NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

četrtek 25-apr
  • Tadej Toš: ABRAhmm

  • petek 26-apr
  • VegaFriday v Mariboru

  • sobota 27-apr
  • Začetek sezone na parkovni modelni železnici

  • torek 30-apr
  • Aktualno iz Špricerkres v Malečniku, Parni Valjar / DJ's Brata Fluher

  • sreda 01-maj
  • Med naravo in kulturo

  • petek 03-maj
  • Človek in čas

  • nedelja 05-maj
  • Razstava Interspace

  • sreda 08-maj
  • Razširjeni vid

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Marijino vnebovzetje, ženomrzna ideologija Vatikana in kršenje ustave   
    sobota, 16. september 2006 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: eckhart

    PRAZNIK VNEBOVZETJA DEVICE MARIJE KOT SIMBOL KATOLIŠKEGA KRŠENJA USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE GLEDE ŽENSKE ENAKOPRAVNOSTI

    Tudi v naši državi praznujemo vsakega 15. 8. od l. 1992 dalje praznik Marijinega vnebovzetja kot dela prost dan. Pustimo zaenkrat ob strani dejstvo, da tudi ta katoliški verski praznik krši ustavo Republike Slovenije o enakopravnosti vseh verskih skupnosti pri nas, saj praznikov drugih verskih skupnosti – razen enega evangeličanskega – ne praznujemo. Za zdaj pa je v Sloveniji registriranih okoli 40 verskih skupnosti.

    Tudi ne bomo premišljevali o dejstvu, da je 42-im % državljanom, ki so se na zadnjem popisu izrekli kot ne-katoličani, vsiljen »blagoslov« praznovanja praznikov, ki izhajajo iz teologije Rimskokatoliške cerkve. Tudi ne bomo preštevali morebitnih zaradi smeha od kapi zadetih ateistov, ko so izvedeli, da lahko 15. avgusta izvajajo plačane prostočasne dejavnosti zaradi nekakšnega telesnega vnebovhoda.

    Poglejmo si malce ta praznik. MARIJINO VNEBOVZETJE. Kot izhaja iz tovrstne literature, npr. knjige Samo za bistre glave in dobre analitike. Kdo sedi na Petrovem stolu? – kjer o zadevi pišejo tudi bivši katoliški in evangeličanski teologi – je bila dogma, da je Marija »mati Boga« - torej ne samo Jezusova mati – sklenjena na koncilu v Efezu l. 431. Ni naključno, da ravno v tem mestu, saj je to mesto bilo takrat središče kulta boginje Diane, tudi božje matere. Podobne boginje »božje matere« so bile tudi egipčanska Izis, grška Artemida, feničanska Astarta, asirska Semiramida itn. Torej je poganskih vzorov katoliškega kulta o boginji Devici Mariji kolikor hočeš! Kaj ima to opraviti z resničnim naukom Jezusa Kristusa, pa je drugo vprašanje. Dogma, da je Devica Marija tudi telesno vzeta v nebesa, je bila razglašena kot zadnja katoliška dogma l. 1950 s strani papeža Pija XII. Vatikan je »moral« vpeljati kult Device Marije, kult mile boginje priprošnjice, vedno polne razumevanja za ljudi, kot protiutež svojemu patriarhalnemu, grozovitemu »bogu« kaznovanja, maščevalnosti in večnega prekletstva. Da bi Vatikan spoznal in priznal, da je resnični Bog – nesebično, brez izjeme, vedno vse ljubeči Stvarnik – tako Bog Oče, kot Bog Mati – to je daleč nad nivojem in sposobnostmi katoliške teologije. Seveda je moral Vatikan v obrambo Marijinega kulta izreči prekletstva in večna izobčenja, saj sta ljudem notranji občutek in logično razmišljanje neprenehoma dopovedovala, da je ta katoliški kult – kot tudi ostali vatikanski kulti – vse kaj drugega kot logičen in zdravorazumski. Tako je večno preklet tisti, ki ne veruje v nauk o brezmadežnem spočetju Jezusa Kristusa s strani »Sv. Duha« in večnem devištvu Device Marije. Prav tako si večno preklet – brez izjem – če ne veruješ v fizično vnebovzetje Device Marije. Torej je po katoliškem nauku, tu in zdaj, saj nauk še vedno velja, nepreklicno prekletih najmanj 80% človeštva, od tega vsaj 42% državljanov Slovenije, ki so se na popisu izrekli za ne-katoličane. Da ne pozabimo – katoliška prekletstva so izrečena v imenu nesebične ljubezni Jezusa Kristusa. Zame večji absurd ni možen.

    Zanimiva je tudi povezava med katoliškim celibatom in poganskimi rituali v čast boginje Device Marije. Celibatski, ženomrzni duhovniki Vatikana so namesto s preprostimi ženskami iz mesa in krvi »duhovno« poročeni z boginjo Devico Marijo, žensko nad ženskami, podobno kot duhovniki prejšnjih boginj, prototipov, modelov za kult Device Marije. Zato ni čudno, da se ogromno katoliškim klerikom po določenem stažu te duhovne poroke začnejo vrteti »kolesca« v glavi nekako drugače in jih posledično npr. premami v čudne spolne prakse. Zavrtijo bolni vrtiljak posiljevanja nun v samostanih, obiskovanja prostitutk (do obdobja Napoleona in Garibaldija, ko je papeška država še zavzemala celo srednjo Italijo z glavnim mestom Rimom, je bila vsaka sedma Rimljanka pripadnica najstarejše obrti) in kar je najhujši odklon: pedofilsko nadlegovanje otrok lastnih vernikov. V Severni Ameriki, kjer je doslej izbruhnilo v javnost največ primerov katoliške duhovniške pedofilije, je zaradi izplačila odškodnin spolnim žrtvam katoliškega klera bankrotiralo že nekaj škofij. Torej ni bil samo kak osamljen pedofilski primer iztirjenega župnika. V povezavi s celibatom je po mojem prepričanju tudi oblačenje katoliškega klera v »ženska« službena oblačila – verjetno kot zunanji simbol kastrirane moškosti.

