O tem, kolikšne so razsežnosti vrstniškega nasilja (bullynga) v Sloveniji, še vedno največ povedo raziskave, ki sta jih v drugi polovici 90. let opravila mag. Mojca Pušnik z zavoda za šolstvo in dr. Bojan Dekleva s pravne fakultete. Te so pokazale, da smo tudi glede vrstniškega nasilja primerljivi z Evropo.

V tem stoletju vrstniškega nasilja s kakšno večjo raziskavo nismo preverjali, res pa je, da raziskave, opravljene na manjših vzorcih ali na posameznih šolah, rezultate omenjenih raziskav v glavnem potrjujejo.

Visoki deleži trpinčenih
Prvo večjo raziskavo (zajela je učence tretjih in šestih razredov, gojence dijaških domov in dijake v prvem in tretjem letniku srednjih šol) so na zavodu za šolstvo izpeljali leta 1995. Nasilje so po tej raziskavi najbolj občutili osnovnošolci, zlasti mlajši. Dobra četrtina tretješolcev je izjavila, da so bili trpinčeni vsaj kdaj pa kdaj, kar 40 odstotkov pa jih je trpinčenje vrstnikov priznalo. Med šestošolci je trpinčenje vrstnikov priznalo 30 odstotkov, med srednješolci pa med 15 in 20 odstotki. Da so bili že kdaj žrtve trpinčenja vrstnikov, je priznalo od 6 do 16 odstotkov šestošolcev in srednješolcev. Raziskava je tudi pokazala, da je dobrih 80 odstotkov nasilnežev moškega spola in da so dečki in deklice nasilni na različne načine. Dečkom je "bližje" telesno nasilje, deklicam pa psihično. Podobno kot v tujini se je tudi pri nas izkazalo, da tako žrtve kot nasilneži v svoji vlogi nastopajo več let.

"To je skrb zbujajoča ugotovitev," pravi avtorica knjige Vrstniško nasilje v šolah, mag. Mojca Pušnik, ki je z dr. Bojanom Deklevo v 90. letih orala tudi ledino pri ozaveščanju javnosti o tem problemu. "Trpinčenje pri žrtvah, ki imajo to vlogo več let, pušča dolgotrajne posledice v duševnem razvoju." Skrb zbujajoče je (bilo?) tudi spoznanje, da se na nasilje odzove le malo učiteljev: učenci so menili, da jih le petina priskoči na pomoč žrtvi. Leta 1997 je bila opravljena raziskava na vzorcu ljubljanskih srednjih šol (treh gimnazijah, treh strokovnih in treh poklicnih šolah). Med nasilneže se je v tej raziskavi uvrstilo dobrih deset odstotkov dijakov, med žrtve dobrih devet odstotkov, delež nosilcev obeh vlog pa je znašal 13 odstotkov. Pokazalo se je tudi, da je največ nasilja na poklicnih šolah, najmanj pa na gimnazijah. Te razlike se v zadnjem času zmanjšujejo.

Z vrstniškim nasiljem v šolah se poleg šol spoprijemajo različne ustanove, od zavoda za šolstvo, Unicefa, Šole za ravnatelje do Društva za nenasilno komunikacijo, ki svetujejo, prirejajo delavnice, snujejo strategije. Na zavodu za šolstvo že več let usposabljajo učitelje v okviru celostnega modela zmanjševanja nasilja v šolah (priročnik s primeri dobre prakse je bil razgrabljen), na šolah prirejajo tematske konference, ki so zelo obiskane. Postavlja se torej vprašanje, ali bi morebitna nova raziskava dala drugačne rezultate od tistih iz 90. let. Pušnikova odgovarja zadržano. "Moj vtis je, da se zmanjšuje fizično nasilje in povečuje verbalno, toda vprašanje je, ali smo verbalno nasilje pred leti sploh zaznavali kot nasilje. Kaže tudi, da se oblike nasilja spreminjajo. V nedavnih raziskavah na dveh srednjih šolah (kranjski trgovski in novomeški gimnaziji) se je pokazalo, da je "uporabno" sredstvo trpinčenja tudi mobilni telefoni. V tujini že govorijo o cyber bullyingu. Po drugi strani pa so učitelji na nasilje vse bolj občutljivi. Naše izkušnje kažejo, da so pri zmanjševanju medvrstniškega nasilja najbolj uspešni tam, kjer jim uspeva s sodelovanjem učencev, učiteljev in staršev ustvariti dobro šolsko klimo, ki deluje preventivno. Ni torej najbolje, da učitelje marsikje še vedno najbolj zanima kurativa - kako ravnati, ko se kaj zgodi..."

Kako prepoznati vrstniško nasilje
Strokovnjaki vrstniško nasilje različno definirajo. Večinoma s tem izrazom označujejo posebne oblike nasilja med mladimi, ki segajo od dlje časa trajajočega fizičnega in psihičnega trpinčenja in ustrahovanja do nadlegovanja, zasmehovanja, skrivanja potrebščin, brcanja, cukanja, izključevanja iz skupine, obrekovanja in drugih (le na prvi pogled) milejših oblik nasilja. Strokovnjaki namreč opozarjajo, da lahko verbalno nasilje, če je dolgotrajno in sistematično, pusti hujše posledice kot fizično. Med teoretiki (pa tudi med praktiki) so precejšnje razlike tudi pri odgovoru na vprašanje, ali je vrstniško nasilje normalno. Večina se jih strinja, da je (ne)normalno toliko, kot je (ne)normalno nasilje v družbi. "Otroci so se vedno garbali in se vedno bodo, to ni nič nenormalnega," pa je stališče, ki ga je še vedno mogoče slišati med učitelji. Mojca Pušnik na vprašanje, kje je meja med nedolžnim zafrkavanjem in nasiljem, odgovarja takole: "Vedno, ko otrok neko ravnanje občuti kot nasilje, ko se nasilje ponavlja, ko nasilnež izrablja svojo moč ali ko je nasilnežev več in nastopajo v skupini, ne sme biti dvoma, ali gre za nasilje ali za 'nedolžni otroški ravs'. In na nasilje se je treba odzvati, sicer nanj pristajamo."
www.dnevnik.si