. . .
Ko v igri dveh teles
prišla do skupnih sva nebes,
se razpršila po prostranostih vsemirja…
. . .
meje več med nama ni,
eno telo, ena duša sva,
v večnosti neskončno blažena …
. . .
Je konec to ali začetek šele poti?
Ko v objemu kot eno zaspiva -
kaj z nama se potem godi,
kod potujeva, živiva…,
ko nisva več midva – ko eno sva?
. . .
|