| URESNIČITEV ŽELJA
 Spodnja molitev preverjeno deluje, kadar imate željo, za katero si vroče želite, da bi se uresničila. Našli smo jo v knjigi "Vodnik po desetem spoznanju in ohranjanju vizije" avtorjev Jamesa Redfielda in Carol Adrienne.
Na osnovi izkušenj priporočamo, da se dela z molitvijo lotevate takrat, ko ste sami in sproščeni. Primeren trenutek je denimo zvečer pred spanjem. Sprostite se, se skoncentrirajte na svojo željo in medtem, ko pozornost usmerjate na željeno preberite molitev. Molitev morate ponoviti 3 dni zapored. Po treh dneh se vam bo želja uresničila, pa čeprav se vam zdi še tako nemogoče. Takoj ko je želja uslišana, morate objaviti molitev in navodila, ne da bi omenjali željo. Dodati morate le začetnice imena in priimka.
MOLITEV S PROŠNJO SVETEMU DUHU
Sveti duh, ki rešiš vse težave in osvetljuješ vse poti, tako da lahko dosežem cilj. Ti, ki mi daješ Božji dar odpuščanja in pozabe vsega zla, ki mi je bilo storjeno in si z mano v vseh življenskih trenutkih. V tej kratki molitvi se ti zahvaljujem za vse in potrjujem, da tudi v prividu snovnega sveta nočem biti nikoli ločen od tebe. Želim biti s teboj v večni slavi. Hvala za milost, ki jo izkazuješ meni in mojim.
v.h. |
NE ZAMUDITE
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 13. september 2006 @ 12:38 CEST
Sem nekje prebrala, da so molitve v bistvu nekakšni avtosugestivni obrazci, ki programirajo našo podzavest, in ta se nato začne ravnati po vgrajenem programu ter prične iskati ali ustvarjati takšne razmere, pogoje, poti, situacije..., ki nas slejkoprej pripeljejo do zaželenega, karkoli že to je.
O tem veliko pišem v knjigi "Verzi za tkanje vezi med ljudmi" v poglavju VSEMU SEM KOS. V ta namen sem tudi oblikovala nešteto kratkih, ritmičnih, pozitivno naravnanih avtosugestivnih obrazcev (molitev!), ki nam pomagajo priklicati tisto, česar si želimo.
A pozor! Preden izrazimo željo po nečem, prej dobro premislimo, če bo tisto čez čas tudi še vedno dobro za nas.
Naj vam opišem svoj primer! Izdelala sem si obrazec za priklicanje partnerja, in v njem navedla, naj bo visok, temnolas, rjavook, vitek, privlačen, brez brade, nekadilec, s smislom za humor...., in ga v resnici tudi doklicala. Neki dan sem tako "slučajno" naletela na prijatelja iz najstniških let, za katerega pa se tedaj kot rosno mlada smrklja nisem kaj dosti zmenila, a zdaj je bil natanko tak, kakršnega sem si želela. Po nekajmesečnem "prijateljevanju" pa sem ugotovila, da je scrkljan mamin sinček, lenuh, babjek, pa cukal ga je tudi rad, pa še neumen je bil kot skala, kljub temu, da je nekaj smisla za humor vendarle imel. Pa nekadilec in ne-bradač je bil tudi. V postelji pa je bil večinoma neuporaben, impotenten.
Seveda sem ga zapustila.
Tako je to z vročimi željami!
Zdaj raje prepuščam izbiro partnerja zame kar preljubemu bogcu in se pustim presenetiti. Saj končno vsevedni bogec še najbolje ve, kaj je dobro zame...he he he!
Pa še nekaj modrih izrekov o željah:
Življenje nam mineva v želji za vsem tistim,
česar še nimamo,
in v neprestanem žalovanju za vsem tistim,
česar več nimamo.
Brez namena želje ostajajo le želje -
na mestu le stojijo, ker so brez energije!
Namen šele potrebno jim energijo vlije,
da uresničijo se kakor na povelje.
Včasih kakšna želja uresniči se narobe,
ker dovolj natančno nisi je oblikoval.
Le želja, da bogato ženo bi spoznal,
ni dovolj, ker boš morda spoznaval le grdobe!
Lep dan
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 13. september 2006 @ 19:40 CEST
Vidiš, ta tvoja takratna afirmacija, ki seveda nima ničesar z molitvijo, oz. "molitvenimi obrazci" ti je prikazala kaj je delovanje tvoje volje, ki je vedno za tebe, a proti tebi. Tvoja volja je bila, da dobiš točno takšnega, ki si si ga skicirala in zgodilo se ti je po tvoji volji. Volja božja, je vedno proti nam in za nas. Kako? Da si izrekla:"Naj mi pride v moje življenje po volji božji moški, ki me bo ljubil in jaz njega, v skladju z božansko voljo ." Potem bi prišel, a ne takšen kot ti misliš, da je za tebe pravi, ampak takšen, ki ga rabiš za svoj nadaljni razvoj.
