Kdo med nami v svojem življenju še ni prišel v situacijo, ko bi nujno potreboval pomoč ali vsaj pojasnilo, zakaj se mu v življenju neka (huda) stvar dogaja? Kolikokrat obupani ugotavljamo, da smo se znašli v črni luknji, rešilne svetlobe pa od nikoder. Takrat se navadno zatečemo po pomoč k svoji Notranji Modrosti (Bogu) in jo prosimo za namig, kaj naj storimo, oziroma jo prosimo za odgovor, zakaj se nam kakšna strašna stvar dogaja, ali jo prosimo za kakršenkoli kažipot iz neprijetnega položaja.

Ko se umirimo in se spravimo v stanje pripravljenosti za sprejem odgovora, ga navadno tudi dočakamo - morda v obliki kakšnega slučajnega dogodka, telefonskega klica, pisma, srečanja s kom, ki nam kot naročeno prekriža pot in ki nam kot strokovnjak za določeno področje lahko pomaga... itd.

Dostikrat, ko iščemo odgovor na vprašanje, nam morda ravno tisti dan pride pred oči članek, ali pa morda ravno tisti dan gledamo (poslušamo) oddajo, ki govori točno o tem, kar nas muči. Ali pa dobimo za darilo knjigo, v kateri najdemo odgovor na marsikatero pereče vprašanje. Morda slučajno slišimo (za nas uporabno) opazko, ko nehote prisluškujemo tujemu pogovoru, pa nas ob tem kot blisk prešine TO JE TO spoznanje.

Notranja Modrost nam odgovarja po svoje - preko sanjskih simbolov, preko "slučajnih" srečanj, člankov v časopisju, preko knjig, oddaj, telefonskih klicev, intuicije... Pogosto so naš smerokaz tudi dogodki okrog nas, često pa kar izkušnje in spoznanja drugih ljudi - morda staršev, prijateljev, naključnih znancev, sosedov, učiteljev itd.
Zakaj jim ne bi preprosto kar verjeli? Čeprav je naš primer precej drugačen, si vseeno lahko pomagamo z njihovimi pogledi, nasveti in izkušnjami. Če ne drugega, vsaj preizkusimo jih!

Kdor je dober opazovalec življenja, se veliko hitreje uči in se uspešneje odpira sprejemanju tovrstnih notranjih in zunanjih sporočil. Povsem intuitivno iz množice najrazličnejših podatkov, s katerimi ga zasipava življenje, izlušči tistega, ki mu bo pri odvozlavanju njegovega "gordijskega vozla" najbolj pomagal naprej. Včasih mu pomaga kar kakšna preprosta iskrica modrosti ali ljudski pregovor. Primer takšnega bisera modrosti je recimo spoznanje, da se povprečnež uči iz svojih napak, nadpovprečnež iz tujih, podpovprečnež pa se iz nobenih napak ničesar ne nauči. Vendar pa bi nam ta modrost veliko bolj koristila, če bi si jo vtisnili v zavest v obliki preproste pesmice ali verza - v tem primeru bi bilo tako, kot da bi nam v možganih zazvenel priljubljeni hit. Kako bi nam ta modrost zazvenela recimo v tehle verzih:

Povprečnež uči se iz svojih napak,
iz tujih napak se učil bo razumnež!
Ničesar iz njih ne nauči se bedak -
naprej še ostaja bedak in neumnež!

Kadarkoli bomo recimo zavračali nasvete in izkušnje drugih ljudi, se nam bo zgornji izrek samodejno oglasil v zavesti (če si ga bomo seveda prej "vcepili" v podzavest). In zamislili se bomo: "Saj res, le zakaj si ne bi olajšali življenja in se raje učili iz napak drugih, namesto da bi delali svoje, čisto enake, z enakimi ali s še hujšimi posledicami?! Zakaj torej ne bi raje bolj verjeli izkušnjam in modrostim drugih ljudi?"
Na zgornjo misel se nanaša tudi naslednja misel:

Kdor predolgo le na lastnih se napakah bo učil,
ta kaj prida znanja v umu dolgo še ne bo razvil!

Ali pa tale:

Najvarneje in najceneje,
brez tveganja in najhitreje
ljudje se iz napak učijo,
ki drugi jih ljudje storijo!

Če bi se s področja učenja prestavili na področje ljubezni (ki je tudi neke vrste učenje!), bi nam bili takšni rimani, melodični izreki v veliko pomoč, ko bi naleteli na zastoj na ljubezenskem področju. Samodejno bi se nam pojavili v zavesti in nas (morda) napotili na pot k rešitvi. Verjetno bi ob tem spoznali, da tudi sami nismo bili nedolžne ovčice, in da smo k svojemu problemu v največji meri doprinesli kar sami.
Oglejmo si recimo spoznanje:

Kdor vara partnerja, naj dobro se zaveda,
da zveza bo postala kmalu le še beda!

Vendar pa bi modra misel imela veliko večjo vrednost, če bi si jo shranili v spomin prej, preden bi storili nekaj, kar bi potem morali obžalovati. V tem primeru bi modrost prevzela vlogo nekakšnega miselnega psa čuvaja, ki bi si stalno prizadeval, da do spodrsljaja sploh ne bi prišlo. Kajti vedno, ko bi nas n.pr. mikalo skočiti čez plot, bi nam pri tem zazvenelo v zavesti: Kdor vara partnerja, naj dobro se zaveda, da zveza bo postala kmalu le še beda!...

A da bi si takšno modrost lahko spravili v spomin, bi ta morala biti kratka, ritmična, morda napisana v verzih z rimo in s svojo "melodijo". Tako bi prevzela vlogo priljubljene popevke, ki se nam kar naprej oglaša v možganih. In resnično bi se nam modra misel oglasila ravno tedaj, ko bi jo najbolj potrebovali. Bila bi kot topla luč svetilnika sredi razburkanega morja.

Ljudje se vsakodnevno srečujemo z najrazličnejšimi problemi, s težavami in s stresi, zato potrebujemo nenehno kakšno oporo ali/in vzpodbudo. Največkrat si oboje lahko dajemo kar sami, če zaupamo sebi in svojemu notranjemu vodstvu. Velikokrat pa se po pomoč lahko zatečemo tudi h kakšni dobri knjigi za duhovni ali osebnostni razvoj, v kateri na vsaki strani najdemo zase kakšen življenjsko važen odgovor, navdih, nasvet ali tolažbo. Upam, da je ena takših knjig tudi moja "Modrosti zbrane iz verzov stkane"!

Zakaj se torej ne bi učili od pametnejših in bolj izkušenih ljudi, kot pa smo sami?! Tudi jaz sem se učila od njih! Kajti prišla sem do spoznanja, da je nekatere napake sicer treba narediti in se iz njih učiti ter se tako duhovno in osebnostno razvijati in rasti, ne pa ravno vseh. Raje verjamem, da bi umrla, če bi popila strup ali se vrgla z mostu v globino, kot pa da bi to skušala preverjati na lastni koži.

Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

Članek, rahlo popravljen in dopolnjen, je bil objavljen v e-mesečniku "Koraki do uspeha", ki ga izdaja in ureja Roy Goreya, http://www.osebna-rast.com