Majhen deček se je v sončnem sobotnem jutru igral na peskovniku pred svojo hišo. S seboj je imel veliko majhnih, plastičnih avtomobilčkov in tovornjakov vseh barv in velikosti. Medtem ko je ustvarjal ceste, mostove in tunele, je globoko v mivki našel velik kamen. Skoraj majhno skalo.

Previdno in marljivo jo je odkopal in jo poskušal dvigniti. Pa ni šlo. Nekaj časa je razmišljal, potem je sedel na mivko, se s hrbtom in rokami uprl ob majhen kamniti rob, ki je ločeval peskovnik od zelenega travnika pred hišo, s svojimi drobnimi nožicami pa ob kamen in potisnil. Kamen se je premaknil. Čisto malo. Spet je storil isto in z velikim naporom in vztrajnostjo premaknil kamen prav do roba peskovnika. Pa mu še vedno ni bilo všeč.

Kamen je še vedno kvaril podobo cest, mostov in tunelov, ki jih je deček želel ustvariti na mehkem pesku. Poskušal je znova. Dvignil je kamen in ga poskušal skotaliti čez majhen rob peskovnika, na travnik. Pa ni šlo. Kamen je bil močnejši od njega. Mali se vseeno ni predal.

Spet je sedel na tla in z istim postopkom kot prej porinil kamen ob rob. Da bi ga izrinil čez, si je želel. Kamen se je res malo dvignil, potem se je spustil na tla, kjer je že prej ždel, tako da je prekril še prstke na drobnih dečkovih nožicah. Malemu so se orosile oči. Vse to dogajanje je skozi okno hiše pozorno opazoval njegov oče.

Tisti trenutek, ko so dečku solze spolzele po licih, je nad seboj zagledal senco. Bil je njegov oče.
»Sin moj, zakaj nisi uporabil vse svoje moči, ki ti je bila na voljo?« ga je vprašal.

Deček mu je solzno, s tresočim se glasom odvrnil: »Oče, uporabil sem prav vso svojo moč in voljo.«
»Ne, sin,« mu je prijazno in nežno odvrnil oče.
»Nisi uporabil vse svoje moči, nisi poklical mene na pomoč.«
Ko je to izgovoril, je oče prijel kamen in ga z lahkoto odstranil iz peskovnika svojega sina.

Avtor neznan