Naj končam, Ljuba na zameri, da sem tvojo izkušnjo vzel za pojasnitev. Lep pozdrav in vse dobro,
Miran
Izpolnitev želje
Prispeval/a: titanic dne sreda, 13. september 2006 @ 20:17 CEST
Molitev je pogovor z Bogom, kjer ga častimo, ga hvalimo, prosimo ali pripovedujemo. Lahko se mu zahvaljujemo ali se celo pritožujemo. Ni pomembno, saj kakršna koli čustva uporabljamo, le da se zavedamo stika z Njim, je dobro in ne more biti škodljivo. Zaupanje, da nam izpolnjuje želje pa v nas spodbudi hvaležnost in previdnost pri formuliranju svojih želja.
Molitev za izpolnitev želja je treba resnično formulirati v smislu, kot je povedal Miran, da je naša volja v skladu z božjo voljo. Lahko si želimo moškega, kot je Luba opisala, vendar se zgodi (govorim iz lastnih izkušenj) točno tako, kot si želimo. Ravno tako je tudi z novo službo, finančnim stanjem, kariero in ostalimi našimi željami. Vedeti moramo, da vsaka še tako natančno določena želja brez usklajenosti z božjo voljo, nas ne bo dolgotrajno osrečila in ponavljala se nam bo lekcija toliko časa, da ne bomo začeli delati drugače.
lp Titanic
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Sonja Ličof dne sreda, 13. september 2006 @ 23:18 CEST
V knjigi To je Moja Beseda izdajatelja Univerzalno življenje lahko preberemo naslednje Kristusove besede:
»Molitve, ki besedo za besedo le dobesedno ponavljajo, imajo malo moči, saj prihajajo iz razuma in ne iz srca. Samo kar tako izgovorjene besede so nežive. Ne dosežejo Boga v notranjosti človeka, ker jih človek ni oživil z življenjem iz Boga. Molitve razume lahko še bolj zavedejo tistega, ki je že zašel zaradi svojega napačnega načina mišljenja in življenja. Kdor moli, a se drugače obnaša kot izgovarja v molitvi, ta se še naprej obremenjuje. Zato molite s srcem. In če molite na glas, naj bodo molitve oživljenje z notranjim življenjem, Jaz Sem. Zato je edino pomembno moliti iz srca, ne pa besede le izgovarjati. Danih molitev zato ne ponavljajte dobesedno.«
V knjigi Spoznaj se in se zdravi sam z močjo Duha istega izdajatelja pa o tem lahko preberemo naslednje:
… človek se mora naučiti, kako se usmeri na Boga in na Njegovo voljo. Če pa človek šola svojo samovoljo, ki jo hoče izkoristiti v lastne namene, potem tako programira svojo podzavest. To so določene možganske celice, ki so predvsem v malih možganih. Zaradi tega nezakonitega programiranja lahko človek zdrsne v astralna območja. Ne priteguje več Božjih moči, pač pa astralna bitja, to je duše umrlih ljudi, ki so še usmerjene na Zemljo. Te mu poskušajo služiti in mu izpolniti njegove želje. Takšne duše, ki so obtežene še z nižjim, nimajo veliko lastnih moči. Ker ostajajo v območju Zemlje in hočejo tam delovati, poskušajo magnetno pritegniti druge moči. Vzamejo jih ljudem, ki imajo šibko voljo, ali iz ozračja, iz eterične kronike. Te energije prenašajo nato na tiste ljudi, ki so svojo podzavest programirali v sebične namene. V tem smislu je torej treba biti previden.
Kdor ne prosi astralnih moči, temveč čiste Božje moči, mora živeti nesebično, predano, da mu duhovne svete moči lahko služijo. Astralne moči, pritegnjene iz območij ozračja, služijo le trenutno, materialnim namenom služijo le kratek čas. Te nasprotne moči, ki duši ne koristijo, pač pa jo naredijo ošabno in oblastno, mora duša nekoč vrniti. Te nečiste in nižje moči niso Božje moči, človeku, ki jih zahteva in sprejme, škodijo.
