DANES, SREDA, DAN 20

"Ma kej, me zajebavaš al kej?" sem spet užival v osuplem pogledu naključnega kupca v trgovini Mercator v Gorici.
"Ne," mu zatrdim. Prej sem namreč pristopil do njega in mu rekel, če mu lahko podarim nekaj denarja.
"Ma kej... mislš resnu?" je bil še enkrat skeptičen. Poškilil je v stran in se morda spomnil, da bi lahko bil gost kake skrite kamere. Trgovka se je smejala.
"Itak. Jaz denarja ne rabim. Mene denar na potovanju ovira." Izročil sem mu 5 evrov in nekaj drobiža v tolarjih. Predvečerajšnjim sem bil na koruznem pikniku v prekmurju pri učitelju Dhiražu in zbranim sem oznanil, da sem izgubil svojo edino zobno ščetko. Ko sem odhajal mi je nekdo v roko potisnil dvajset evrov. Če mi nekdo danes želi nekaj podariti, pač sprejmem, čeprav imam še vedno malo predsodkov pred sprejemanjem denarja.

Nekaj dni nazaj sem ugotovil, da nisem ravno poznavalec slovenskega javnega prostora...

PONEDELJEK, DAN 18

"Jaz sem Matej."
"Vem," mi je rekel voznik, ki me je pobral na poti v Gorico.
"Pa ti?"
"Milan," mi je rekel.
Nekaj časa sva se pogovarjala. Užival sem v pogovoru z njim. Bil je miren, zanimiv in govoril je z nenavadno globokim resonantnim glasom. Tako domač sem se z njim počutil, da sem ga spontano tikal, čeprav je bil nekaj desetletji starejši od mene.
"Kaj pa ti počneš?"
"Ah, jaz, igram nogomet."
"Res?! A to amatersko ali..."
"Ne ne, kar profesionalno."
"A igraš prav za slovensko reprezentanco?"
"Ja ja," mi je odgovoril mirno.
"Priimek?" tokrat radovedno vprašam.
"Osterc."

Nadaljevala sva pogovor in beseda je nanesla na meditacijo. Opisoval sem mu, kako lepo je, kadar se za nekaj dni odrežeš od sveta in se potopiš v tišino sebe in rekel mi je, da bi to tudi on rad izkusil.
"Ta vikend bomo naredili meditacijo v Gorici!" sem mu navdušen povedal. "Prišel bo usposobljen učitelj meditacije in stvar je povsem brezplačna," sem mu začel razlagati.
"Kje pa to bo?"
"Ne vem še. Lahko pa ti sporočim."
"Prosim, pokliči me glede tega."

Ob 5h popoldan, po snemanju za TV Primorko, sem stal pred zbranimi ljudmi v spodnjih prostorih osrednje goriške knjižnice. Vedno mi predstavlja neke vrste šok, kadar me "obslepijo žarometi" in se ljudje smejejo in čudijo mojim zgodbam, saj je čisto nasprotje tistega, kar dejansko doživljam na poti. Ravno pot brez denarja in prtljage je takšna, da moraš biti zadovoljen in hvaležen za vsako jabolko, prav tako pa ne moreš izbirati kakšni ljudje pridejo na tvojo pot. Karkoli pač dobiš, sprejmeš. Včasih srečam ljudi, ki jim veliko pomeni to, da so srečali človeka, ki se je pojavil na televiziji in so nad tem čisto očarani. Potem srečam ljudi, ki se pustijo, da se jih dotakne moja dobra volja. Nato srečam ljudi, ki se jim zdi to kar počnem totalno neumno. Kolikor ljudi toliko odzivov.

Stal sem pred ljudmi in začel pripovedovati zgodbo o potovanju. Ko začnem pripovedovati, se počutim "spet doma". Spet začenjam doživljati pot, ki jo opisujem in verjetno v dvorano pridejo vse te energije, ki sem jih srečal na poti. Že po eni uri je bilo ozračje čisto nabito z lepimi občutki. Še dve uri po tem ljudje kar niso želeli oditi. Prosil sem jih, naj stole postavijo v polkrog, jaz sem se postavil v sredino. Začela so deževati vprašanja, vsako vprašanje je bilo bolj osebno povezano z življenjem tistega, ki je to vprašanje vprašal, nakar me neka mati malo negotov vpraša.
"Povejte mi, kdaj lahko jaz spustim otroka na takšno potovanje? Kako vem, da je dovolj star za kaj takega?"

