Potem so si zviti trgovci in bankirji izmislili 'puf' in nato 'lizing'.
Lizing omogoča ljudem, predvsem mladim, 'živeti predčasno'. Vse lahko dobiš že, ko 'še nimaš pogojev'. A ko sprejmeš lizing, delaš vedno 'za nazaj' in 'sedaj' si nenehno suženj preteklosti. In potem 'se začne 'fafing'...

Z lizingom človek 'svoje bodoče delo' proda 'morskim psom'.
Lizing je 'moderno' – prostovoljno – neo-suženjstvo. Nikoli ne moreš reči 'denarju' »Ne!'« in 'moraš' sprejeti posiljevanje 'delodajalca', pa čeprav te le-ta ponižuje in posiljuje in ti jemlje človeško dostojanstvo... Lizing ti vzame 'svobodo' reči »Dost 'mam tega poniževanja!« Strah pred izgubo dohodka in s tem vsega 'normalnega', postane osnova zavesti lizingaša.

In lizinška generacija je z lizingom prodala svoje srce denarju. Potrebujejo vse več denarja za vse več 'lizinga' (in lusuza) in zato popolnoma brezčutno prično ropati okolje, krasti premoženje soljudi in onemogočati dostojno življenje soljudi.

Jakiču, ki si hoče uzurpirati izplen zavarovalnice Vzajemne, se 'jebe' za zavarovance Vzajemne. Zanima ga le dobiček Vzajemne.

--------------------------------

Porinjen v stres 'plačevanja položnic in lizinga', živeč kot podnajemnik v predatorskem vzdušju neo-imperialistične neo-olimpijske borbe za dominacijo in nadzor nad naravo in neo-sužnji, 'normalen' otrok danes, prav kot starši, predatorsko preži na vsak tolar in prilagajajoč se zbirateljskemu okolju, postane 'zbiralec dobrin' in predator še sam. Prične loviti denar in hoditi, neglede na žrtve, za svojimi cilji in 'dosežki', ki naj bi mu prinesli 'mir in obilje in srečo'.
.
Sanja 'normalen' darvinistični otrok egoistično le svojo 'ekskluzivno rast', širi 'svoj prostor' in gradi 'svoj bančni račun', svojo 'srečo'. Ne glede na bolečino in bedo in jezo, ki jih njegova prizadevna zbirateljska 'strast' prizadeva obubožanemu okolju. Egocentrično vidi in doživlja le sebe, svoj 'trip' – svoja razočaranja in triumfe, namišljene in dejanske bolečine, svoje strahove, odpore, želje, 'nuje', 'hotenja' in sovraštva...

Pripravlja danes vsak otrok 'orodje' in zbira 'zidake' za gradnjo svojega 'lastnega kraljestva' in orožje za obrambo le-tega. In se, darvinistično usmerjen le v 'zlato kolajno', večno nezadovoljen s kar že ima, veseli jutrišnjega dne, ko bo dosegel....VEČ.

Zato za sedanji trenutek, v katerem edino 'živita' bolečina in lepota kot tudi naše telo celo 'življenje', današnji 'graditelj prihodnosti' nikoli nima trenutka časa. Kajti 'danes' mora brezobzirno graditi zase in rušiti drugim, premagovati konkurenco, posiliti okolje s svojimi zahtevami in ukazi, bogateti na račun obrezpravljenih in vse bolj nadzorovati in braniti 'svojo lastnino'...

In ko doseče en cilj, si hitro postavi novega. Večjega. In celo življenje na oltarju 'jutrišnje sreče', ki nikoli ne pride, 'zapravi - žrtvuje' vsak 'današnji' dan sproti...

Potem ga zaboli glava. 'Štihne' v jetrih. Ali v jajcih.

Fizična bolečina ga, sanjajočega v lastni pravljici, prestavi v 'sedanji čas'. Čas telesa. Čas 'narave'.

A 'zdaj' vsi 'živeči že v prihodnosti', nočejo biti. Dotika 'sedanjosti', katero neprestano posiljujejo s 'svojo prihodnostjo', jih je strah.

Zato vzame 'zapadnjak' aspirin in, domišljajoč si da je zdrav, brezobzirno nadaljuje s svojim brezobzirnim 'jačanjem svojega Ega' in 'veča' svojo avtoriteto, svoj pritisk na 'spodnje' še naprej, ne glede na vse več revnih in trpečih...

In kaj potem, ko pilula 'pozabe' niti 'čiščenje čaker' ne pomaga več? Ko vse prevare ne 'pomagajo' več in vsi 'vsevedni' dvignejo roke?