Človek sam ne spozna, kaj je zanj dobro in zdravilno (odrešilno). To lahko spozna le po vsevednih eteričnih močeh, po vseobsegajočem Božjem zakonu, ki hoče teči v njem in ga voditi. Zato, človek, ne pozabi, da je pomembna usmeritev! To pomeni: treba se je popolnoma predati volji Boga. S tem »mostom zaupanja« do Boga, našega Gospoda, so izklopljeni nasprotni tokovi, ki izhajajo tudi iz duš astralnih območij (območij očiščevanja), in bi mogoče lahko vstopili v človeka.«
Enako velja tudi kar se tiče zdravja. V isti knjigi o tem lahko preberemo naslednje:
»Če človek samo kliče duhovno moč in se ne odpre kanalu Božje moči, ne da bi se popolnoma predal Božjemu Duhu, velikemu zdravniku in zdravitelju - s prošnjo »Gospod, samo Tvoja volja naj se zgodi« - lahko odpre kanal v območja onstranstva. Od tam morebiti lahko pridejo zdravilni vplivi duš, ki so bili v prejšnjih zemeljskih življenjih zdravniki, in motijo telo. Nevedne duše lahko tudi odvzamejo moči - po raznih kanalih - od drugih ljudi, pa tudi od živali, in jih dovajajo tistim, ki upajo na ozdravitev.
Na ta način pride tu in tam do ozdravitve. Ob tem pa ni upoštevana dušna krivda, karma, ki morda obstaja. Človek je v tem življenju ozdravel. Duša pa je ostala bolna in mora svojo iztekajočo karmo vzeti s sabo v naslednje zemeljsko življenje. Takrat lahko postane dušna krivda večja in obsežnejša, kot je v tej obliki bivanja, kajti v tokratni obliki se je nabralo zaradi nekontroliranega življenja še veliko dodatnega in tudi to je treba kasneje nositi.”
Torej je molitev in prošnja za pomoč pravilna samo takrat, kadar se usmerimo globoko v svojo notranjost, kjer biva vsevedni Duh Boga, in pri tem ničesar ne pričakujemo, temveč prepustimo Bogu, ki ve, kaj je najbolje za nas, da se zgodi Njegova volja.
Kadar Ga sama prosim za pomoč ali če si nečesa želim, Ga vedno prosim, naj se zgodi Njegova volja. “Oče, Ti veš, kaj je najbolje zame, zato vodi vse tako, kot Ti veš, da je prav. Naj se zgodi Tvoja in ne moja volja.”
Izpolnitev želje
Prispeval/a: titanic dne sreda, 13. september 2006 @ 23:39 CEST
Pozdrav, Titanic
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 14. september 2006 @ 10:34 CEST
LP Tatjana
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 14. september 2006 @ 10:57 CEST
Prebrala sem zgornje komentarje in se malo zamislila. Saj po svoje imate seveda prav, kot imam po svoje prav tudi jaz. Stojimo pač vsak na svoji strani "objekta", ki ga opazujemo. Nekateri od vas podzavest pač imenujete bog, drugi jo imenujete višja sila, jaz jo imenujem recimo notranji vodnik ali vesoljna modrost ali višji jaz ali vesoljna inteligenca ali.... Kakor pač to zadevo kdo dojema.
Če povem po pravici, meni gre to nenehno govorjenje o bogu že rahlo na jetra. Kot da bi ga nekateri "duhovneži" imeli v zakupu, in z njim ves čas posiljujejo tudi druge.
A da bi prepuščala porajanje, oblikovanje in izražanje svojih najglobjih želja izključno bogu, ki da najbolje ve, kaj je dobro zame, mi pa nekako ne potegne. Že res, da bog ve vse o meni, a bog ni jaz. Ker če bi bil bog jaz, bi to pomenilo, da sem jaz bog, potem pa sploh ne bi imela nobenih problemov in posledično tudi nobenih želja.
In ke nisem bog, sem pač jaz tista, ki moram storiti svoje napake in jih potem popravljati, zato nam je bog končno dal svobodno voljo. Če pa se bom prepuščala samo njegovi volji, bo pa to pomenilo, da sem lutka na vrvici, ki nima svoje pameti. Takih igračk, ki mu samo kimajo in poslušno sledijo vsaki njegovi potezi, se pa bog verjetno tudi hitro naveliča. Zakaj pa nam je potem dal možgane oz. pamet? Da jo uporabljamo, menda!
Včasih razmišljam, da nas je bog ustvaril zgolj sebi v zabavo, zato mu je všeč, če delamo neumnosti in čudne stvari. Tudi otrok nas starše zabava s svojimi vragolijami, po drugi strani pa uživamo, ko ga gledamo rasti in razvijati se v zrelo osebnost. A saj tudi otroku ne vsiljujemo ves čas svoje volje, ampak ga često pustimo, da naredi svoje napake. Morda posežemo vmes le tedaj, kadar vidimo, da bi se lahko poškodoval ali si celo storil kaj hujšega. Enako pač počne bog z nami.
