Nara Petrovič, revija Aura, oktober 2006

Zagovorniki posameznih sistemov zdravljenja na nešteto načinov in na podlagi nešteto raziskav dokazujejo, da je prav določena oblika prehranjevanja najbolj naravna za človeka. Poglejmo, na primer, Wandemakerja: tisoče je prepričal, da kuhinjski lonec ne spada v kuhinjo. Ali D'Adama: tisoče je prepričal, da so le določena živila primerna za določeno krvno skupino. Tu so še ločevalna dieta, makrobiotika, prehranjevanje po piramidah, posti ...

Vsi govorijo o naravnem, pravilnem, najboljšem, seči pa znajo le do tega, kaj damo vase, ne pa tudi do tega, kako to damo vase. Bolj ezoterični misleci sicer pišejo tudi o vitalnosti hrane, o vplivu barv, o energijah v kuhinji, jedilnici, dnevni sobi, spalnici, pohištvu, jedilnem priboru; marsikje zasledimo nasvete o primernem ambientu v jedilnici, škodljivosti obedovanja stoje, med gledanjem televizije, hojo ali vožnjo avtomobila, nikjer pa še nisem zasledil, da bi kdo od gorečih zagovornikov naravnega začel pri najbolj temeljnem za naravno obedovanje -- telesnem položaju, ki ga običajno zavzamemo pri tem opravilu. Če bi to storil, bi moral zapisati (če si sposodim ton Wandemakerja:), naj kuhinjska miza roma v peč ali pa vsaj ostane brez nog! Proč s kuhinjsko mizo in stoli, torej, če hočete jesti res naravno!

MIZA, MIZA, MIZA ...

Kmalu zatem, ko zjutraj vstanemo iz postelje, sedemo za mizo k zajtrku (ali vsaj h kavi). Malicamo za drugo mizo v pisarni, menzi ali restavraciji. Nadaljujemo s kosilom za domačo kuhinjsko mizo, kasneje pa še večerjo za isto ali spet kako drugo mizo. Sem ter tja čez dan si privoščimo še kak prigrizek pred televizijo ali za računalnikom. Ker sta miza in stol najbolj temeljna kosa pohištva, ker sta v področju nezavedno normalnega, socialno vsakdanjega, v naših glavah naravno človeškega, ju niti nismo vajeni videti kot vzroke kakršnih koli težav.

No, tako praktično nikoli ne sedemo pravilno k hrani in jo zaužijemo na način, ki našemu organizmu najbolj ustreza, glede na njegov naravni ustroj. Posledice se nabirajo počasi in so sprva le blaga nadloga, zato so jih redki strokovnjaki šele v nedavni zgodovini začeli povezovati s čredami naših štirinožnih "prijateljev". Niso se mogli izogniti zaključku, da je k hrani naravno sesti na tla!


KAKO JESTI

Glede na ustroj človeškega telesa je naravni položaj za uživanje obrokov sede na tleh (po turško ali kvečjemu v klečečem oziroma polklečečem položaju) s hrano pred seboj na tleh ali na do približno petindvajset centimetrov dvignjeni površini. Izjema je sveže sadje, ki ga je najbolje zaužiti takoj, ko ga utrgamo, torej denimo stoje na češnji, čepe med borovničevjem, z jabolkom ali hruško se lahko osvežimo kar med sprehodom ...

Klasični obroki (zajtrk, kosilo, večerja ...) se prebavljajo drugače, zato jih je najbolje zaužiti sede na tleh. Po turško sedijo v Indiji in drugje na daljnjem vzhodu, ponekod na Kitajskem in Japonskem tudi klečijo, Mohamed pa je priporočil polklečeči položaj z levim bedrom ob trupu. Tako je želodec nekoliko stisnjen in se ne moremo prenajesti. Marsikje lahko slišite nasvet, da je želodec najbolje napolniti do pol s hrano, še četrt z vodo, četrt pa pustiti prazno.