Znašel sem se v precepu. Kako naj jaz dajem nasvete o vzgoji otrok, ko pa sem sam rušil vse omejitve, ki so mi jih postavljali starši? Kako naj jaz svetujem nekomu naj gre na takšno pot, če pa vem, da se iz nje morda ne bo vrnil živ? Morda bo doživel izkušnje, ki bodo tako neprijetne, da bo sredi potovanja obupal. Ko enkrat sprejmeš dejstvo, da je življenje samo po sebi NEVARNO in da varnost ne obstaja, je vse enostavneje, a dokler ljudje iščejo v tem življenju varnost, jim ne morem svetovati naj se podajo v nevarne pustolovščine.

"Verjetno je bolje, da ga z vsemi močmi ovirate," sem nazadnje izustil. Prepričan sem, da jaz pred dvemi leti ne bi mogel sprejeti boljše odločitve kot to, da sem se odpravil na pot. Prepričan sem tudi, da je bilo 100% prav, da so me starši pri tej odločitvi ovirali. Če ne bi mogel ostati trden ob nasprotovanju svojih staršev, kako bi lahko ostal trden trinajst dni v negotovosti kubanskega zapora?

MEDITACIJA

Ko sem jih videl tako sproščene in srečne, sem jih vprašal.
"Bi se mi želeli pridružiti ta vikend na meditaciji v tišini?"
Presenetil me je tako jasen in enoglasen JA.
"Kje pa bi..."
"Lahko pri meni," me je prekinil glas poslušalke v sprednji vrsti.

Po predavanju smo šli na ogled njene hiše in videli, da je lokacija idealna in da lahko tja udobno spravimo 15 ljudi, skupaj z učiteljem in njegovo ženo. Učitelj sicer za vikend meditacijo računa 16 ali 20 tisoč tolarjev po osebi, a sem ga tokrat prosil, če lahko to naredimo zastonj. Tako se mi zdi bolj v kontekstu moje poti. Zdaj sva se dogovorila, da bo meditacija odslej naprej VSAK VIKEND in jaz bom tja prišel kot asistent in glavni kuhar. Hihi... kuhanje bo enostavno, ker bomo čez vikend jedli samo sadje in zelenjavo. Tako bo to resnično vikend transformacije za vsakogar, ki bo prišel. Ljudje bodo izkusili, kako je biti v tišini, izvajali bodo fantastične meditacijske tehnike in začutili bodo, kako se počuti telo, kadar mu daješ samo surovo sočno sadje in zelenjavo.

22-24.9 = verjetno v njegovi sanjski hišici v Pomurju
29.9. - 1.10 = ne vemo še
6-8.10 = ne vemo še

Vse meditacije bodo 100% brezplačne. Neke vrste moj način, da rečem Slovencem hvala, ker tudi jaz dobim vse kar potrebujem na tej poti brezplačno.

Iščemo pa nekoga, ki nam bi nam lahko odstopil prostor in nekoga, ki na nek način moramo zbrati dovolj raznolikega sadja, oreškov in zelenjave.

Prijave zbira učitelj Dhiraž na email vipassana.dhiraj@gmail.com. Odgovoril vam bo še isti dan. Lahko ga pa tudi pokličete za vse informacije na telefon 041 807 221.

TOREK, DAN 19

Ta dan sem šel na obisk doma ostarelih. Prijateljica Andreja, ki se je javila kot koordinatorka v Novi Gorici, je prišla v dom in jih vprašala, če lahko jaz kaj za njih naredim in ob 10 uri me je čakal poln kamnit amfiteater pred domom za ostarele. Bil je moj prvi tovrsten stik s starejšimi in priznam, da se mi je poglobilo spoštovanje do "starešin" naše družbe. V telesih in duhu nekaterih se vidi, da jih je življenje že pošteno zdelalo, so pa tudi tisti, ki v sebi skrivajo dobro zbrušene bisere modrosti.

Objel sem se z najstarejšo Slovenko (106 let), - Kristino!

Pisal bi še... a me spodaj že čaka voditelj, s katerim sva na radiu Capris snemala oddajo. Peljal me bo na svojo fotografsko razstavo iz Kube. Komaj čakam.

Jutri (v četrtek) ob 20h vas vabim na mojo POTOPISNO MAVRICO v MKC v Kopru. Ne bo afriških bobnov (čeprav smo jih napovedali), boste pa deležni drugačnega presenečenja...

Na videnje,

Matejevo knjigo - Okoli zemlje brez denarja lahko naročite tu:
http://sonce.e-trgovina.com/cgi-bin/b2cshop.cgi?action=showproddetail&id=1247&cat=3