    Po prepričanju cerkvenih očetov so ženske med drugim »napaka narave, neke vrste pohabljen, zgrešen, izjalovljen moški« ter »žena se obnaša do moža kot nepopolna in defektna do popolnega«. Citata sta iz zapisov Tomaža Akvinskega, do danes glavnega katoliškega teologa. Ali pa: »Ženska je manjvredno bitje, ki je Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da ženske služijo moškim.« - nauki Avguština, katoliškega »svetnika«. Takih izjav, ki so seveda podlaga za prakso, je ogromno do dandanes in dokazujejo izjemno katoliško sovražnost do žensk. Vrhunec pa je po mojem mišljenju bilo razpravljanje na sinodi v Maconu (585 leta) o vprašanju, »če ne bi morale zaslužne ženske pri vstajenju mesa biti najprej spremenjene v moške, preden bi lahko vstopile v nebesa«. Podrobno si lahko o vsem tem preberete v publikaciji bivšega katoliškega teologa in sociologa Morisa Hoblaja: Ženske so žrtve cerkve. Nihče teh »biserov«katoliške ideologije do danes ni preklical in so še vedno veljavni. Tako da iz učenja katoliških pismoukov izhaja, da je boginja Devica Marija edina ženska, ki je v katoliških nebesih. Ker brez duše seveda ne moreš v nebesa, vse ostale ženske tam ne morejo biti, ker so po katoliškem nauku ne samo manjvredne in ampak očitno tudi brez duše. Zato pa je v zameno Devica Marija – na dogmatskem pladnju ponujena superženska – edina poleg Jezusa ne samo dušno, ampak tudi telesno vzeta v nebesa. Izhajajoč iz prej omenjenih dejstev je ne samo zame praznik Marijinega vnebovzetja simbol globoke diskriminacije žensk s strani katoliške cerkve. Diskriminacije, ki ima žensko še danes zgolj za gospodinjski stroj in stroj za rojevanje otrok ter zadovoljevanje moške pohote. Dokaz za to so tudi izjave sedanjih cerkvenih »aparatčikov«, ki so izgleda pridno prebirali svoje učitelje. Npr. izjava trenutnega kandidata za svetnika številka ena, papeža Janeza Pavla II. iz leta 1988: »Ženska mora tiho poslušati in se povsem podrediti. Nobeni ženski ne dovolim učiti in se dvigniti nad moškega.« Svoj vrhunec je ta diskriminacija dosegla na začetku mračnega novega veka – v katerem še živimo – med l. 1450 in 1800, ko so katoliški jurišniki s pomočjo inkvizicije in montiranih, nameščenih čarovniških procesov pobili na milijone žensk po vsej Evropi. Števila o grozovito mučenih in pobitih ženskah se razlikujejo, toda govorimo o najmanj 3 milijonih žrtev. Pravi feminocid – spolna čistka, kjer si bil avtomatsko kriv, če si bil ženska. In so ženske po katoliški ideologiji krive še dandanes. Na srečo jih kler ne pobija več, a ne zaradi spremembe prepričanja, temveč zato, ker jih zaradi spremembe politične klime ne more več. Da pa bi se Vatikan opravičil ženskam npr. z odpravo svoje sovražne ideologije in prakse do njih, to meji že na znanstveno fantastiko. Tako da se normalen človek resnično začudi, ne samo, če vidi kakšno žensko v cerkvi, ampak da so ženske sploh še članice Rimskokatoliške cerkve. Razlog takega stanja vidim v tako imenovanem stockholmskem sindromu – to je v istovetenju žrtve z rabljem in to ne samo zaradi fizičnega, ampak tudi psihičnega preživetja. Saj zaradi večstoletnega obupa, brezizhodnosti in nezmožnosti spremeniti ženomrzno politiko katoliške cerkve ženske raje sprejmejo ideologijo svojih rabljev za svojo. Danes je situacija kljub še vedno obstoječi moči svetovne katoliške diktature na srečo tako daleč, da lahko posameznice in posamezniki sledijo nasvetu, ki je še vedno zapisan v katoliški bibliji. Nasvet v Janezovi Apokalipsi govori o IZSTOPU iz katoliške cerkve, babilonske vlačuge. Pa čeprav sedanji papež Benedikt XVI., bivši veliki inkvizitor Ratzinger, govori o ponovni »evangelizaciji« Evrope – verjetno tudi nasilni – s pomočjo katoliških eksorcistov, to je izganjalcev hudiča oz. modernih inkvizitorjev.

    Glede na dejstvo, da je Vatikan dajal naročila za ubijanje in kurjenje žensk na grmadah – pa tudi sam je to rad počel – in tudi glede na grozovitost in predvsem številnost nesrečnic – pa tudi nesrečnikov – katere so katoliški kleriki skupaj s svojimi protestantskimi kolegi zažgali na grmadah po Evropi in tudi v kolonijah, lahko mirno ugotovimo, da smo v »napredni« zahodni civilizaciji odpravili človeške žrtve bogovom, to je predvsem katoliškemu »bogu« večnega prekletstva, šele okoli l. 1840 – ko je v Španiji, kjer je zagorela prva grmada, ugasnila tudi zadnja. Katoliško pobesnelo žrtvovanje ljudi vatikanskemu »bogu« - in to v imenu nesebične ljubezni Božjega Sina in Sovladarja stvarstva Jezusa Kristusa – sploh ni čudno, če pomislimo na krvavi in protislovni katoliški nauk, ko naj bi »bog« poslal na Zemljo del samega sebe v obliki »sina«, da ga ljudje mučijo in ubijejo zaradi nekakšnega božjega prevzema človeških grehov. Če ne bi ta grozljivi, poganski in kanibalski nauk Vatikana imel toliko žrtev po celem planetu, bi bilo vse to smešno! Kanibalski? Ja, saj še danes katoliški verniki pri svojih obredih jedo del Kristusovega »telesa« v obliki peciva oz. hostije. Njihova duhovščina pa privilegirano pije zraven še Kristusovo »kri« v obliki vina. Izgleda, da ni slučajno, da je moderni kult vampirjev – upodobljen v neštetih filmih – nastal prav v zahodni, katoliško-protestantski Evropi. Seveda kler govoriči o nekakšni simboliki. Pa imajo čisto prav. Kanibalsko - vampirska simbolika hostije in vina pove vse o bistvu katoliškega verovanja, ki že zdavnaj nima nobene zveze več s prvotnim naukom Jezusa Kristusa. Mogoče edino to, da se je Vatikan zaradi večjega učinka svojih manipulacij – pa tudi iz drugih razlogov – ogrnil s Kristusovim imenom.

    Upam, da bo demokratična slovenska država v kratkem pregledala verske spise in interno pravo katoliške cerkve skozi drobnogled Ustave in zakonov R. Slovenije ter prisilila slovensko podružnico Vatikana, da se uskladi v teoriji in iz nje izhajajoči praksi z modernimi ustavnimi standardi, izhajajočimi iz konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah. Torej konkretno, da cerkev uskladi svoj diskriminatorni odnos do žensk s 14. členom Ustave, ki govori o enakosti, ne glede na spol, raso itn. Tako kot se moramo držati Ustave VSI državljani R. Slovenije, brez izjem. Me tudi zanima, če bi katerakoli druga verska skupnost – ali drug del civilne družbe – imela tako z Ustavo nasprotujočo teorijo in prakso kot katoliška cerkev – ali bi lahko ne samo nemoteno delovala, brez zahtev ustanov državnega pregona, ki ščitijo ustavno ureditev po uskladitvi z Ustavo – ampak, ali bi lahko delovala kot državna varovanka številka ena, kot sedanja vlada trenutno obravnava katoliško cerkev? Odgovor je negativen že sedaj, ko velja še stari, »levičarski« zakon o verskih skupnostih. Če bodo sprejeli novi, »Šturmov« vladni zakon, bomo dobili še večje vladno kršenje ustavne enakopravnosti vseh verskih skupnosti in katoliško cerkev kot državno cerkev. Seveda bo vse posuto z »demokratičnim« perjem.

    In če velja nezastarljivost pregona zaradi zločinov proti človeštvu za nacionalsocialistične (npr. holokavst) in komunistične zločine (npr. povojni poboji v Sloveniji) še po pol stoletja od storitve, vsekakor velja nezastarljivost tudi glede pregona katoliških morilcev žensk izpred pol tisočletja. Ker so konkretni morilci seveda mrtvi, gre tu poleg pridobitve moralnega zadoščenja in rehabilitacije žrtev predvsem za to, da se na takem nuernberško-haaškem sodnem procesu obsodi in prepove ideologijo Vatikana, ki je sploh omogočila grozovite katoliške zločine nad ženskami in drugimi družbenimi skupinami. Saj je ta ideologija še danes neokrnjeno del katoliškega nauka in kot taka lahko spet postane podlaga morebitnim novim pregonom. V slovenskem primeru je prepoved katoliške teološke in konkretne diskriminacije žensk vsebovana v 63. členu Ustave, kjer piše o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti.