Zakaj torej ne bi izražala svojih želja? Saj končno le jaz najbolj vem, česa mi manjka oz. česa si želim. Če je to napačna stvar, mar ni v mojem interesu, da to spoznam sama in se nato iz tega nečesa naučim. Kaj nas ni bog poslal na zemljo ravno zaradi tega, da bi spoznavali, se učili, si nabirali izkušnje in tako duhovno in osebnostno rastli? Saj bog menda ljubi pokončne, samozavestne, samostojne ljudi, ne pa nekih mlahavih, cunjastih bitij, ki vse prepuščajo le njegovi volji. Takim bo gotovo zakuhal kaj neprijetnega, že iz jeze, ker se ta bitja sama ne znajo postaviti na svoje noge. Vse za razvoj in razsvetljenje njihovih duš.
Mislim, da je bogu kar všeč, ker razmišljam s svojo glavo. Všeč mu je tudi, da sem zdrava, zadovoljna, srečna, ustvarjalna. Všeč mu je, če se mi izpolni veliko želja, ki me posledično naredijo prijazno, dobrohotno, zadovoljeno, pa zato želim deliti svoje darove in svojo srečo tudi z drugimi. Zaradi izpolnjenih želja sem tudi bolj ustvarjalna in lahko človeštvu veliko dajem. Pa saj si ne želim česa slabega! Tudi nikomur drugemu ne želim smrti ali revščine ali bolezni, ravno nasprotno! Moje želje so usmerjene tudi v blagor drugih. Kadarkoli srečam na cesti kakšnega reveža ali ženico, ki se komaj vleče, v mislih usmerjam k njima željo:"Naj ti bo dobro! Bodi zdrav(a)!"
Pri izražanju želja pa sem želela pomagati tudi drugim, zato sem oblikovala vse tiste avtosugestivne obrazce, ki dolgoročno gledano vplivajo na vzpostavljanje oz. utrjevanje zdravja, privabljanje pravega partnerja, bogastva, znanja, poguma, sreče, veselja, ljubezni....v svoje življenje.
Sama uporabljam veliko avtosugestivnih obrazcev in lahko potrdim, da delujejo. Moj videz je nadvse mladosten - to mi potrdi vsak, ko mu povem, koliko sem stara. Z denarjem nimam nobenih problemov - vedno si ga prikličem v zadostnih količinah vsakič, ko ga potrebujem. Kar se zdravja tiče - že več kot 25 let nisem bila pri zdravniku, ker ga enostavno ne potrebujem. Če izvzamem seveda zobozdravnika ali ginekologa, pa še tadva obiščem le na vsakih 10 let ali še redkeje.
Zakaj je tako? Ker sem se tako programirala! Za programiranje pa sem uporabila pozitivno naravnana notranja prepričanja v obliki avtosugestivnih obrazcev, ali pa preprosto kar zatrdil, da bo z mano vse v redu. In ker to privoščim tudi drugim, sem te obrazce objavila v knjigi "Verzi za tkanje vezi med ljudmi".
Mar mislite, da se bog ne bi strinjal s tem? Verjamem, da je moja volja tudi njegova volja, če seveda moja volja stremi k dobremu. A zakaj le bi si želela česa slabega? Ali pa komu drugemu? Saj končno tudi svojemu otroku pustim, da se ravna po svojih željah in ne po mojih. S posledicami se bo pa pač moral spopadati sam, in se iz njih učiti sam, kot sem se morala učiti tudi jaz.
In verjamem, da se je tudi bog moral učiti iz svojih napak. A saj je za to imel veliko časa - milijarde in milijarde let. Če bi jaz imela na razpolago toliko časa, bi tudi lahko v tem času postala bog, morda... (no, tegale ne mislim čisto resno!)
Lep dan želim vsem
Ljuba Žerovc
P.S. - Upam, da s tem komentarjem nisem užalila kakšnega globoko verujočega bralca Pozitivk. Naj mi oprosti, kajti sama nisem bila versko vzgojena, ampak ateistično. A zdaj sama s svojo pametjo odkrivam boga, kot si ga pač lahko predstavljam le jaz. In prepričana sem, da ima vsak človek povsem svojo predstavo o bogu, in da zato na povsem svoj način komunicira z njim. Tako kot jaz! In Miran, in titanic in sonja... in še kdo! Le da ga jaz poimenujem drugače.
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 15. september 2006 @ 17:46 CEST
Ampak na"jetra" pa vseeno pazi, kajti besede imajo moč. No, tale moj komentar ni replika, ampak pogovor v smislu približevanja različnosti, ki vse strmijo k Enosti.
