Saj sem vnaprej vedela, da parada bo. Zakaj neki bi skrivali vojsko za zidovi vojašnic.
Nekateri so bili proti temu, da bi na dan slovenske državnosti pokazali njene vojake in vojakinje, njeno organiziranost in moč. Niso pa imeli nič proti, da se pokaže njena nemoč. Kar nekam licemersko se mi zdi takšno ravnanje.

Jaz sem si resnično želela, da bi vojsko, ki nad mano bedi, me varuje in če je potreba tudi brani, videla v drugačni bolj veličastni podobi, kakršna se za slovenski narod kmečkih puntarjev, bojevnikov, borcev za svobodo, ter braniteljev naših meja in miroljubnih misij po svetu, spodobi. Meni se je zdela TV oddaja Trenja tokrat prav patetična.

Obrambni minister Karel Erjavec in načelnik Generalštaba slovenske vojske Albin Gutman v vlogi zaslišanih sta se mi kar nekam smilila, saj si zares takšne spolitizirane komedije z vojsko, ki je ena najbolj resnih stvari v vsaki državi, zares ne zaslužita, kajti po svetu, kjer kaj dajo na svoje vojake, niti približno kaj takega javno ne uprizarjajo, da bi obravnavali kako vojaki lulajo s strehe tovornjaka, ko jih pritišči na potrebo in kako je bilo za naši dve Lidiji to nespodobno prenašati. To kot vem počenjo prav vsi vojaki, tudi v bivši JLA so to počeli. Kakšni vojakinji pa sta, če ne zmoreta pogleda na nekaj moških, ki mimogrede sproščeno lulajo. Kako bodo zmogle pa pogled na ranjene, umirajoče in mrtve tovariše?

Pavle Rupar je imel prav, ko je govoril o spolitizaciji problema. Imela sem občutek, da gledam v svet nekoliko bolnih in vznemirjenih shizofrenih pacientov, da gledam v oči stvarnosti globoke iracionalnosti, ki dela iz miši slona.

Pa poglejmo stvari v oči. V vsej veličastni retoriki TV oddaje, ki je trajala uro ali z reklamami uro in pol, sploh nisem mogla dojeti za kaj prav za prav gre. Bodimo realni v vojski gre za neizprosni dril, za uk uporabe orožja, za plezanje po blatu in po drogovih, za miniranje in za ubijanje, če je potreba. Gre za prilagoditev tej situaciji. Kdor gre v vojsko ve, da ga ne bodo ujčkali in da se bo moral prilagoditi. To velja tudi za nežni spol. Ko se dekle odloči, da bo opravljala posel vojakinje, ki zahteva osebne prilagoditve novim razmeram, mora vnaprej vedeti kaj jo čaka. Če se navadi kako bo v samoobrambi ubila človeka, se mora naučiti tudi kako se bo ubranila morebitnega nadležneža, ki se je zagledal vanjo kot žensko. To je najmanj kar se lahko nauči.

Normalno je, da ženska vzbuja pri moških tudi poželenje, saj je s seboj prinesla v vojsko vse tiste atribute svoje ženskosti, ki ji pritičejo po zakonu narave. Moški pa kot moški, le kam bi prišli, da bi vsak moški kompliment ali šalo s kakšno fotografijo nagice v prostem času sprostitve obravnavali kot verbalno spolno nasilje. Moški so običajno pri ženskah prej bolj strahopetni, kot pa kakšni spolni nasilneži, razen morda zelo redkih izjem. Trideset let sem delala skoraj s samimi moškimi in moram reči, da razen kakšnega nedolžnega komplimenta sem ter tja, spolnega nasilja nisem doživela na delu. Seveda so pa tudi ženske, ki s svojo narcizoidnostjo hočejo opozarjati nase in svet domišljije takih žensk je tu lahko neskončno pester.