    Če so demokratične institucije zaradi vsem znane zgodovine upravičeno prepovedale nacionalsocialistično stranko in njeno ideologijo, je zanimivo, da se nihče ne spotakne ob totalitarni Vatikan in njegove nauke. Vatikan kot nedemokratična, avtokratsko vodena država s tiranom, absolutističnim vladarjem, t. i. »svetim očetom« na čelu. Vatikan kot primer versko diktatorske države par excellence in zgled vsem ostalim diktaturam – tako komunističnim in nacionalsocialističnim kot islamskim. Hitler je konec koncev zatrjeval, da s svojo politiko izpolnjuje cerkvene nauke – tako katoliške kot luteranske – samo bolj dosleden in učinkovit da je. Po padcu klerofašizma na Pirenejskem polotoku v sedemdesetih letih 20. stoletja in komunizma v vzhodni Evropi konec osemdesetih let je Vatikan vsekakor zadnja diktatura na starem kontinentu. Američani danes rušijo islamsko totalitarne režime zaradi njihove domnevno zločinske ideologije, kot so v preteklosti rušili komunistične režime, na diktatorski Vatikan pa so pri svojem izvozu demokracije po vsem svetu »pozabili«. Resnično zanimivo. Pa ne da so ameriški protestantski križarji na podobni valovni dolžini kot Rimskokatoliška cerkev in usklajujejo svoje »demokratično« bombaške akcije z Vatikanom kot nosilcem sicer propadajoče svetovne katoliške diktature?!

    Borislav Kosi
    Boreci 45
    9242 Križevci pri Ljutomeru

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja eckhart
  • Več s področja * Poučna (spo)znanja, znanost

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20060912224857520

    No trackback comments for this entry.
    Marijino vnebovzetje, ženomrzna ideologija Vatikana in kršenje ustave | 13 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Marijino vnebovzetje, ženomrzna ideologija Vatikana in kršenje ustave

    Prispeval/a: Aimee dne sobota, 16. september 2006 @ 09:52 CEST

    Grozljivo res tole izživljanje katoliškega klera nad ženskami!

    Pa da ne bi mislili, da se kaj takega dandanes ne dogaja! Kar preberite si superinteligentne Andresove članke! On je za nas ženske celo iznašel izraz "ženska rasa". Zato si kot pripadnik večvredne "moške rase" lahko jemlje pravico, predpisovati nam ženskam, kakšne naj bomo, kako naj izgledamo in kako naj se obnašamo, da bomo čimbolj všečne senilnim starim dedcem.

    Sramota!

    Aimee


    Se lahko pogovarjamo tudi dugače, ko je vera v službi življenja

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 16. september 2006 @ 17:07 CEST
    Spoštovane bralke in spoštovani bralci!

    Mislim, da se o tej tematiki lahko pogovarjamo tudi drugače.

    ZGODBA O MARIJINI GOSPE SVETI NA KOROŠKEM

    Prva cerkev, ki jo je slovenska roka zgradila, je bila Marijina -Gospa Sveta na Koroškem. To je mati vseh slovenskih cerkva. Postavili so jo, ko je slovenski narod nastajal in tudi nastal ob knežjem kamnu v Karantaniji v 6. stoletju, tu je zibelka slovenstva, ki je zaznamovana tudi s krščanstvom.

    V koreninah je naš narod krščanski, to je njegova identiteta.
    Dan Marijinega vnebovzetja 15. avgust je slovenski državni praznik. Marija simbolizira materinstvo, družino, ljubezen in sočutje, bratstvo in sestrinstvo. Podoba Marije daje prijeten notranji očutek. Obračamo se na Marijo z željo in prošnjo:

    - da bi znali in zmogli na pragu 3. tisočletja odpreti vrata Kristusu in zaživeti po njegovem nauku;
    - da bi se v naših družinah spoštovala svetost življenja in bi v njih bile moralno-etične in narodnostne korenine vedno zdrave, žive z zagotovilom narodove prihodnosti,
    - da bi ves narod ostal zvest sporočilu, ki prinaša dobro.
    Samo narodi, ki imajo svoj zgodovinski spomin in etično tradicijo bodo obstali, drugi se bodo utopili kot hlapci tujcem in kot narod izginili.

    ZGODBA O SVETOGORSKI MATERI BOŽJI

    Primorci smo pred nekoliko manj kot pred petsto leti na Sveti Gori na Skalnici sezidali mogočno baziliko Devici Mariji. To je Primorcem budilo zavest, da živijo in delajo kot izvajalci velikega božjega načrta neskončnih razsežnosti, ki vključuje dobro, med drugim tudi ohranjanje slovenstva pred raznarodovanjm, podjarmljenjem in potujčevanjem. Skoz te stvari gledam z vrednostnimi merili življenja.

    V prvi svetovni vojni je brat od moje babice Frančiške Rešeta, poročene Breščak pater gvardijan, p. Frančišek, br. Peter Janez Rešeta rešil pred uničenjem svetogorsko podobo Matere božje tako, da je sredi grmenja italijanskih topov in granat, ki so tolkle po avstrijskih jarkih na Sabotinu, pri vojaškem poveljstvu izprosil, da so podobo Matere Božje z avtom 1. junija 1915 odpeljali na železniško postajo pri Sveti Luciji (danes Most na Soči). Od tam je z vlakom odpotoval v Ljubljano in spravil podobo v frančiškanski samostan. Od vojaških oblasti v Ljubljani je dobil dovoljenje, da smo ostati na Sveti gori kot varuh svetišča ter se je takoj vrnil. Reševal je cerkveno opremo in jo spravljal v Gorico k usmiljenim bratom. Vsako nedeljo je spovedoval in maševal v Grgarju. V prvih dneh vojne je bila Sveta gora še za bojno črto, ki je tekla od Gorice, od Sabotina k Oslaviji in Kalvariji. Toda zaradi višine je bila tedaj pomembna postojanka. Z njo so Avstrijci opazovali fronto in italijansko zaledje. Zato so vsi vedeli, da bodo Sveto goro kmalu obstreljevali. Res so že 5. junija zadele Sveto goro prve granate. Prve ranjence so s Svete gore pripeljali v goriško bolnišnico Rdečega križa. To so bili topničarji, ki sojih je hudo ranile italijanske granate, ko so priletele naravnost v njihov top. Vsi so zaradi ran umrli. Zažigalne granate so 23. junija 1915, na kresni večer, zažgale svetogorski samostan in cerkev. V prvih popoldanskih urah so zagrmeli italijanski topovi. Kakor bi se valila ogromna nevidna telesa je v zraku ječalo, pljuskalo, se zvijalo in tulilo. In padajo granate in šrapneli na vse hribovje goriškega obmestja. Rumeni plameni se zabliskajo iz kepe dima nad vidnogradi. Na polja padajo med strašnim grmenjem in uničujejo, razdirajo, ruvajo. Na slemenih, po vrhovih in dolinah se dvigajo proti nebu črni, ogromni oblaki dima kakor tudi iz pogorišč. Nizko se je sklonilo svetlo zeleno večerno nebo in pokrilo s črnim plaščem noči razrito bojišče. Tisti krat so zagoreli kresovi po brdih, kresni večer je bil, vseh skrivnosti poln. V neizmerni bolečini in grozi je kriknilo na tisoče src: naši domovi gorijo! Plameni so švigali iz hiš visoko v nebo, da je zažarelo in razsvetljevalo z rdečim sijem vso okolico.

    Ogenj je planil iz samostanskega poslopje v temno noč, plameneči oblaki dima so legli na baziliko in jo ovili z ogromnim, strašnim vencem.

    »Marija, Marija!«

    In narod je nem in vdan pretrpel vse grozote molče in stisnjenih ustnic, je zajokal kot otrok. Zajokale so žene, zaihteli starci in starke. Ljudje so romali k Mariji na goro, trudni in obteženi, in vse te ljudje je Marija potolažila in vsem je vlila novih moči.