Tvoja pozitivna naravnanost je res živ dokaz, kako si lahko sami v mnogih stvareh še kako pomagamo, deluje! Temu se reče nauk o pozitivnem mišljenju, oz. po novem kognitivna terapija.
Vse to zasluži vso pozornost in prinaša mnoge dobrobiti na naši življenjski poti, kar to tudi pričaš s svojim življenjem. Take afirmacije in avtosugestije z pozitivno naravnanostjo bi že zdavnaj morali vkodirati v šolski sistem in to že v osemletki. Sprašujem se, le kako to da se to ne zgodi?
In resnica je ta, da je želja, ki je v našem srcu, želja od Boga. Izpolnitev naših želja, je izpolnitev božanske volje, ki pa včasih korigira naše želje, če le te niso v skladu z univerzalnim umom, ki je Bog sam. V tem je ta bistvena mala niansa.
Ko pa govorimo o Bogu nam spoznanje odkriva, da je Bog duh, da je svoboda sama po sebi. Bog je, kar se mene tiče in mojega spoznanja duhovno svobodno bitje. Jaz kot človek z svojim duhovnim spoznanjem odkrivam svet, svojo osebnost in Božansko bitje. Moja človeška sposobnost za duhovna spoznanja in preglednost bistva sta dovolj velik argument, da se kot človek ne vrtim v mitološkem razmišljanju, ampak v stvarni realnosti, eksistence, katera odmerja vsako drugo eksistenco.
Religije tega sveta v svojem filozofskem raziskovanju delajo prvi korak v iskanju "človeške" poti do absolutne eksistence. Ta človeška pot so religije. Religije z naukom, mistiko, kultom in molitvijo ter meditacijo poskušajo na človeški duhovni način ustvariti most do Svetlobe-Boga kot absolutne, izvirne eksistence. To je od nekdaj človeški poizkus in trud proti "nebu" oz duhovni dimenziji drugega sveta v iskanju svobode.
Zakaj govorim o Bogu? Razlog je samo eden. Človek je "ujetnik" prostora in časa v lastni eksistenci, ne pripada sebi, ne razpolagamo sami s seboj, naši svobodi so zlomljena krila, nimamo svoje usode v svojih rokah, vsaj ne dokončne. In iz tega temeljnega problema, je vso naše bivanje obarvano z iskanjem resničnega smisla, iskanjem prvotnega bistva, iskanje Absoluta-Boga. To je vedno religijsko iskanje, enako kot filozofsko, ki se vrti v krogu, kajti človek ne more prebiti zidove in okove svoje omejene eksistence. Mi ne upravljamo z Stvarnikom, ampak On z nami. Mi nimamo oblasti nad bistvom, ampak nas bistvo samo določa.
Za mene osebno je izvirno prakrščanstvo bistvena informacija in radostno sporočilo, da je Kristus Jezus prebil začarani krog in zlomil človeške okove, saj je Božanski Sin in zaradi tega mu pripada absolutno in ne relativno bistvo, bit. On Kristus v Jezusu človeku je odgovoril na iskanje religij, na njihovo dopolnitev, to je bil odgovor nebes na klic človeka, prihod Boga v človeško eksistenco in veličastveno srečanje človeka Boga in človeka, kar simbolizira križ kot simbol.
Kot človek doživljam svojo miljivost, a istočasno s duhovno intuicijo doživljam tudi neminljiva tla pod seboj. Ko me minljivost v konkretnih situacijah bega in žalosti, me izkušnja neminljive eksistence radosti. Ko me "odklop" od trenutnih užitkov dela žalostnega, me prehod v neminljive radosti navdušuje. Ko me telesna smrt spravlja v tesnobo, me intuicija o večnem življenju poteši in me vodi iz teme telesne smrti.
Skozi religijske forme človek sluti nekaj povsem novo, preoblikovalno in sigurno, kar daje njegovi eksistenci smisel in moč. Tako človek spoznava, da ne razpolaga z Bogom kot absolutnim bistvom, da ga ne moreš celovito dojeti s omejenim spoznanjem in izkušnjo, a z druge strani imamo izkušnjo, da smo že nekako v absolutnem bistvu, da nas vodi najvišja Inteligenca v nas samih, da se človek od te Inteligence ne more preveč oddaljiti, saj je Bog povsod, da nas ljubi, vodi in nas osvobaja lastnih zmot.
Tako potopljeni v bistvo ne more iz njega iztopiti. Mi smo v resnici znotraj in v absolutni Božanski svobodi v kateri je Bog odločil narediti človeka, kajti nismo sad svoje osebne odločitve, ampak Božanske svobode. Iz tega lahko izpeljemo spoznanje, da je naša neomejena svoboda v sprejetju Božanske svobodne odločitve. S tem sprejetjem naša svoboda postane brezmejna moč.
