Zakaj naš planet postaja vse bolj neprijazen kraj za bivanje? Zakaj je na eni strani toliko gorja, trpljenja, pomanjkanja, nepotrebnih smrti, na drugi strani pa takšno preobilje, samozadovoljstvo in neobčutljivost do soljudi? Zakaj se najslabše godi ravno najranljivejšim: otrokom, starejšim in bolnim; prebivalcem revnih in politično nestabilnih držav? Če zares iskreno želimo živeti v drugačnem, bolj prijaznem svetu, moramo na ta vprašanja, kot posamezniki in kot skupnost, poiskati odgovore.

Za odgovore ne potrebujemo zapletenih analiz in grafov, teh je narejenih že veliko preveč, temveč vsaj kanec razuma in sočutja do soljudi. To je naša moralna dolžnost in odgovornost, ne glede na to, kdo smo, koliko smo stari in kaj počnemo. Na žalost danes svet vodijo ljudje, ki nove globalne probleme rešujejo na stare načine – z nasiljem, aroganco in pohlepom. Ne vedo, ali nočejo vedeti za prave vzroke problemov. Samo poznavanje in razumevanje pravih vzrokov problemov, ki danes pestijo človeštvo, pa lahko pripelje do pravih rešitev.

Čeprav so številke pogosto prazne, puste in ne izražajo resničnosti, ki stoji za njimi, pa se moramo ob njih vsaj zamisliti in se poskusiti vživeti v trpljenje slehernega posameznika, ki za nas nikoli ne sme postati samo številka. Koliko usod in nečloveškega trpljenja je na primer povezanega s 25.000 žrtvami, med njimi je še posebej veliko otrok, ki vsak dan podležejo lakoti? Da, v resnici gre za žrtve, ki tiho umirajo daleč od časopisnih naslovnic in televizijskih programov povsem drugega sveta – sveta obilja in hkrati vse večje puhlosti in praznosti.

Kaj nam pomeni številka 6 milijonov, kolikor je otrok, ki delajo v suženjskih razmerah? Vedo za igro, pozornost, ljubezen, kar potrebuje sleherno človeško bitje, še posebej v svojih rosnih letih? Ali 300.000 otrok, kolikor se jih bori v zdajšnjih vojnah? Ali ni vsak njihov dan dan groze, strahu, smrti, pretepanja in drugih oblik uničevanja človekovega dostojanstva? In 140 milijonov otrok, ki nikoli niso prestopili šolskega praga. Kakšna prihodnost jih čaka? Pa milijoni malih beguncev in obolelih za povsem lahko ozdravljivimi boleznimi, ki ne bodo nikoli zdravljene? Koliko vemo, ali sploh smo pripravljeni vedeti o vseh teh človeka nevrednih usodah?

Je za vse te in še za številne druge probleme kriva prenaseljenost, pomanjkanje naravnih virov, muhasto okolje, terorizem ali kaj drugega? Odgovor je v resnici preprost in se skriva v naših medsebojnih odnosih: tako med posamezniki kot med celimi narodi.

Naši odnosi večinoma temeljijo na tekmovalnosti, pohlepu, sebičnosti in občutku večvrednosti. Ne vedno in povsod, a vendarle so ti odnosi danes prevladujoči, še posebej pa v politiki in ekonomiji in celo v šolah ter družinah. Ti odnosi povzročajo sovraštvo, nezaupanje in strah, to pa so semena sporov med posamezniki in vojn med državami.

Poleg tega tekmovalnost, pohlep in sebičnost povzročajo, da imajo eni veliko več kot drugi. Dobrin, s katerimi bi ljudje lahko zadovoljili svoje osnovne potrebe – po hrani, pijači, oblačilih, bivališču, izobraževanju in zdravstvenem varstvu – je dovolj, samo izjemno nepravično so porazdeljene. Zato eni po nepotrebnem umirajo in trpijo, drugi pa se predajajo puhlim užitkom brezmernega potrošništva. Zato se posamezniki prepirajo med seboj, narodi pa vojskujejo.

Nepravična porazdelitev celotnega svetovnega bogastva ob nezmernem izkoriščanju naravnih virov, ki izhaja iz človeškega pohlepa, sebičnosti in tekmovalnosti, poraja neprestane in navidez nerešljive konflikte med ljudmi in je temeljni vzrok današnjih največjih svetovnih problemov: lakote, revščine, onesnaženega okolja, spremenjenega podnebja, terorizma in še česa drugega.

In rešitev? Ta je enostavna, ker smo spoznali pravi vzrok problemov. Pravična delitev dobrin, ki temelji na odnosih resničnega sodelovanja, soodgovornosti, solidarnosti in razumevanja med ljudmi, je pravi odgovor na pereče svetovne probleme.

In kakšna je naša vloga pri tem? Da si prizadevamo za drugačen, boljši svet, po svojih najboljših močeh in sposobnostih. V naših vsakodnevnih odnosih, v naših vsakodnevnih aktivnostih. Vsi ljudje si delimo usodo tega čudovitega planeta, kar pomeni, da si moramo deliti tudi njegova bogastva, naše znanje in sposobnosti ter skupno odgovornost za vse ljudi, za vsa živa bitja in za planet kot celoto. Potem se bo svet v resnici spremenil. In v resnici ni pomembno koliko smo stari, kakšni smo, v kaj verjamemo, pomembno je kaj storimo. Štejejo naša dejanja.

Nekoč je preminuli ameriški predsednik Kennedy dejal nekako takole: ˝Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, temveč kaj ti lahko storiš za državo.˝ Danes lahko rečemo: ˝Ne sprašuj, kaj svet lahko stori zate, temveč, kaj ti lahko storiš za svet.˝

Rok
www.gibanje.org