    Srce Primorske, srce primorskih ljudi je izgorevalo polagoma vso kresno noč, dokler niso mladi žarki rosnega sonca poljubljali začrnelega zidovja samostana in razdejane cerkve.
    »Mati! Marija!«

    Sveto goro so spet močno obstreljevali s topovi 18. oktobra in potem vse pogosteje in vedno huje in jo spremenili v kup razbitin. Varuh cerkve in samostana ni imel več kaj reševati. Šel je v bolnišnico usmiljenih bratov v Gorico in tam stregel ranjencem. V prvi svetovni vojni je bil ranjen tudi moj ded s šrapnelom v nogo, ki se mu je celo življenje gnojila. Varuha cerkve s Svete gore je med molitvijo zadel v grlo dobec raztreščene italijanske granate in čez dva dni, 13. aprila 1916, je zaradi rane umrl.

    Po prvi svetovni vojni sta Jugoslavija in Italija podpisali mirovno pogodbo v mestu Rapallo 12. nobembra 1920. Tedaj je bilo Italiji po mednarodnem pravu priznano v last slovensko ozemlje, ki ga je prej, po vojni, zasedala vsa Primorska s Cerknim in Idrijo, Postojni in Št. Petrom na Krasu (sedaj Pivka). Zavezniki so to ozemlje obljubili Italiji z londonsko pogodbo 16. aprila 1915, če bo z vojsko napadla Avstrijo. Države antante so hotele tako kaznovati Avstrijo, toda to kazen smo občutili Slovenci, ki smo živeli v tistem delu Avstrije, ki so ga nestrpni italijanski nacionalisti hoteli prisvojiti. Državniki so popolnoma pozabili na samoodločbo narodov. Za Slovenski narod sploh niso vedeli. Italije nihče ni opozoril naj upošteva pravice slovenskega naroda.
    Na zasedenem slovenskem ozemlju so nestrpni italijanski nacionalisti že takoj po vojni neovirano nastopali. Zatirali so Slovence kakor so hoteli. Policija je prijemala in zasliševala preganjane, ne pa preganjalcev. Oktobra 1922 so prevzeli oblast najbolj zagrizeni nacionalisti, fašisti. Ti niso izbirali sredstev za potujčevanje narodnih manjšin. Odkrito so povedali, da se morajo vsi, ki živijo v Italiji poitalijančiti. Trdili so, da so vsi prebivalci Primorske Italijani. To so dokazovali s starimi matičnimi knjigami, ki so jih v prejšnjih stoletjih pisali v latinščini ali italijanščini. Po njihovem so se prvotni Italijani pozneje poslovenili, zdaj pa morajo spet sprejeti italijanski jezik in italijansko kulturo. Za dokaze so bili nedostopni. Kdor je branil slovensko narodnost, je bil po njihovem nacionalist, panslavist (Ivan Cankar), avstrijakant, nespravljiv sovražnik vsega italijanskega.

    Slovenske otroke so začeli že leta 1923 že v prvem razredu ljudske šole potujčevati in podučevati samo v italijanščini. Vsako leto se je italijanski pouk raztegnil na višji razred. Slovenski učitelji so bili upokojeni ali premeščeni v notranjost Italije. Tedaj je zaveden Slovenec goriški nadškof Frančišek Sedej ustanovil veroučne šole v cerkvah, ker je oblast zahtevala, naj tudi duhovniki poučujejo verouk v šoli v italijanščini. Z velikimi žrtvami so duhovniki in starši ohranili slovenske veroučne šole v cerkvah do padca fašizma.

    Gospodarsko moč Slovencev so fašisti zlomili z uničenjem slovenske Zadružne zveze. Do konca leta 1927 so razpustili vsa slovenska društva na Primorskem. Izobrazbo in vzgojo so ljudem omogočili duhovniki v verskih združenjih. Fašisti so to spoznali in duhovnike besno preganjali.

    Slovensko javno življenje so fašisti zatirli, ohranili so ga duhovniki s krščanskem naukom v župnijah in zavedni Slovenci v svojih hišah. Zaradi narodnosti so Primorske Slovence zapostavljali, žalili, napadali, zapirali, pobijali. Trpel je, koga je zadelo, in vsakdo se je neprestane bal, da ga bo kdo zagrabil. Slovencem so dajali piti mašinsko olje in jih po zaporih pretepali. Ne samo civilni prebivalci, tudi duhovniki so bili deležni iste usode.

    V tem ozračju dejanske nasilnosti je na Sveti gori 11. novembra 1923 udarila še strela v kapelo in samostan. Čez nekaj dni je prišla novica o odločitvi vrhovnega frančiškanskega predstojnika v Rimu, da je Sveta gora prepuščena v upravo italijanskim frančiškanom in Trenta. Slovenski redovniki jim bodo morali pomagati, dokler se ne bodo naučili slovenščine, potem pa oditi v Jugoslavijo. Goriški nadškof Frančišek Sedej je 14. januarja 1924 poslal prošnjo papežu Piju XI. Naj razveljavi odločbo frančiškanskega predstojnika. Skliceval se je na pomanjkanje duhovnikov goriški nadškofiji. Dosegel ni nič. Odločba je ostala v veljavi.

    Potem pa je goriški nadškof 26. januarja 1924 predlagal apostolski kongregaciji za redovnike, naj razveljavi odločbo frančiškanskega predstojnika, Sveto goro pa bo upravljala goriška nadškofija kakor nekoč do leta 1901. Toda tudi tega predloga v Rimu niso upoštevali. Italijanski frančiškani so prevzeli upravo na Sveti gori 22. maja 1924. Tedaj so se slovenski frančiškani odselili v Ljubljano. Zamenjavo uprave je zahtevala italijanska vlada in jo tudi dosegla iz same nestrpnosti do Slovencev. Hotela je Sveto goro uporabiti za poitalijančevanje Primorcev, torej za politične namene.

    Ta njen namen pa se ni izpolnil, postavili so temeljni kamen za novo svetogorsko cerkev. Italijanski frančiškani, ki so prišli na Sveto goro so se naučili slovenščine, kajti Primorci so se na sveti gori spovedovali v svojem materinem jeziku. Zanimivo je, da se je moral italijanski frančiškan posloveniti, če je hotel, da so romarji in verniki hodili k njemu k spovedi in da jim je pridigal v jeziku, ki so ga hoteli razumeti. Ta pater je bil še po drugi svetovni vojni deset let svojega življenja v Gorici kaplan za Slovence in kurat zanje v civilni bolnišnici. Umrl je v Gorici leta 1973.

    V Marijini hiši na Sveti gori vlada ljubezen, ki ne misli hudega. Ne veseli se krivic, veseli se pa resnice. V njej ni tako kot je v svetu vladarjev in velikašev, ki dajejo čutiti svoje gospostvo in si lastijo oblast nad ljudmi. Kdor v njej hoče postati velik, naj bo vsem strežnik, kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Marijino mišljenje ima dobre učinke. Razvidni so iz delovanja italijanskih frančiškanov na Sveti gori. Nezadovoljnost, nasprotovanja in žalitve iz zaničevanja, domišljavosti in brezobrzirnosti so v nasprotju s pravimi človeškimi občutki ljubezni. Sodelovanje s Kristusom po vzoru Device Marije Svetogorske nas povezuje v bratsko sožitje in nas varuje v miru.