-------------------------------

Duhovno in telesno prebujen človek, pozoren v trenutno-večnem okolju, ker ne tava v labirintu preteklosti ali v prihodnosti, je zdrav. Bolečine ne pozna. Bolečina se pojavi le, ko pride do bolezni ali poškodbe.

Bolečina je torej prvi znak, da se 'nekaj dogaja narobe'. Bolečina je osnovni pokazatelj motenj v harmoniji vesolja in telesa. In, poleg ljubezni, edina učiteljica etike. 'Lepega' vedenja'. Soupoštevanja in sožitja.

Bolečina je v svetu prisotna le kot posledica poškodbe fizičnega telesa ali duhovne integritete (izguba občutka neujetosti), a tudi vse-prisotna, poleg strahu in želje, kot 'pogonsko sredstvo vseh premikajočih se bitij'. Lakota, žeja, nepotešenost, osnovne potrebe živega bitja se kažejo kot bolečina, 'praznost', 'pomanjkanje', ki nam 'greni življenje', a tudi usmerja pot po svetu...

-------------------------

Ko opazujem fenomen bolečine - njeno 'rojstvo' in njeno 'umiranje', njeno 'funkcijo', njen 'vzorec' -, ne morem mimo dejstva, da je pristop do bolečine bistvenega pomena za raziskovanje samega smisla bolečine, kajti različni pristopi nam prinesejo posledično različne 'zaključke', različna dojemanje sveta in različne (re)akcije.

Poglejmo v razliko med vzhodnjaškim in zahodnjaškim pristopom do bolečine, kajti 'vzhodnjaški' (hinduistično-budistični) in 'zahodnjaški' (izraelsko-krščansko-islamistični kot tudi kartezijanski) način dojemanja okolja se v samem pristopu do Zemlje in do bolečine razlikujeta v osnovi.

Zahodni svet, sledeč pot Razuma in Upanja po nebolečini – predstavi o jutrišnjem raju, že od Mojzesa naprej (ki je bil logiko reinkarnacije iz judovskega spomina 'izbrisal' ) smrt dojema kot dokončnost, Zemljo kot od Boga prekleto (le 'od posvečenih posvečen' košček planeta vidijo 'posvečeni' kot 'sveto zemljo', mar ne?), umazano, in 'tozemsko življenje' ravno zaradi prisotnosti bolečine kot kazen - pekel. Posledično preklinjajoč tozemsko 'umiranje' in maščujoč se nad dežurnim 'krivcem' za svoje trpljenje – žensko (prekleto naravo – kačo – Evo), mačistični zahod neprestano beži proč od bolečine v namišljena nebesa ali v užitek. Iz 'umazanije' v sterilnost.

'Pain-killer' je postal največja droga ljudi zapada in 'pest-killer' je postal osnovno orožje zahodne 'kill to heal' pridigajoče znanosti.

Vzhodnjaška zavest pa sledeč krožno logiko 'ponavljanja' vse vračajoče narave, življenje človeka doživlja kot nenehno (pre)rojevanje. Reinkarniranje (rast) v popolnost. Prenavljanje do božanskosti. Učenje do 'razsvetljenstva'. Verujočim v reinkarnacijo, v ponovno 'prihajanje' na božansko Zemljo, nič zemeljskega ne more biti 'umazano'. Zemlja jim je sveta in čista. Narava očiščujoča. Zato jih sveta reka Ganga, pa čeprav je gnojnica, zdravi, medtem ko kozarec vode iz Gange zapadnjški čistunski glavi pomeni vsaj drisko, če že ne smrt.

Bivanje na planetu 'vzhodnjaki' doživljajo tako kot okoljno naravo - kot svetost in danost. Tudi bolečino, ki spremlja naše bivanje v 'tosvetnem' življenju, hinduistična (a tudi budistična) kastna družba sprejema kot realnost in vsakomur neizbežno danost, od katere se ne da zbežati. Vse do 'razsvetljenja'. Posledično trpljenje indijska zavest 'sliši' in se z bolečino (tako telesno kot duhovno, tako svojo kot bolečino 'zunanjega' sveta) neposredno sooča.

Spoznavanje bolečine (svoje in tuje) duhovni ljudje Indije sprejemajo kot smisel življenja na zemlji in dosega stanja nebolečine duše in telesa oziroma 'stanje nirvane' mnogi vidijo kot življenjski cilj.