Kadar pa se oddaljimo od Božanske volje, kadar se ji upiramo, tedaj oslabimo svobodo in njeno moč in lahko postanemo plen omejenih odvisnosti, ki pa jih ne bi našteval. Intelektualno spoznanje nam prinaša spoznanje, da je eksistenca od nekdaj, ,kar pomeni da se ni začela in da nima konca. Eksistenca je posoda v kateri je inteligenca, kajti njo lahko spoznamo, poniknemo v njo. Eksistenca je, torej osmišljena, v njej odkrivamo misel absolutnega Bitja, ter v njem odkrivamo smisel lastnega življenja.
V primeru, da človek zavestno zavrne priznanje obstoja večnega Uma, ki je v vse vtisnil svojo misel ("moje misli niso vaše misli"), takrat človek sam sebe onesposoblja da najde lasten smisel življenja. Tako se tak človek po lastni krivdi preobrazi v frustriranega človeka, kar ga postopno pelje v agresivnost ali v depresijo.
V lastni relativni svobodi spoznavamo absolutno svobodo. Samo to spoznanje, pa ni dovolj da nam osmisli naše življenje. Spoznavati še ne pomeni že imeti ali biti v tem kar spoznamo, kajti naše spoznanje ni absolutno, a to pomeni enako naši eksistenci. Iz tega spoznanja nam je torej za kaj takega potrebna odločitev naše volje. Naša volja se lahko odloči za vse kar naš um spozna. Toda človek lahko da svojo voljo v suspenz ter ne priti v to kar dobro. V nas sta na nek način ločeni spoznanje, hotenje in delovanje. Človek živi celovito tedaj, ko se odloči za to kar spozna kot dobro in ko to želi realizirati.
No, ne samo to da človek ne ustvarja odločitev in delo v sorazmerju do tega kar spoznava da je dobro, ampak lahko skreira odločitev namesto za neomejeno, za neko banalno zadovoljstvo, saj je njegova svoboda ranjena. Spoznanje nam kaže smer-usmeritev odločitve, toda volja se ne odloča za to smer. In tako v človeku nastopi tesnoba, občutek krivde, nesmisel, praznina in eksistenčno nezadovoljstvo.
Mi smo namreč ustvarjeni po zakonitosti, katere je v nas vtisnil Stvarnik. Če se upiramo tem zakonom Duha nastane v naši eksistenci v nekem trenutku nemoč, nesposobnost in nemir. V naravi vse deluje dobro , če je v harmoniji z zakoni , ki so vstavljeni v njo. Kaos v naravi, v življenju in v nas ljudeh nastopi takrat, ko so te orginalne zakonitosti motene.
Zdravje narave in nas ljudi je prav v tem delovanju zakonitosti in svobode"ekologije duše". Ali z drugo besedo, zdravje in svoboda sta v teh zakonitostih, ki si jih je Stvarnik zamislil in ustvaril. Naša resnična svoboda, je torej, v sprejemanju Božanske volje.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. september 2006 @ 17:53 CEST
vseeno je kako imenuješ višjo silo ali jo imenujeješ recimo notranji vodnik ali vesoljna modrost ali višji jaz ali vesoljna inteligenca ali.... Kakor pač to zadevo kdo dojema in kakršno ime ji pač da. Filozof Marko Uršič je nekoč rekel Tinetu Hribarju in zakaj ne bi tej skrivnosti rekli Bog. Beseda Stvarnik se mi zdi kar primerna, ker jaz nimam nobene zasluge, da sem ustvarjena kot človeško bitje. Meni se zdi moje življenje podarjenost in sem zanj hvaležna. To je nekakšen notranji občutek, ki me znotraj dela žlahtnejšo. Morda res kdaj preveč krat uporabljam to metaforo za izražanje svoje notranje sreče, zaupanja in upanja v prihodnost. Prav včeraj sva se pogovarjala z mojim sinom o tem, da ko bom pilila pesmi za zbirko, bom morala kje nadomestiti to metaforo z drugo, da se ne bi ponavljala.
Sem razumela, da se tvoj komentar nanaša name, ko sem rekla, da sem Stvarniku hvaležna. Zares sem bila zadnje čase
potrebna, da mi ta notranji vodnik priskoči na pomoč in me malo znotraj okrepi in opogumi, ker sem bila to poletje precej bolna z zelo slabim počutjem. Sedaj se počasi popravlja in sem temu notranjemu vodniku kar hvaležna, da mi je znotraj mene priskočil na pomoč.
