Sečovljah, ki ga je zalilo morje. Zaradi nerentabilnosti so navedeni rudnik zaprli.

    Tudi pod Mangrtom v Posočju je zapuščen in zasut rudnik v neposredni bližini Žvegljičeve kmetije. Zaradi dela v jamskih kopih navedenega rudnika so se v obdobju velike gospodarske krize priseljevali tudi angleški delavci n. pr. s priimkom Wels (Strmca).

    Moj praded iz Soldatove hiše Jernej (v župnijski knjigi vpisan kot Bartolomej) Gašperčič je bil kot mladenič vpoklican in mobiliziran v vojsko ter se je bojeval v Pruskih vojnah nad trideset let. Vrnil se je po tolikih letih in se pripeljal s kočijo v Gorico ter vprašal neko staro žensko, če je tukaj Solkan. Ženska je povedala mojemu dedu, da je imel moj praded na prsih pripeta vojaška odlikovanja. Sinova Jožef (roj. 1863) - moj ded in njegov brat Blaž ga sploh nista poznala, saj se vsa leta sploh ni mogel javiti s fronte, verjetno tudi iz ujetništva, in povedati družini, da je živ. Starost je preživel osamljen v hišici v Famljah, ki si jo je postavil na zemljišču, ki so mu ga podarili sorodniki Kraljevi (sedaj stoji na tem mestu sodobna hiša in gospodarsko poslopje sorodstva mojih daljnjih prednikov). Moj praded se je odtujil od žene in obeh sinov, ki sta se izučila poklicev in si ustvarila družini, in je v Famljah živel sam do smrti. Večkrat je vrgel "rekelc" čez ramo in prespal noč pod hruško, pod milim nebom, kot je bil navajen iz vojske. Bil je zamišljen, saj mu življenje zares ni bilo naklonjeno. To ali podobno usodo je doživelo nešteto naših mladeničev, ki so jih vpoklicali v vojsko. Domnevam, da se po domače reče hiši pri Soldatovih, ker so v tistih starih časih novačili in tudi vpoklicali mladeniče v vojsko (k soldatom), da so se bojevali širom po Evropi.

    V obdobju, ko sta se mojemu dedu Jerneju rodila oziroma odrašala dva sinova, so se vršile bitke avstrijsko pruske vojne in na te bitke je moral tudi moj praded, ki je bil vpoklican v vojsko. Dopuščam možnost, da je bil moj praded, ki se ni javil družini nad 30 let tudi dolga leta v ujetništvu in da so mu po vrnitvi domov podelili vsa tista odlikovanja, o katerih je starjša ženska povedala.

    Bitka za Custozzo je bila prva pomembnejša bitka avstrijsko-pruske vojne, ki je potekala 24. junija 1866 med vojsko Avstrijskega cesarstva, ki jo je vodil nadvojvoda Albert Habsburški in vojsko Kraljevine Italije, ki sta jo vodila Alfonso Ferrero la Marmora in Enrico Cialdini.
    Bitka za Jičín je bila bitka avstrijsko-pruske vojne, ki je potekala 29. junija 1866 pri Jičínu med združeno avstrijsko-saško vojsko in prusko vojsko. Slednja je pod poveljstvom Helmutha von Moltkeja zmagala. Bitka za Trutnov je bila druga pomembnejša bitka avstrijsko-pruske vojne, ki je potekala 27. junija 1866 med vojskama Avstrijskega cesarstva in Prusije. Avstrijska vojska je zmagala, a za ceno velikih izgub. Bitka je bila neodločena kljub taktični zmagi Avstrije, ki pa je morala prositi za mir, saj jo je premagala pruska vojska, zaveznica Italije, v Nemčiji.

    Iz župnijske knjige pa izhaja, da je bilo v družini več moških potomcev. Iz starih dokumentov K.K. Bezirkgericht Senosetsch (Senožeče), Eingelanget 16.2.1898 Beilagend Famlje in izročilne pogodbe posestva iz leta 1846, ugotavljam, da je bilo imetje v tistih težkih časih tudi pod hipotekami zaradi oderuških posojil, ki so jih najemali kmetje in so zato verjetno morali moški potomci v poklicno vojsko, da so imetje odplačali.

    Moj dekliški priimek Gašperčič sem zasledila v Posočju in v Vremski dolini, kar povezujem s selitvijo rudarjev med kraji, kjer so odpirali rudnike. Nakateri člani iz Soldatove družine so delali v rudniku. Na skupinski sliki rudarjev prvi v drugi vrsti naj bi bil moj daljnji sorodnik Andrej Gašperčič. Pogoji dela v rudniku pa so bili težki. Ljudje so umirali mladi zaradi posledic bolezni na pljučih. Vdihovali so zrak z delci premoga, ki so karcenogeni, saj niso v rudnikih imeli nameščenih ustreznih filtrov prezračevanja.

    Če dobro pogledam sliko rudarjev iz leta 1920 ugotovim, da so bili mladeniči bolj nizke postave in šibke konstitucije. Ljudje so živeli tudi v pomanjkanju. Ljudi sta desetkali tudi jetika in kuga. Prav je, da se spomnimo tudi časov, ko ni bilo vsega v izobilju, kot ga imamo danes.

    Tako sem svoj prispevek dopolnila še z nekaterimi zanimivostmi iz tistih starih časov, da ne gredo v pozabo.

    Tatjana







    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,59 seconds