Treba je upoštevati tudi motive zakaj se je kaka ženska odločila za poklic vojakinje. Prav lahko je marsikatero v to gnala potreba po izkazovanju narcizoidnosti, da bo delala v poklicu, ki je po naravi moški. In ker svojih narcizoidnih čustev in poenotenosti oziroma enakopravnosti v pogledu biološkega ustroja z moškim spolom ji v vojski niso bili potešeni, se skuša uveljaviti z namišljenim zbiranjem krivic in opozarjanjem nase. Dopuščam tudi možnost, da se je kakšni Lidiji zgodila krivica, vendar dekleti nista bili zame prepričljivi, saj njuna izpoved ni kazala na kaj resnega, kar se znotraj vojske ne bi moglo urediti.

Postalo je moderno, da se pod plašč človekovih pravic trpajo stvari, ki sploh pod njega ne sodijo. Nekateri so predlagali, da bi primer obravnaval varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. Tu bi pa svetovala veliko previdnost, da ga dekleti ne bi obtožili spolne nespodobnosti s posnetki nekega dokumentarnega filma, ko je okrog skalal gol in spet bi nastal nov problem.

Prav neverjetne stvari se dogajajo na tem svetu. Meni se mi zdi narobe obrnjen svet. Za vojsko sposobne moške pošiljamo preoblečene v ženske na Evrosong, da nastopajo kot transvestitke. Samo poglejte krepko Miss Marleno ali ne bi bila čudoviti vojak.

Ženske, ta bitja nežnega spola, z mehkimi oblinami, nežno kožo kot svila, ki uresničujejo višje upanje demetričnega misterija, ki se skriva v usodi semena, ustvarjene po božanskem načelu materinstva pa pošiljamo na bojišča, pošiljamo jih v kremplje nespodobnih moških zveri, da bodo na bojiščih izkrvavele ali bile posiljene.

Ali ne bi bilo bolj človeško, če bi bila ženska v vlogi ljubice in matere, združitev z njo pa bi bilo doživetje prave »človeškosti«, ki dobiva pomen v vlogi matere, zveza z njo pa vrnitev k naravi in k harmoničnemu življenju v naročju narave. Najprej je družba moškega hierarhičnega reda naredila iz ženske služabnico moškemu, nato hrano za topove, medtem ko jo je njen biološki položaj postavil v vlogo, da skrbi za nebogljenega otroka in da sta materinska ljubezen in sočutje poglavitni moralni načeli. Kako strašen preobrat smo dosegli, ko smo se dvignili nad zakone lastnega življenja. Vendar to ni več vprašanje politike, temveč moralnega zavedanja.

Ženska na tak način izgublja svojo ženskost in je postavljena v vlogo posnemanja psihičnih drž moškega, skratka postaja pomožačena in to samo pomagaja ohranjati stabilnost svetovne globalizacije z vsemi njenimi deviantnimi družbenimi lastnostmi pod okriljem Nata.

Glede domnevnega spolnega nasilja v vojski pa je treba upoštevati, da je vojska groba inštitucija, ki pripravlja človeka na najhujše. Psihična struktura skupin, ki ji pripadajo pa je zaznamovana tudi s potlačitvami, ki jih nenehni dril usposabljanja z najhujšimi človeškimi napori in moralnimi dilemami samega poklica vojak ustvarja in zato njena psihična struktura v vojski teži tudi h krepitvi sadističnih nagonskih teženj in k možni latentni kompenzacijski spolni deviantnosti. To bi vojaški psihologi boljše vedeli od mene. Osebno mislim, da reševanje teh problemov spada za zidove vojašnic po vojaških pravilih, kjer se tisti, ki so se zavestno odločili za ta težek, s humanega vidika kontraverzen poklic, s pravili in predvidenimi težavami tudi seznanjeni. Ženske, ki temu niso kos, naj vojsko zapustijo in si poiščejo drugo primerno službo, kjer bodo lažje prenašale svoje ponotranjene pritiske.

Za moje pojme je bil spektakel o spolnem nasilju velika farsa, ki se uporablja izključno za nabiranje političnih točk, kajti sama vojska na sebi predstavlja aparat nasilja. Poslanec Pavle Rupar je imel v tem pogledu popolnoma prav.

Vojske niste predstavili kot se spodobi, temveč ste jo spolitizirali in tendeciozno prikazali njene manjše probleme kot njeno nemoč.