    Dolga je še zgodba kaj vse se je dogajalo na Sveti gori v drugi svetovni vojni. Primorci smo bili vselej zaznamovani z raznarodovanjem in zatiranjem. Na Primorskem ni bilo državljanske vojne, ker je deloval Zbor svečenikov Svetega Pavla, v katerem je bilo včlanjenih 300 slovenskih primorskih duhovnikov, narodnjakov. Zato imamo Primorci poseben spoštljiv odnos do božjih hramov, božjih znamenj in duhovnikov, ki so bili z ljudstvom povezani, bili so narodni buditelji, varuhi in del primorske duše. To je naša zgodovina, naša preteklost, to so naše izkušnje. Naše vrednote in kulturo sestavlja krščanski etos. Devica Marija simbolizira mater, ki varuje vse svoje otroke in jih povezuje v ljubezni. Tako za tiste, ki redno obiskujejo božje hrame in obrede, kot za tiste, ki jih obiščemo le občasno, so ti simboli pomembni, ker so zgodovinsko in življenjsko povezani z našo narodno samobitnostjo in primorsko dušo.

    Tatjana Malec


    Marija pomagaj za dober biznis

    Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 15:41 CEST
    Kaj ima praznik vnebovzetja Device Marije kot simbol opraviti z bojem primorskega naroda za osvoboditev izpod fašističnega jarma ali z boji v prvi svetovni vojni???!! Na simbolni ravni gotovo nič. Razen morda to, da ljudje, ko so v stiski, molijo k bogu in prosijo svoje svetnike, naj jim pomagajo. Enako velja za Marijo. Težava je v tem, da so vojaki na obeh straneh Soče molili k istemu bogu in prosili isto Devico Marijo, ponavadi predvsem zato, da bi sami sklatili čim več sovražnikov in seveda ostali živi. In prav Italija, ki je Slovencem prizadejala največ zla, je tudi najbolj katoliška država, kjer igra čaščenje device Marije še posebej pomembno vlogo. In Slovenci smo v stiski prosili prav isto Marijo, naj nam pomaga. Nazadnje smo vseeno izgubili Trst in Gorico! Očitno nas devica Marija ni uslišala. Mogoče ima pa rajši Italijane, nenazadnje je Petrov prestol v Rimu in ne v Ljubljani. Za uteho nam je brezmadežna Mati zapustila vsaj Sveto goro, kar pa spet ni tako slabo. Sveta Gora sicer ni velika pomorska luka, ni okno v svet -je pa nedvomno okno v Nebesa. In v dobri povezavi z igralniškim multikompleksom zna nazadnje tudi na tem svetu prinašati mastne denarce. Le kdo bi vedel? Skrivna so pota gospodova...









    Marija pomagaj za dober biznis

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 20. september 2006 @ 10:46 CEST
    V veri ljudi gre za tisto življenjsko držo, ki se razume kot pridobljena moč za izpolnitev, ki je v najglobljem smislu neki višji red, ki sega čez meje egoizma. Pri prošnji Marija pomagaj, gre za stanje duha, za simboliko ljubezni, materinstva, bratstva in sestrinstva, usmiljenja in ne za vulgarni biznis.

    T.


    Se lahko pogovarjamo tudi dugače, ko je vera v službi življenja

    Prispeval/a: Drago dne sreda, 20. september 2006 @ 13:40 CEST

    Tatjana, zelo zanimivo in nič drugače kot to sam vidim glede primorskih duhovnikov. Za ostale se da tudi kakšno drugačno reči. Zelo zanimivo je, da se Kranjci bolj natančno Notranjci ponovno širijo na Primorsko. Parafraza njihove parole je: "Naredite nam to deželo ponovno Notranjsko!". Začetna naravna meja je bila tista meja med "Primorsko" in Kranjsko, ki je bila vzpostavljena z Rapalom. Premalo poudarjamo, da so primorsko osvobodile Primorske prekomorske brigade in iz tega sledi tudi novejši praznik 15. septembra (Gorico - Gorizio pa so slovensko-jugoslovanski komunisti dali Italiji, da bi italijanski komunisti zmagali na volitvah). Dokler niso prišle te brigade, ni bilo pravega vojaštva ne na Primorskem in ne v Sloveniji in do takrat so bili partizani več ali manj skrivaške vojaške partijske enote pod poveljstvom OF, ki so se bolj znašale nad lastnimi ljudmi kot nad t.i. sovražnikom. Politike, ki je zakrivila, da smo Primorci padli pod Italijo, ni potrebno obtoževati kot tuje, temveč je to nesposobna slovenska, kranjska politika pod vodstvom klerikalne stranke - SLS, katera je onemogočila generalu Majstru pohod na Koroško in kasneje proti zahodu. Ta politika je bila toliko nesposobna, da je na ozemlju pod svojo jurisdikcijo na Koroškem izgubila plebiscit. Čehi so dobili Sudete z Nemškim življem, brez kakršnih koli kolobocij.

    Tatjana, torej nikar ne kažimo s prstom na druge. Zavedati se moramo, da drugi naši trije prsti vedno kažejo na nas, a palec kaže, da je še nekdo, ki to opazuje. Čim prej bomo dosegli katarzo, tem boljše bo za nas.

    Vsekakor ne bi uporabljal germanske štorije in baldorije o naši naselitvi v 6. ali 7. stol. na ta področja. Po mojem vedenju smo se naselili vsaj pred Germani in to okrog 7. stol. pred n.š., lahko smo pa starejši in celo avtonomni (to tezo dajem pod ?). Z novejšimi genskimi preizkavami je ugotovljeno, da ima več kot polovica t.i. Germanov slovansko gensko osnovo. Čudno je, da kranjski kabinetni strokovnjaki nočejo o tem nič slišati in tudi ne o novejših ugotovitvah dveh Primorcev Joška Šavlija in Ivana Tomažiča ter Mateja Bora in ostalih pristoplih (več na Veneti in Hervardi in tudi Mirko Vidović; Hrvatski iranski korijeni, 1991. Avtor pove več o Slovencih kot Hrvatih, samo brati je treba znati). Kranjci so bili od nekdaj dobri germanski in tudi siceršnji hlapci in so tudi za Germane zahodno mejo pomikali proti zahodu, na Primorsko, da bi tako lahko prišlo do Velike Nemčije vse od Baltika pa do Adrije.



    Marijino vnebovzetje, ženomrzna ideologija Vatikana in kršenje ustave

    Prispeval/a: ulec dne torek, 26. september 2006 @ 10:50 CEST
    Razprava je nekoliko zašla na politično raven in je izgubila prvotni smisel.
    Rad bi samo povdaril, da smo Slovenci obstajali še preden smo bili pokristjanjeni.
    Od kod torej nekaterim ljudem ideja, da smo Slovenci katoliki. Prvotni sigurno nismo bili. Trenutno pa smo nekje 57 odstotno. Vendar se odstotek manjša.
    Še dandanes na vasi si črna ovca, če tvoj otrok ne hodi k verouku.
    Pustimo to na strani, saj je že druga tema.
    Torej, prvotno smo bili samo ljudje. Nismo bili niti Slovani, niti Slovenci. Potem smo bili verjetno praslovani.
    Od kod smo prišli? Obstaja veliko teorij. V letih po osamosvojitvi Slovenije je čedalje več teorij, da sploh nismo Slovani. Od kod potem tolikšna podobnost našega jezika z ostalimi slovanskimi jeziki.
    Vendar tudi to ni pomembno.
    Nekoč smo bili svobodni ljudje, nomadi, zemlje si nismo lastili, nihče nam ni vsiljeval vere.
    In samo takrat smo bili svobodni. To je predhodnik Slovencev.
    Pračlovek brez narodnosti.
    Upam, da se bomo nekoč vsi zavedali, da ne potrebujemo nacionalnosti, da ne potrebujemo države, da ne potrebujemo državnih praznikov, če ni države, in predvsem, predvsem pa ne potrebujemo nikakršne vsiljene doktrine (katoliške vere, muslimanske vere, komunizma itd, itd)...
    Odplavajmo svobodi nasproti...


    Marijino vnebovzetje, ženomrzna ideologija Vatikana in kršenje ustave

    Prispeval/a: MC dne torek, 26. september 2006 @ 11:09 CEST
    Nisem ravno navajen ploskati. Ampak vseeno - bravo Ulec, to so besede !!!!