»Smrt in bolečina sta edini 'varovalki' življenja in ustvarjanja pred uničevalnostjo razčlovečenega, zaslepljenega, krutega človeka. Smrt je edina svetovalka na poti v etično življenje in bolečina je največja prijateljica človeka. Šepeta mu meje možnega, dovoljenega oziroma prepovedanega. Edina meja v človečnem odnosu je tam, kjer božajoči dotik preide v boleče posilstvo. Ko obdajajočim povzročamo bolečino, pomeni da smo do okolja brezčutni, brezobzirni, agresivni...« nas učijo duhovni učitelji vzhoda, ki so skozi tisočletja do učlovečenja v etično bitje oziroma do razsvetlenja razvili 'tri poti':
- jogo – spoznavanje bolečine/omejitev telesa
- meditacijo – spoznavanje vzrokov bolečine/nasilja/omejitev okolja
- tantro – spoznavanje bolečine/sočutja skozi neposreden 'dotik s svetom'

Joga, meditacija in tantra so tehnike prisluhnjenja bolečini (fizični in psihični) – svoji kot tuji, kot tudi izvoru 'bolezni sveta' – nasilju, ki ujetost in bolečino plodi.

Vzhodnjaški 'mojstri' razum torej ne doživljajo kot vodilo in ga ne častijo kot boga, kot to počno kartezijanci in verniki zahodnih religij. Uporabljajo vzhodnaki razum le kot pisarja, zapisnikarja, ko raziskujejo 'duhovni' svet bolečine, strahu, želja, sovraštev.

Zahodni svet pa od Descartesa naprej koristolovski omejen razum in znanost jemlje kot odrešenika, kot edina kompetentna vodnika v tosvetna ali onkrajsvetna nebesa. Zato je, na poti v jutrišnjo srečo in v izognitev bolečini, zahodna zavest razvila predvsem domišljljijo (kako se izogniti težavam in priti do cilja) in izmojstrila svoje poti bega od resničnosti, proč od bolečine sveta:
- Molitev – željenje neprisotnega ugodja - nebolečine
- Razmišljanje – preračunavanje možnosti in iskanje poti do 'nebes - sreče'
- Domišljanje – grajenje 'nebes - sanj' in 'lastne podobe' na resničnih ali izmišljenih 'dejstvih'
- Analizo – razčlenjevanje
- Sintezo – sestavljanje
ter
- Filozofijo – spoznavanje resničnega ob prepoznavanju lažnega
- Rekapitulacijo – ponovna postavitev 'smisla' ob novem spoznanju, kar je osnova sprotnega učenja o (ne)realnosti.

Zapadnjak torej zvito beži pred bolečino sedanjosti, strah pred ponovitvijo bolečine mu daje energijo za beganje iz ‘živeče sedanjosti’ in znanje (spomin) mu je podlaga in omejitev iz katere črpa zidake za iluzorno 'varno pot' in gradnjo 'neboleče' prihodnosti. Cilj (želja) mu pomeni 'odrešitev'. Zmaga.

Vzhodnjak pa sedanjost (bolečino) sprejema karmično in željo (cilj) vidi kot prevaro, mayo, zablodo, 'smrtnega sovražnika', ki te iz realnosti spelje, ‘zvita kača’, v zablodo in duhovno slepoto.

Znebiti se želja (posvetnih in duhovnih ciljev) je sanja vseh sanjasijev - 'svetih mož' Indije. Kajti vzhodnjaška zavest časti duhovno bogastvo (modrost, svobodo, sočutje), zahodnakom so 'merilo' postale le materjalne dobrine. Zato vzhodnjaki človeka, ki se je bil odrekel materjalni bogatosti in ne hodi za 'posvetnimi' cilji temveč išče razsvetljenje (razrešitev uganke bolečine in umiranja), spoštujejo; in posledično reveža nahranijo. ‘Razsvetljeni’ vsevedni kartezijanski zapadnjaki pa si domišljajo da vedo, kaj je ljubezen (saj trdijo da so kristjani) in da obvladajo okolje in prihodnost, berača (vso mladino?), ker 'cigan' nima denarja nitui da si kupi vodo in hrano v olastninjenem planetu, pa zbrcajo od vrat.

Kdo vidi bolj prav?

-------------------------

Vzhodnjaki torej bolečino sprejemajo in jo soupoštevajo kot svetovalko, zahodna pamet pa pred bolečino neprestano beži, se ji hoče izogniti, jo prevarati, ker ji noče prisluhniti. Zato farmacevtki giganti prosperirajo, 'ljudstvo' pa je vse bolj drogirano, sedirano, zasvojeno, prestrašeno in vse več analgetikov potrebujejo...