Temeljni položaj je v vsakem primeru sedenje s prekrižanimi nogami. V tem položaju hrano "objamemo", še preden jo použijemo, in to s celotnim bitjem, brez vmesnih ovir ali blokad. Lahko rečemo, da jo doživimo celo z nogami, saj leži malo pred golenmi. Nagnjeni smo nad krožnik (košarico, skledo ...) in v obroku uživamo z vsemi čutili: odlično ga vidimo, saj je naravnost pred obrazom, vonj se nam dviguje pod nos, celo zvoki s krožnika se nam stekajo k ušesom, prsti pa se lahko sproščeno dotikajo hrane in jo nosijo k ustom. Glava je nagnjena naprej, zato se slina steka proti zobem in se optimalno meša z zalogaji, ko jih žvečimo. Vonjave odlično stimulirajo izločanje prebavnih sokov.

Ker je krožnik pod višino komolcev, nam ni treba napenjati mišic ramenskega obroča in vratu, ko zajemamo hrano, vse lahko opravimo z gibom podlakta in dlani. Bolj sproščena sta tudi žrelo in požiralnik, manj obremenjeno je srce, ki mora pri sedenju na stolu močneje črpati kri zaradi okoli pol metra spuščenih stopal (mimogrede: to je eden temeljnih vzrokov za razvoj krčnih žil, prav toliko pereč kot delo stoje). Ko sedimo na tleh, je srce razbremenjeno in kri laže steče v prebavila, kjer jo pri obroku potrebujemo. Trebušna votlina je prav tako sproščena, saj je želodec v ravno pravšnjem položaju za sprejemanje dobro prežvečenih in s slino prepojenih zalogajev, trebušna slinavka in jetra sta sproščena, zato se sokovi karseda lepo stekajo v črevesje.

Ko končamo z obrokom sede na tleh, se nam ne bo težko za deset minut zavaliti na levi bok in komolec ter s tem še dodatno pomagati prebavilom, da iz hrane potegnejo največ. Za piko na i naj bo kratek lahkoten sprehod, po katerem nas bo preplavil občutek sitosti, lahkotnosti in moči.

No tako je res naravno!


DOMA PA ...

... sedemo na stol, vzravnamo hrbtenico (ali pa jo na fotelju usločimo nazaj), zategnemo ramena, stisnemo komolce, povesimo noge, žvečimo z dvignjeno brado ... Zalogaje oblikujemo s kovinskim jedilnim priborom in ne s prsti, cilj nam je bolj zapolniti luknjo v trebuhu, kot pa zadovoljiti vsa čutila in napolniti tudi energijske baterije. Hrano hočemo samo zaužiti, ne pa je tudi začutiti.

Napetosti, ki nam jih nalagajo družbene konvencije (bonton, morala ipd.), nam postopoma ukradejo vso gibčnost iz otroštva, zato se po vsem tem nasilju niti nismo več sposobni usesti na tla. Za povprečnega Slovenca, ki se ne ukvarja z nikakršnimi vajami in vse življenje sedi samo na stolih, je sedeti po turško pred krožnikom hrane in sproščeno jesti dobesedno znanstvena fantastika.

Negibčnost se nabira po kapljicah in po mnogih letih temeljito ohromi našo hrbtenico, medenico, ramena, vrat. Ker je hrbet stalno podprt, se mnoge mišice trupa sploh ne razvijejo v zadostni meri. Koliko so zakrnele pri vas, lahko ugotovite tako, da po turško sedete na tla in vzravnate hrbtenico (če ne morete, sedite z iztegnjenimi nogami). Mnogim, če ne celo večini, je takšno sedenje naporno, saj jih močno vleče nazaj, zato bi najraje usločili hrbtenico in težo prenesli na trtico. Zaradi napetosti v kolkih in štrlečih kolen sploh ne morejo vzravnati hrbta. Le med malimi otroki jih večina zlahka sproščeno sedi po turško.

V deželah, kjer je v navadi sedenje na tleh brez opore za hrbet, ljudje zlahka sedijo vzravnano. Notranje mišice so budne, vsi sklepi v krogu medenice so gibčni, hrbtenica je sproščeno pokonci. Na vzhodu meditanti brez opore za hrbet presedijo na tleh tudi po deset ur in več – brez bolečin in utrujenosti.