Le kam bi prišli, če ne bi imeli tega svojega prijatelja znotraj sebe. Spominjam se, da je Nobelov nagrajenec Jaquest l. Monod rekel: Golo naključje povsem svobodno, a slepo je vgrajeno v sam temelj osupljive evolucijske zradbe. Človek končno ve, da je sam v vsej tej vesoljni brezčutni prostranosti, iz katere je nastal le po naključju. Da po naključju. Vendar Monod je naključje povzdignil v stvarjenjsko počelo. Naključje naj bi bilo tisto sredstvo, po katerem je na zemlji nastalo življenje. V resnici pa je "naključje", tako vsaj slovarji kažejo domnvni neosebni brezciljni določevalec nerazložljivih dogodkov. Tako človek, ki govori, da je življenje nastalo naključno, pravzaprav pravi, da ga je naredil neznani povzročitelj. Prav zato nekateri imenujemo tega neznanega povzročitelja našega življenja Stvarnik. To vprašanje pa ima smisel v zvezi z našim iskanjem smiselnejšega življenja.Filozof Kant se n.pr. sprašuje: Od kje smo, kaj smo, kaj je smisel našega življenja in kam gremo. Tako je pač, da to evolucijsko bitje človek, razmišlja in hoče prestopiti čez rob. Iz tega pač nastane vsa ta duhovna nadgradnja človeka, kajti če bi prenehal biti človek bitje utopičnega razmišljanja, bi prenehal biti tudi on sam kot razmišljujoče bitje. Na krilih razmišljanja pa se je rodila in nadgrajevala naša evolucija.
Saj ne gre za to, da bi Boga nekateri "duhovneži" imeli v zakupu, in z njim ves čas posiljujejo tudi druge. Posiljevanje je lahko na eni in drugi strani "za" in "proti". Gre za to kako si stvari obrazložimo in kako jih dojemamo. Ko se omenja Boga ali Stvarnika gre za presežek metafizike in misel se ne more sprijazniti z odsotnostjo ljubezni in hvaležnosti. Za mojo dušo pa to ni brez pomena.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. september 2006 @ 18:04 CEST
odličen poglobljen komentar. Le kdo bi vse to povedal boljše?
Zares pohvala. Napisal si tako, kot bi govoril z mojim srcem.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 15. september 2006 @ 19:41 CEST
lep pozdrav na Obalo,
Miran.
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 15. september 2006 @ 20:09 CEST
Nekoč je šel šef komunistične partije Francije, Andre Frossard v katedralo, da se malce odpočije. Zunaj ga je počakal njegov prijatelj. Ko pride Frossard po dolgem času iz katedrale, je bil spremenjen. Svojemu prijatelju je rekel: "Bog obstoja, jaz sem ga ravnokar srečal!"
In nekaj je zelo zanimivo v našem življenju, če pomislimo na situacije, v katerih smo za las ušli smrti. Takrat vedno v hipu izrečemo:" O Bog, kako blizu je bilo tole", hvala ti Bog, da sem ostal živ". Celo v seksulnem aktu smo priča, da nekdo v trenutku orgazma krikne:" O Bog, kakšno olajšanje".
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 15. september 2006 @ 21:19 CEST
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Izpolnitev želje
Prispeval/a: Sonja Ličof dne petek, 15. september 2006 @ 23:30 CEST
Da imamo vsak svoje mnenje in da se ta mnenja med seboj zelo razlikujejo, je pravzaprav čisto normalno. Kjer je veliko ljudi, je tudi veliko različnih mnenj in vsak ima po svoje prav. Vsak človek pač isto stvar gleda iz druge perspektive in v njej vidi nekaj povsem drugega kot vsi ostali. Nekoč sem prebrala čudovit stavek, na katerega se še danes večkrat spomnim. Glasil se je nekako tako: Nikomur ne vsiljuj svoje volje in mnenja, kajti vsak človek je svoje vesolje, ki svet in življenje doživlja povsem drugače kot vsi ostali.
Zato pravzaprav sploh ni pomembno, ali smo verni ali ne. Pomembna so naša dejanja. Pripadnost neki veri še ne zagotavlja, da so nato naša dejanja dobra in pozitivna. Takšna lahko postanejo šele, če smo do sebe vedno znova kritični, saj naše napake in slabosti lahko odpravimo šele takrat, ko se jih začnemo zavedati.
Sama sicer rada včasih kaj napišem o Bogu, kadar v sebi občutim impulz za to, vendar pa se zavedam, da to ne zanima vseh ljudi in da to marsikomu ni blizu. Prav tako vsem ljudem ni blizu beseda bog. Nekateri ga raje imenujejo narava, višja sila, notranji vodnik, vesoljna modrost, vesoljna inteligenca, višji jaz ali še kako drugače. A saj se nobeden od njih ne moti, saj vsa ta imena pomenijo isto, nekomu je bližje eno in drugemu drugo.