    Svobodni pračlovek brez narodnosti, brez ideologije, vere in države! Homo Anarhisticus ! Surovež, ki si je potrgal lastne korenine, da bi si lahko poiskal boljšo prst. Amoralna instinktivna živalca. To mi je všeč. In seveda, dobra iztočnica za rafinirana bitja omike, kakršna je Tatjana ... Ulec, pripravi(va) se na pridigo...



    Marijino vnebovzetje, ženomrzna ideologija Vatikana in kršenje ustave

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 26. september 2006 @ 14:08 CEST
    Pa odplavajmo brez vse te zgodovinske navlake, ki se izraža z govorico samostalniških stalaktitov, ki jih je Ulec spretno znosil iz podzemskih jam predjamskega človeka; zakaj bi žrebci, ki se vlečejo iz tega evropskega duhovnega kotla in tunkajo vse ostale v lastno vihravo notranjost, zaverovano dogajanje z brezkulturnostjo in necivilizranostjo predjamskega človeka, bili povezani z "mednarodno zaroto" krščanstva, kakršno se je v zadnjih dva tisoč letih zaredilo v Evropi in ji duhovno vladalo. Pa odplavajmo z vsem svojim divjaštvom, anarhijo in brez države in vere svobodnim tokovom barbarstva naproti, goli brez vsega, samo s praporom svobode, brez odgovornosti.

    Bravo Ulec, zakaj bi nam vsi studenci krščanske eksistencialistične filozofije in krščanskih modrosti ter etike, ki jo je že Kocbek prenašal iz francoskih esejev na usta Slovencev tudi med drugo svetovno vojno, kvarili materialistični larpurlartizem tvojega časa. Očitno je ta čas samo tvoj in moj prav nič. Najpomembnejši v naši družbeni stvarnosti so nezadovoljni kritikastri vsega in jalovi ustvarjalci čudaških kritičnih razprav, katerega prototip je naš MC. Zares čudno žalost predjamskih mentalnih abortusov doživljam, le kaj sem deležna na teh spletnih straneh. Niti ene same besede si ne zasluži Kristusova zavest. Niti ena same pozitivne besede si ne zasluži krščanska kultura, iz katere je zrasla Evropa. Jaz Ulec s teboj bosonoga in kulturno gola pa ne želim s tvojo svobodo odkorakati naprej. Skepticizem in cinizem pa ni intelektualne narave. Jaz sem v svojih komentarjih govorila o simboliki ljubezni in o dobrih ljudeh.

    V svojih komentarjih se pojavljam samo v vlogi zagovornika duhovnih temeljev človeštva in humanistične omike. Kristusovo zavest doživljam kot kulturo in etiko in odklanjam vsako mešetarjenje s človeško zgodovino in vso spakljivo šibkost, ki se kaže v tem, da se negira, da se katoliška omika, kot del evropske, ni izkazovala kot bistven element vzoje. Ko so pameti zaprta in zastrta vsa okna, ni mogoč pogled nazaj.

    Toliko, kar se mene tiče!

    T.


    Marijino vnebovzetje, ženomrzna ideologija Vatikana in kršenje ustave

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 26. september 2006 @ 19:11 CEST
    Pozdravljen Marko,

    ti me lahko nazivaš reafinirano bitje omike in me lahko tako vidiš v svojih očeh (kdo bi vedel kakšna ogledala imaš vse ti za druge?), nič za to. Ne bom delala problema iz tega, ker na teh spletnih straneh običajno ne govorimo o avtorju komentarja kakšen je, temveč kaj je povedal o stvari, o kateri govorimo, iz tega pa izhaja tudi njegov odnos do stvari.

    Če že govorimo o človeku, ki komentira, moramo vedeti, da je ta zazidan v subjektivnosti in subjektivnih projektih, ki jih snuje, v katerih na nek način vedno definira sebe. Vendar človek ima tudi sposobnost preseči svojo subjektivnost in spoznavati stvari, kakršne so.

    Ti si zaploskal Ulecu nekako za to, da gremo naprej v nove čase brez države, vere (vero pojmujem kot Kristusovo zavest, etiko in kulturo, skratka svojo zgodovinsko preteklost in iz tega izhajajočo prihodnost, ki jo lahko gradim in dograjujem samo na vrednotah, ki jih nosim kot človek v sebi). V tej teoriji "začeti vse znova" je stoji past, ki se imenuje nerealnost.

    Kot prvo bi poudarila, da človek ne more biti zaprt v svoji subjektivni zavesti, rasi, socialnosti in radikalno ločen od vesolja, od prazačetka ali prapočela (vseeno kako imenujemo skrivnost, ki je ne poznamo). Spoznavanje celotnega stvarstva in vseh zakonitosti vesolja ter naravnega dogajanja v človeku in izven človeka, je vedno posredno ali nesporedno, tudi spoznavanje človeka in njegove specifičnosti. Človekova biti se na poseben način srečuje in stika z dogajanjem družbeno - človeške in izven-človeške stvarnosti. Dualizem človeka in narave, njegove svobode in eksaktnosti, antropologizma in scientizma ne more biti premagan s stališča zavesti ali snovi, temveč na podlagi prakse, pojmovane v navedenem smislu.

    Dialektiki gre za "stvar samo". Toda "stvar sama" ni navadna stvar, in končno sploh ni stvar. "Sama stvar" s katero se ukvarja filozofija, je človek in njegov položaj v Univerzumu, ali z drugimi besedami izraža isto; totalnost sveta, ki jo v zgodovini odkriva človek, in človek, ki eksistira v totalnosti sveta. Stvarnost brez človeka je nepopolna, značaj človeka ne more biti spoznan v antropologiji, ki zapira človeka v subjektivni zavesti in ga ločuje od tistega, v kar on verjame. Človek je tudi duhovno reproducirana stvarnost v svoji totalnosti in on s svojo sposobnostjo duhovno reproducira totalnost sveta.

    Kaj smo razumeli iz zgornjega navajanja? Človek, za katerega bi se narava popolnoma spremenila n. pr. da bi ne imel več družbene nadstavbe (združujem pojme), n. pr. da bi pri njem nasilno zbirisali njegove evropske krščanske korenine, sistem vrednot in etike, s katero se je kulturno obogatil, bi osiromašil svoje plati človeškega življenja. Preteklo kulturo človeštva pojmovati zgolj iz ideološkega zornega kota (ali jo ideološko sprejemam ali jo ne sprejemam), je zgrešeno. Kaj pomeni duhovna reprodukcija v določeni družbi? Ali ni to obvladovanje celotne stvarnosti?

    Če pa to ontologiziramo (kar je izključeno za materialistično filozofijo, ki pojmuje spoznanje kot duhovno reprodukcijo stvarnosti, kar pomeni, da štejemo stvarnost samo in človek išče svoj odnos in svoje mesto v tej "stvarnosti", bo rešil pozitivno to nalogo samo tedaj, če se bo bodisi sam spremenil v matematično-fizikalno količino, t.j. v preračunljivi del distribucijskega sistema, ali pa se bo priredil ali prištel k tako distribuiranemu sistemu kot subjekt, kot teoretik, fizik, matematik. Vendar stvarnost ni avtentična stvarnost brez človeka, prav tako kakor ni (samo) človekova stvarnost. Stvarnost torej ni odvisna samo od človekove zavesti, temveč tudi od njegove eksistence in človekove stvarnosti, ki presega naravo in definira zgodovini svoj položaj.

    Človek se vedno išče v svoji naravi in v svoji zgodovini in defnira svoj odnos do nje, ne more jo pa izkorenititi, izničiti, negirati, čez noč spremeniti človekovih stališč, njegove kulture, etike, zavesti. To je barbarstvo, ki so ga na zgodovini preizkusili vzhodni totalitarci.