Z nekaj truda lahko prav vsakdo naredi pomemben korak k naravnemu in se navadi vsaj doma pri glavnih obrokih sedeti na tleh. Če vas je članek prepričal, poskusite in opazujte spremembe v telesu. Na podlagi skoraj petnajstletne izkušnje uživanja praktično vseh obrokov v opisanem položaju - torej sede po turško na tleh - lahko z gotovostjo zatrdim, da je tako vsekakor najbolj zdravo, najbolj naravno.


MAŠILO TELESA IN PROSTORA

Predstavljajte si družino, ki doma nima kuhinjske mize; obroke jedo sede v krogu na tleh. Vas tak prizor spominja na druge kulture, religije, revščino, čudaštvo? Toda ne bodite presenečeni, če vidite med zbranimi tudi staro ženico, ki nikoli ni bila pri zdravniku zaradi išijasa ali revme, čeprav je v življenju komaj kdaj sedla na stol. In ne čudite se, če je prav ona skuhala kosilo – na tleh!

Boste samo zato, ker je morda hindujka ali indijanka, prevzetno zamahnili z roko in z "udobnega" fotelja vzvišeno branili svoje navade, njo pa omalovažujoče razglašali za primitivno? Ali pa ste dovolj radovedni (in željni podobne gibčnosti in zdravja), da se vam zdi vredno poskusiti tudi nekaj tako drugačnega?

Ja, miza prinaša še marsikaj, zaradi česar so okorelo ukalupljene tako fizične kot miselne, čutne in čustvene plasti našega bitja. Energetsko nas "zareže" prav v višini želodca in črevesja. S tem blokira prebavljanje hrane, še preden naj bi se začelo. Če po tem sedemo k delu v pisarno, se bo negativen vpliv mize še nadaljeval.

Naslednji vpliv je posreden, saj miza duši prostor, posebej če stoji sredi sobe, kjer bi po večini starodavnih ved o zdravem, živem prostoru (feng šui, vastu ipd.) moral biti prazen prostor. Podobno so postavljene v pisarnah, restavracijah ...

Lahko pišem o tem, lahko sam živim po načelih zdravega sedenja, toda vem, da me bodo resno vzeli zelo redki in se od mize preselili na preprogo. Kdo bi jemal resno svetovalca za opremljanje prostorov, ki bi ljudem že na začetku rekel, naj se znebijo mize, posebej tiste največje, kuhinjske, ki zaseda vso jedilnico? Bi si drznili goste in sorodnike posesti h kosilu na tla?

Najverjetneje ne. Nič čudnega, saj smo odraščali ob mizah, te pa so nam onemogočale intuitivno komunikacijo, ki poteka pod ravnjo pleksusa, torej na nivoju primarnih, "primitivnih" energijskih centrov. Miza nas pravzaprav prereže na pol. Družinske vezi, ki jih najbolj gradimo prav za mizo (saj se ob njej najpogosteje zbere vsa družina), tako ostajajo na ravni intelekta ter privzgojenih, socialno dovoljenih čustev, ne sežejo pa do tistih temeljnih plasti odnosov, iz katerih vznika res živa družinska skupnost. Ker je kršenje socialnih norm večji greh kot kršenje naravnih, si bodo le redki drznili prestopiti nekatere splošno sprejete meje in k jedi sesti na tla. Ne le k jedi - tudi k delu, zabavi, počitku, razvedrilu.


KALUP ZA TELO - KALUP ZA MISLI

V dosedanjih odstavkih sem navedel marsikaj, kar je dediščina prisilnih navad, ki so nam jih v osnovi vcepile okorele verske doktrine. Ne želim se poglobljeno spuščati v povezave med togostjo institucije krščanstva in nenaravno togostjo, ki nam jo nalaga miza, toda nekaj namigov preprosto moram navreči ...