V komentarju pa sem se dotaknila teme o Bogu zato, ker ga omenja že sam članek. S citati sem samo hotela pokazati, da ni že apriori vsaka molitev tudi usmeritev na Boga, pa če Ga v molitvi še tako vneto omenjamo, če je pri tem naše srce usmerjeno drugam. S tem sem hotela stvar prikazati še iz drugega zornega kota, za tiste, ki bi morda hoteli o tem razmisliti in bi se mogoče nato laže odločili, kako bodo ravnali.
Vsekakor pa molitev »Oče, naj se zgodi Tvoja in ne moja volja« ne pomeni, da bom odslej sedela križem rok in samo čakala, da bo Bog vse storil sam. Bog ne podpira lenobe, ampak pomaga samo takrat, če se tudi sami potrudimo. Pri tem sem se spomnila zgodbe Leva N. Tolstoja pod naslovom Stari ribič:
»Ribiči so bili s čolnom na morju in lovili. Tedaj se je pripodil vihar. Tako zelo so se bali, da so odvrgli cela vesla in rotili nebesa, naj jih rešijo. Toda čoln je vse bolj nosilo proč od obale. Stari ribič je zatarnal: 'Le zakaj smo odvrgli vesla! Moliti k Bogu IN veslati k obali – samo to oboje bi nam moglo zdaj pomagati.«
In na to sem mislila tudi s temi besedami. Da bom dala vse od sebe, a se ne bom pritoževala, če ne bo vse teklo tako, kot bi si jaz želela in prav tako ne, če se mi želja ne bo izpolnila. Saj bom kljub začetnemu razočaranju vedela, da je ta trenutek to najbolje zame. Toda morda se mi bo želja, ki sem jo predala v Božje roke, izpolnila kdaj pozneje, mogoče takrat, ko bom to najmanj pričakovala. In takrat bom vedela, da je zanjo prišel pravi čas. Morda bi pred leti s to uresničeno željo ravnala povsem drugače kot danes, ko sem postala zrelejša in sem se v marsičem naučila drugače živeti svoje življenje kot pred leti. Morda bi pred leti vse, kar sem dobila, zapravila, danes pa znam iz tega narediti veliko, zase in za druge.
Vsekakor pa si Bog najbolj od vsega želi, da bi razmišljali s svojo glavo in da bi bili kritični. Ljubi pa nas vse, tudi tiste s šibko voljo, saj nikoli ne dela razlik. Toda tudi ti bodo z Njegovo pomočjo nekoč postali samozavestnejši, samo da za to pač potrebujejo še več ali manj časa. Nikakor pa noče, da bi bili marionete. To si prej želi tisti, ki je proti Bogu, saj nas edino na tak način lahko izkoristi za svoje namene, ko ne znamo biti kritični in razmišljati s svojo glavo in zato vedno znova slepo sledimo tistemu, ki nas je tako ali drugače prepričal, da nam je pod njegovim vplivom najlepše.
Izpolnitev želje
Prispeval/a: sk26 dne petek, 25. december 2015 @ 10:27 CET
Spodnja molitev preverjeno deluje, kadar imate željo, za katero si vroče
želite, da bi se uresničila. Našli smo jo v knjigi "Vodnik po desetem
spoznanju in ohranjanju vizije" avtorjev Jamesa Redfielda in Carol
Adrienne.
Na osnovi izkušenj priporočamo, da se dela z molitvijo lotevate takrat,
ko ste sami in sproščeni. Primeren trenutek je denimo zvečer pred
spanjem. Sprostite se, se skoncentrirajte na svojo željo in medtem, ko
pozornost usmerjate na željeno preberite molitev. Molitev morate
ponoviti 3 dni zapored. Po treh dneh se vam bo želja uresničila, pa
čeprav se vam zdi še tako nemogoče. Takoj ko je želja uslišana, morate
objaviti molitev in navodila, ne da bi omenjali željo. Dodati morate le
začetnice imena in priimka.
MOLITEV S PROŠNJO SVETEMU DUHU
Sveti duh, ki rešiš vse težave in osvetljuješ vse poti, tako da lahko
dosežem cilj. Ti, ki mi daješ Božji dar odpuščanja in pozabe vsega zla, ki
mi je bilo storjeno in si z mano v vseh življenskih trenutkih. V tej kratki
molitvi se ti zahvaljujem za vse in potrjujem, da tudi v prividu snovnega
sveta nočem biti nikoli ločen od tebe. Želim biti s teboj v večni slavi.
Hvala za milost, ki jo izkazuješ meni in mojim.
s.k.