    Tvoje ploskanje trpi nepremagljivo notranje prosislovje, saj tak človek, kot mu ti ploskaš sploh ne bi mogel obstajati, ker ga enostavni ni, rezn če mu opereš možgane in ga narediš z nasiljem s tem, da mu vsiliš tvojo zavest.

    Kakor koli obračaš filozofsko antropologijo, boš vedno trčil ob Kantova vprašanja: Kaj lahko vem? Kaj naj delam? V kaj smem upati? Kdo je človek? Na prvo vprašanje odgovarja metafizika, na drugo morala, na tretje vera, na četrto antropologija. Kant pravi, da se vsa tri prva vprašanja sodijo v antropologijo, ker se vsa tri vprašanja nanašajo na četrto vprašanje. Kdo je torej tisto bitje, ki se sprašuje, kaj lahko ve, kaj naj dela, in v kaj sme upati? Človek je torej bitje, ki spoznava, kaj lahko spoznava, kaj naj dela, ki spoznava, v kaj sme upati.

    S tvojimi razlagami in tvojo ieologijo Marko, trpi programska koncepcija filozofije človeka, ker si zašel v napremagljivo notranje nasprotje. Opustil si človeka kot celoto ali ga upoštevaš samo toliko, kolikor si ga spremenil v ne-človeka, t.j. kolikor si ga reproduciral na matematično-fizikalno količino in pod vtisom zunanje nujnosti čutiš potrebo, da bi tako razdeljeno in okoleščeno filozofijo totalnosti, dopolnil s stvarnostjo brez celovitega človeka. Človek pa je avtentičpen, če ga dopolnuje duh. Človek je orodje nadosebne sile in ustvarja samega sebe kot govornika, pesnika, pisatelja, zastopnika človeškosti, vere, resnice, itd.

    Človek izvršuje voljo svetovnega duha, človek ne vsiljuje svojih interesov, temveč ustvarja železne zakone Zgodovine. Z vidika tehnike ni človeku težko ubiti človeka, z vidika etike patega ne more.

    Za človeka je značilna mnogodimenzionalnost, zato so izjave kako bomo ploskali sami sebi, svojim strastem in interesom, svoji egoistični podjetnosti, partikularni zaslepljenosti, ne da bi težila zgodovina k svojemu esahatološkemu vrhuncu, temveč naj bi tkala svoj večen in nesmiselen obtok razuma in nerazuma, dobrega in zlega, človeškosti in nečloveškosti, zgodovina bi bila resnično sistem "brezboštva in ateizma". Če pa je zgodovina razumna in smiselna, potem je samo zato, ker se v njej kaže in realizira višja namera, razum ali načrt previdnosti. Zgodovina kot celota je postopno, počasi se razkrivajoče absolutno. Človekova dejanja nimajo smisla in razuma sama po sebi, temveč dobijo smisel in prevzamejo razumnost glede na načrt in razum previdnosti.

    Treba je vedeti, da v zgodovini se ustvarja enotnost nujnosti in svobode, toda svoboda je navsezadnje samo navidezna in enotnost svobode in nujnosti je zato fiktivna.

    Svoboda o kateri govorita Ulec in Marko, je le videz. V Zgodovini se realizira prestabilizirana harmonija, historične osebnosti pa so njeno orodje ali izvršilni organ. Zato v zgodovino ne sodijo nestrpneži, sovražno nastrojeni ljudje, ljudje, ki neprestano napadajo inštitucije in posameznike, ki jih je ustvarila in jih vzdržuje zgodovina ( n.pr. verske), ker to ne prinaša nikoli dobrega.

    Človekova nezmotljiva, neskončna sila, ki ima različna imena je: Človeškost, Razum, Absolutno, Duh in Previdnost. Človekova naloga je strpno popravljati odklone in privesti človeka k dokončnemu zamagoslavju dobrega.

    Te nevidne roke pa ne more imeti niti Ulec, niti Marko, niti Društvo za zaščito ustave in krivic cerkve, ker ne delujejo po zgornjih načelih. Nestrpni so.

    Človeškost pomeni spoštovati prepričanje in mišljenje ter če hočete tudi versko opredelitev vsakega človeka.

    Razum pomeni delovati po narčtu, da se prestabilizira zlo v harmonijo in dobro.

    Absolutno pomeni, da vrednot, ki so bile razodete kot absolutne ne moremo zrelativizirati.

    Imeti duha pomeni, da ima človek daje in priznava drugemu pravico do svojega svobodnega mišljenja in oblikovanja duha v smislu totalnosti sveta.

    Previdnost pomeni, da človekovo delovanje in prizadevanje za spremembe ne sme biti nestrpno, sovražno, da pomanjkljivosti in odklone opravljamo tako, da privedeno dobro do zmage, brez prelivanja krivi, vojn, itd.

    Zgodovina je vedno človekov produkt, ki vključuje tudi nestrpnost in te očitno ni malo. Tudi nereligiozni mislec naj bi bil prisiljen uporabiti "previdnost" kot konstitutivno prvino zgodovine. Brez previdnosti nastane kaos, kakšnega producira omenjeno društvo in mnogi posamezniki. Govoriti kar vsevprek, da imamo versko problematiko za nesmisel in prevaro in da štejemo ateizem za mderno mišljenje, predstavlja negativno dejavnost, ki ne prippomore človeškosti. Vsako delovanje naj se prekriva z dobrim namenom: lahko je namen slab ustvarjati razdor med ljudmi in vsiljevati svojo voljo, ali pa je namen dober, da se prepusti ljudem svobodno kroženje razuma in oblikovanje zavesti po svojem prepričanju. Ne religija in ne ateizem naj ne mistificirajo svojega poslanstva, da odrešujejo svet. Človek se odrešuje vsak sam s harmonijo znotraj sebe in okoli sebe, nihče ne želi vsiljene koncepcije svetovnega nazora in obremenitve z novimi vulgarnimi mistifikacijami.


    LP Tatjana





    Marijino vnebovzetje, ženomrzna ideologija Vatikana in kršenje ustave

    Prispeval/a: Drago dne sreda, 27. september 2006 @ 14:31 CEST

    Nihče se ne more nad nikomer izživljati, če se mu ta ne pusti. Vsakdo pa se s seboj mnogo bolj izživlja, kot se lahko drugi nad njim. In če se kdo nad kom izživlja, se samo zato, ker se manj nad njim izživlja, kot se sam izživlja nad seboj. Takšna je pač toleranca vsakega od nas. Ko kdo preseže to toleranco izživljanja nad nekom, šele tedaj se ta upre. Do tedaj pa trpimo razna izživljanja.