V filmu Mela Gibsona Jezusov pasijon je prizor, v katerem se Marija čudi nenavadni reči, ki jo je stesal Jezus. Miza pred njo se ji zdi nekako previsoka. Jezus ji pojasni, da se za to mizo sedi na stolih.

Niti ni pomembno, ali je Jezus res naredil prvo mizo in stole, samo rad bi opozoril na dejstvo, da je institucija v njegovem imenu človeško misel stisnila v ideološki kalup, prav tak, kakršen je za našo hrbtenico stol in za našo prebavo miza. V tem smislu je imel Gibson več kot prav, saj Jezus ni le iznašel mizo, iz njega so naredili mizo! Mizo kot orodje, ki odreže človekovega duha od njegovega telesa ... kajti cerkev ni mogla res učinkovito ukalupiti človekovega duha, dokler ni ukalupila tudi njegovega telesa. V okultnem jeziku Vzhoda bi rekli, da skozi mlahavo, negibčno in stalno podprto hrbtenico ne more teči življenjska energija in da skozi "priščipnjena" prebavila ne more teči hrana. Ko sta telo in duh oropana vira energije, sta oropana življenjske vitalnosti in s tem povsem odprta za zlorabo. Prav tako zlorabo človeške osebnosti, kakršna se je dogajala ves srednji vek in se nadaljuje še danes -- v imenu novih ideologij, predvsem brezosebnega in neetičnega potrošništva, dediča institucionalnega krščanstva.

Morda pa je Mel Gibson s tem, ko je Jezusu pripisal avtorstvo mize, (vede ali ne vede) pojasnil tudi to, zakaj na Da Vincijevi sliki poslednje večerje Jezus in apostoli sedijo za tem štirinožnim lesenim stvorom. Nič čudnega, saj je bila v času Da Vinčija miza že tako vsakdanja, da bi sliko sploh težko naslikal drugače. Škoda, da Dan Brown v Da Vincijevi šifri ni razjasnil tudi te skrivnosti ...


LENI ZARADI STOLA

Ne glede na to, s katerega zornega kota se kritično ozremo na mizo - s stališča prehranjevanja, dela, mišljenja, čustvovanja, odnosov, energij, celo gosopdarstva in ekologije (koliko lesa, kovine in plastike je uskladiščenih v milijardah miz po svetu!) ... - v nobenem primeru se ne moremo izogniti zaključku, da miza koristi le nezdravim, hromim, okorelim posameznikom, katerim je sistem že ukradel toliko zdravja ter miselne in čustvene samostojnosti, da ne morejo brez nje. Res zdrav človek je ne potrebuje. Manj ko jo uporablja, manj tvega, da se bo ujel v vse zgoraj opisane kalupe, pa tudi mnoge druge, o katerih bi lahko napisali celo knjigo ...

... ker pa nam knjige vse prepogosto dajejo le hrano za razglabljanje in pametovanje, ne da bi nas kam premaknile, raje ostajam pri kratkem članku, ki mu za konec dodajam spodbudo: razmislite, poskusite, vadite, opazujte sebe in svoje okolje. Če tako kot jaz ugotovite, da se brez mize da početi marsikaj -- morda še lepše kot z njo -- počasi preselite del vsakdanjih aktivnosti v prijeten ambient na preprogi namesto za mizo. Priporočam, da začnete z obroki ... tudi če boste morali za sproščeno sedenje s prekrižanimi nogami s krožnikom pred seboj nekaj mesecev telovaditi. Z zmerno in nežno vadbo lahko dosežete marsikaj, česar si zdaj niti zamisliti ne morete. Morda boste postopoma premagali tudi umsko in čustveno lenobo, ki vam jo je vcepil stol; morda boste tudi svojo duhovnost in ljubezen spustili s transcendentnih abstrakcij na trdna tla in ji vdihnili pristno živost; morda boste začutili svoje korenine in trdnost, ki nam jo daje zemlja; morda boste s tem, ko boste s trebuha umaknili rob mize, združili razcepljene dele svoje osebnosti ter tako pomagali pri združevanju zavesti človeštva.