Vendar, bolečina se dejansko 'obnaša' kot pač vsak prijatelj - nikoli te ne zapusti v nesreči. Zato nas zasleduje in nam 'teži', da bi nam sporočila, kaj in kdaj počnemo narobe. Kdaj pritiskamo preveč. Kdaj lepota dotika preide v bolečino posilstva...

In mi pred bolečino bežimo, govoreč si, da nas uničuje?
Nas res uničuje?

Ali nas dejansko ne uničuje le beg pred njo, kajti ko se ustavimo in ji prisluhnemo, bolečina postane vodnica in svetovalka v zdravo in obzirno življenje?

Ni beg pred bolečino, boleznijo, vojno, pred bolečino sveta, dejansko zatiskanje oči pred resničnostjo – pred samim seboj – pred lastno duhovno slepoto in svojim lastnim agresivnim individualizmom??

Je torej analgin res odgovor na vsa vprašanja?
Je ubijanje simptomov bolezni res zdravljenje?

------------------------------------

Ko me zaboli glava imam tri možnosti:
- da grem k zdravniku
- da grem k alternativcu
- da vprašam sebe, zakaj bolečine in kje so korenine bolezni? In korenine 'premeditiram'. Poiščem vzrok 'pritiska' in spremenim (ukinem) vzorce življenje, ki me uničujejo?

Ako grem k 'pravovernemu' zdravniku zahodne 'materjalne' izobrazbe, kateremu je telo človeka in narava zgolj 'kemija' brez 'duše', mi da kemijo (aspirin), ugasne bolečinske receptorje in sem, a le navidezno, 'zdrav'. In ko me spet zaboli glava, letim po aspirin, mar ne? Postal sem torej odvisen od aspirina in ekskluzivistom v farmakološkemu lobiju polnim mošnjo, gradim vile in kupujem jahte. Vzrok 'bolezni' pa še vedno spi v meni da me z bolečino spet prebudi iz sanj v trenuten obdajajoč svet, kjer živi moje bolano, a navidezno zdravo telo in zmedena zavest.

Ako grem k kakemu 'alternativcu', npr. bioenergetiku, mi on sicer mogoče lahko 'spuca zamašeno kanalizacijo', a 'drek' bo ščasoma spet 'zamašil cevi'. In potem? Nenadoma bom spet potreboval 'njegovo roko'. Postal sem torej odvisen od njega kot grešniki vedno znova potrebujejo odpuščanje farja.

Niti 'uradna' niti 'alternativna' metoda torej ne zdravita vzroka bolezni, dejansko mi le omogočata čas brez bolečine, čas brez simptomov bolezni in dajeta lažen občutek zdravja. Obe pa me naredita odvisnega od 'zdravilca'.

Ako pa ne bežim od bolezni temveč se z bolečino soočim, ji prisluhnem; in ko jo pozorno opazujem, mi razkrije svoje sporočilo – zakaj?, odkrije svoj izvor. In s spremembo vzorca svojega vedenja in delovanja, 'bolani vzorec' odpustim. In se dejansko pozdravim?

Kdo ima 'bolj' prav?

Vzhodnjaška zavest živeča v sedanjosti in pozorna na vse prisotno ali zapadnjaška, ki osredotočeno išče le 'izbrano' in neprisotna v večni 'sedanjosti', žrtvuje vso pozornost in srce za jutrišnjo iluzorno srečo – za zmago?

Indijci, ki življenje 'karmično' sprejemajo in okolje spoštujejo, ali požrešni potrošniški zapad, ki 'si' okolje hoče na silo podrediti (ne pa spreminiti sebe!)? Indijci, ki besede 'umazanija' ne poznajo, ali židovsko-krščansko-muslimalski del človeštva, ki je bil preklel zemljo in jim je zemlja 'svinjska', nečista, sovražnik?

Indijci ki željo vidijo kot samoprevaro, ali zapadnjaki, ki jih žeja 'nosi' v prepad?

Dejstvo je, da brezsrčne želje oziroma egoistični cilji in načrti posameznikov povzročajo vso bitko / bolečino sveta in pustošijo planet. »Pot v pekel je tlakovan z lepimi željami,« je nekdo modro ugotovil. Individualistični egoistični cilji (bogastvo, osebna varnost, stolček, veličina) so, v vse bolj razslojeni in od narave in naravnosti odtujeni kastni družbi nenasitnih 'zbiralcev dobrin' zahodne družbe, dejansko postali rak-rana današnje globalne družbe, saj ne doprinašajo skupnosti temveč skupnost razdvajajo in siromašijo. Kajti torta' je le ena; in ko vzame nekdo preveč 'zase', za 'druge' zmanjka.

Miha Jensterle
www.gibanje.org