    Marijino vnebovzetje, ženomrzna ideologija Vatikana in kršenje ustave

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 28. september 2006 @ 14:45 CEST
    A.,B.,C..... za ULca - namen predavanja, ki ga ja svetoval Marko:

    Namen predavanja je seznanjati in posredovati predmet, ki spada med najbolj temeljne s področja t. i. teoretične filozofije. Brez metafizične podlage in utemeljitve filozofija ni možna, saj je metafizika način razmišljanja, zmožnost presežnega dojemanja oz. transcendiranja. Sledi prikaz za razumevanje zveze in bistvene razlike med ontologijo in metafiziko. Predmet opozarja na načelo (metodo), s katerim se vzpostavlja tradicionalna (predmetna) metafizika in kar ji tudi omogoča njeno samostojno predmetno območje; mišljena je teorija o najvišje bivajočem, ki ni istovetna s teologijo. Precejšen del predavanj se ukvarja z analizo tistih tendenc v zgodovini filozofije, ki jih povzemamo v zbirni pojem »kritika metafizike« in »poskus odprave metafizike«. Predavanja posredujejo sodobne poskuse aktualizacije metafizike, tj. »rehabilitacijo metafizike« na bistveno drugačnih osnovah in predpostavkah, kot so tradicionalne. Gre za možnost in ohranjanje metafizike v t. i. postmetafizični dobi, za znotrajsvetno metafiziko, ki opušča deduktivno logiko platonskega zasvetovja.
    Predpostavke za nastanek metafizike in metafizičnega. Metafizika kot določen način spraševanja, ki mu ne zadošča samo to, kar je. Problematika ločitvenega načela, tj. horizme. Neulovljivost in večpomenskost pojma metafizike. Onto-teološko bistvo metafizike. Metafizika kot nagib uma. Metafizika kot metoda in kot samostojno predmetno področje: Bog, duša, svet. Odnos med ontologijo in metafiziko. Odločilna vprašanja in odgovori o biti znotraj ontologije za metafiziko in ne obratno. »Tostranskost« ontologije, bit kot fenomen in ne kot hipoteza. »Onstranskost« metafizike: hipoteza o nadčutnem, nadizkustvenem, večnem itd.Odnos med »prvo filozofijo« in teodicejo. Metafizika v dobi novoveških sistemov. Nepremagan razkol in razcep med dušo in telesom. Metafizični nauk o substanci. Metodološki vidiki v kontekstu metafizike. Metafizika in dialektika. Dileme, kontroverze in različna vrednotenja tega odnosa. Metafizika in alienacija. Kritika metafizike v nemškem idealizmu. Predpostavke in izhodišča te kritike. Ideja o koncu filozofije. Izhodišča teh razmišljanj in njihove ugotovitve v sodobni filozofiji. Razlika med moderno in postmoderno, metafiziko in utopijo. Razlika med pometafizično in postmetafizično mislijo. Kritika metafizike v filozofiji 19. stoletja. Ideja o »smrti« Boga. Ideja o večnem vračanju enakega. Metafizika in medsubjektivnost. Učasovanje bivajočega, pojmovanje cikličnega in linearnega razvoja glede pojma napredka. Ideja nesmrtnosti, nastop nihilizma, svetost smrti, svetost življenja. Izguba nekaterih tradicionalnih filozofskih predmetnih območij - aktualnost filozofske antropologije. Človek kot »animal metaphysicum«. Sodobne kritike metafizike v filozofiji 20. stoletja. Aktualnost metafizike danes. Poskus rehabilitacije metafizike v sodobni filozofiji. »Pozitivna metafizika« in »negativna metafizika«, deduktivna in induktivna oziroma prizemljena metafizika. Solidarnost z metafiziko v trenutku njenega sesutja.
    Iz navedene literature samo krajši izbor najbolj značilne metafizične problematike:

    1. Aristoteles: Metafizika, ZRC, Ljubljana 1999.
    2. I. Kant: Prolegomena, CZ, Ljubljana 1963.
    3. A. Schopenhauer: Svet kot volja in predstava, v: C. Tóth: Metafizika čutnosti, ZIPS, Ljubljana 1998.
    4. M. Heidegger: Kaj je metafizika, v: Izbrane razprave, CZ, Ljubljana 1967.
    5. K. Jaspers: Filozofska vera, Nova revija, Ljubljana 1999.
    6. T. Adorno: Negativna dialektika, v: C. Tóth: Spontanost in avtonomnost mišljenja, ZIPS, Ljubljana 1994.
    7. R. Rorty: Filozofija,
    8. Izbrani spisi, Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana 2002.
    Priporočeno še:
    9. J. Habermas: Nachmetaphysisches nken, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1983.
    10. D. Henrich: Konzepte, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1987.
    11. U. J. Wenzel (ur.): Vom Ersten und Letzten. Positionen der Metaphysik in der Gegenwartsphilosophie, Fischer, Frankfurt am Main 1998.
    12.V. Rus: Sodobna filozofija med dialektiko in metafiziko, MK, Ljubljana 1968.
    13. P. Kondylis: Die neuzeitliche Metapysikkritik, Klett-Cotta, Stuttgart 1990.
    14. V. Hösle (ur.): Metaphysik. Herausforderungen und Möglichkeiten, Frommann-Holzboog, Stuttgart-Bad Cannstatt 2002.
    15. P. Sloterdijk: Evrotaoizem, CZ, Ljubljana 2000.
    16.1 Znanje in Razumevanje Misliti pomeni identificirati in hkrati še presegati, transcendirati. Presežnostna naravnost mišljenja sploh omogoča teorijo, dojemanje celote oziroma totalitete je in ostaja trajna kvalitete filozofije.
    16.2 Uporaba:Razvijanje čuta za teorijo na vseh področjih in ta čut vključuje usposobljenost za dojemanje kvalitete in ne samo kvantitete kar je značilnost sodobne izrazito kvantifikacijsko usmerjene znanosti.K razvitemu čutu za teorijo sodi zavest o tem, da teorija mora ostati teorija in ne prehajati v prakticizem. Napačno načelo sovpadanja med teorijo in prakso spreminja teorijo v taktiko, kar je tudi konec teorije.
    16.3 Refleksija Filozofija v svoji tipični funkciji spoznanja in spoznavanja sveta kot celote pomeni, da filozofije ne moremo reducirati le na funkcijo metodologije. Na humanističnem področju pripada prvo, najvišje in izstopajoče mesto filozofiji in akademski študij ima trajno obvezo to kvaliteto negovati na filozofski fakulteti. Filozofija (humanistika) je kot sredstvo za orientacijo v svetu in mišljenju. Gre za ozaveščanje potrebe po intelektualnem umu, tako je razen izobraževalnega cilja tu še vzgojni, namreč izobraziti ne samo visoko usposobljene strokovnjake na posamičnih področjih, ampak tudi intelektualce. Skratka: strokovnjak in intelektualec hkrati naj bo profil diplomantov filozofske fakultete, kjer je večina smeri najprej humanistične in družboslovne usmerjenosti.


    Moj najljubši nemški metafizik

    Prispeval/a: MC dne četrtek, 28. september 2006 @ 15:15 CEST
    1. Helmut Wandmaker: Hočeš biti zdrav? Proč s kuhinjskim loncem! ,Aura, Ljubljana 1994

    Še nekaj s področje etike:

    1. Tom Regan: Empty Cages: Facing The Challenge of Animal Rights
    2. Peter Singer: Animal Liberation
    3. Paola Cavalieri: Živalsko vprašanje, Založba Krtina 2006
    4. Jeffrey Moussaieff Masson Susan McCarthy: Ko sloni jokajo, Om Šiva ezoterika



    Ljubezen in sočutje

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 28. september 2006 @ 16:11 CEST
    Priporočilo!

    Dalajlama: Etika za novo tisočletje

    Sočutje daje pomen človeškemu življenju. Je vir vsake trajne sreče in veselja. Sočutje je odlika dobrega srca, srca človeka, ki deluje iz želje po pomoči drugim. S prijaznostjo, naklonjenostjo, poštenostjo, resnico in pravičnostjo do soljudi delamo dobro sebi. To ni stvar zapletenega teoretiziranja, to je stvar zdravega razuma. Nihče ne more zanikati, da je naša lastna sreča neogibno povezana s srečo drugih. Nihče ne more zanikati, da tudi sami trpimo, če trpi družba. Bolj kot sta naše srce in um zlonamerna, bolj nesrečni postajamo - tudi tega ne more nihče zanikati. Odrečemo se lahko vsemu drugemu - religiji, ideologiji, vsej priznani modrosti. Vendar se ne moremo izogniti potrebi po ljubezni in sočutju.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,61 seconds